Jedro

Opravljena primerjava (različnega blaga) je nezadostna, saj je izpustila iz primerjave celo vrsto proizvodov, ki jih tožnik deloma našteva, ki jih ni primerjala s proizvodi znamk tožnika, so pa v izreku odločbe razvrščeni med tiste proizvode, ki jih šteje kot nepodobne ali nekomplementarne in za katere bo dopustila registracijo.

Primerjavo je treba opraviti z uporabo vseh kriterijev, po katerih se opravlja primerjava podobnosti blaga ter jo tudi ustrezno obrazložiti, da je možen preizkus odločbe. Odvisno od vrste blaga oziroma storitev ima lahko kateri od kriterijev bistveno večjo težo od drugih. V splošnem pa velja, da je teža posameznega faktorja odvisna od njegovega vpliva na možno verjetnost zmede glede izvora blaga oziroma storitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Urada RS za intelektualno lastnino št. 31212-171/2013-16 z dne 16. 3. 2016 se v 2. točki izreka odpravi in se zadeva vrne organu v tem obsegu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Urad RS za intelektualno lastnino (toženka) je s 1. točko izreka prijavo znamke "Iskra Zaščite" št. Z-201370171 z dne 13. 2. 2013 zavrnila za v tej točki našteto blago ter v 2. točki izreka postopek registracije znamke "Iskra Zaščite" nadaljevala za v tej točki našteto blago iz 09 razreda po Nicejski klasifikaciji. V zvezi s primerjavo znakov, prijavljene znamke Iskra Zaščite in znamk vložnika ugovora Iskra št. 201171302 in figurativnega Iskra št. 200171723, z vizualno, fonetično in pomensko primerjavo, ugotavlja, da je prijavljeni znak kot celota podoben znakoma vložnika ugovora. Pri primerjavi blaga in storitev ugotavlja, da ima vložnik ugovora registrirani znamki za blago in storitve iz razreda 9, 11 in 37 NK ter 7, 9, 10, 11 in 14 NK. Blago prijavljene znamke je razvrščeno v razred 9 NK in zajema vse blago, navedeno v tem razredu (cca 550 izdelkov). S 1. točko izreka je ugotovila, da je blago razdeljeno v posamezne vsebinske sklope - kategorije: naprave za snemanje, prenos in reprodukcijo zvoka in slike; računalniki; optični aparati, inštrumenti in deli zanje; naprave za merjenje; naprave za telefonijo in brezžične komunikacije; električne, elektromehanske in elektronske naprave elementi; naprave za vse vrste signalizacije; naprave za navigacijo; urni mehanizmi; vžigalne naprave; naprave za avtomatizacijo v industriji in prometu; ostalo enako in podobno blago; enako ali podobno, zato je prijavo znamke "Iskra Zaščite" za to blago zavrnila. V zvezi z 2. točko izreka postopek registracije nadaljuje in ugotavlja, da gre za različno blago. Navaja, da samo dejstvo, da je posamezen proizvod uporabljen kot del, element ali sestavni del drugega proizvoda, ali da se za izvajanje posamezne storitve uporablja določen proizvod, ne zadostuje za dokaz, da so končni proizvodi/storitve, ki vsebujejo ali uporabljajo te proizvode/sestavne dele, podobni, saj so zlasti njihova narava, namembnost in kupci lahko popolnoma različni (Splošno sodišče EU v zadevi T-336/03). Primerja tudi storitve iz razredov 37 in 42 NK, ki so zaščitene s prejšnjimi znamkami, z blagom izpodbijane znamke. Navedene storitve so lahko posredno povezane s področjem uporabe prijaviteljevega blaga iz razreda 9 NK, pa tudi s katerimkoli drugim področjem oziroma blagom, vendar zgolj zaradi abstraktne možnosti povezanosti storitev z določenim blagom ni mogoče govoriti o dejanski podobnosti storitev s konkretnim blagom. Torej, morebitna povezava med storitvami iz razredov 37 in 42 še ne pomeni podobnosti z blagom iz razreda 9 NK (po analogiji I U 1979/2012). Izpodbijana znamka vsebuje niz izdelkov, ki se običajno uporabljajo v kemijskih inštitutih, kemijski ali farmacevtski industriji in laboratorijih (retorte, epruvete, ionizatorji, stojala za retorte, talilni lonci za laboratorije, aparati za fermentiranje, aparati za analiziranje hrane, aparati za analizo, ipd.). Blago in storitve vložnika ugovora sodijo na področje elektrotehnike, elektrike, elektronike, gospodinjskih aparatov, delov in opreme za to blago. Glede na navedeno se blago izpodbijane znamke, ki se nanaša na opremo, pribor ali instrumente za medicinske, farmacevtske in kemijske laboratorije, razlikuje od blaga prijavljene znamke, saj ni za pričakovati, da bi se laboratorijski pribor uporabljal skupaj z gospodinjskimi aparati ali drugim blagom vložnika ugovora. Skratka, narava, namen in potrošniki so različni. Tudi ni pričakovati, da bi se laboratorijski pribor prodajal skupaj z električnimi ali elektronskimi napravami, napravami za gospodinjstvo in ostalim blagom vložnika ugovora. Aparati, instrumenti, deli in oprema za zaščito in reševanje se razlikujejo od blaga znamk vložnika ugovora. Zgolj zaradi možnosti, da je ta oprema lahko tudi električna ali elektronska, ni mogoče govoriti o enaki naravi in uporabnikih, komplementarnosti in konkurenčnosti tega blaga in blaga vložnika ugovora. Zaščitno opremo proizvajajo za to specializirana podjetja, malo verjetno, da bi proizvajalec npr. naprav za telefonijo, naprav za zabavno elektroniko, električnih naprav za gospodinjstvo, izdeloval zaščitna oblačila in zaščitno opremo. Glede na to se navedeno blago predvsem po namenu razlikuje od blaga znamk vložnika ugovora, posledično ni komplementarno ali konkurenčno blagu vložnika ugovora, prav tako pa gre za različne distribucijske poti. Enaka ugotovitev se nanaša tudi na prijaviteljevo blago "strelovodi". Strelovod je skupek vodnikov, ki omogočajo toku strele pot v zemljo. Deli strelovoda so strešni odvodniki, navpični odvodniki, merilni spoj, ozemljilo. Znamki vložnika ugovora nista registrirani za navedene dele, tako da ne moremo govoriti o komplementarnosti in konkurenčnosti primerjanega blaga. Zgolj zaradi "merilnega spoja", ki sodi med naprave za merjenje, ni mogoče govoriti o enaki naravi, namenu, proizvajalcih, distribucijskih kanalih. Tudi zgolj zaradi dejstva, da strela lahko poškoduje električne aparate, električne inštalacije in dele tovrstnih instalacij (del blaga vložnika ugovora), ni mogoče govoriti o podobnosti med strelovodi in tem blagom. Strelovodi so naprave, katerih glavni namen je zaščita, zato sodijo v širšo kategorijo zaščitnih naprav, za katere znamki vložnika ugovora nista registrirani. Pri svoji odločitvi je upoštevala tudi oceno verjetnosti zmede in meni, da verjetnost, da bi relevantni povprečni potrošnik blago in storitve, označene s prijavljenim znakom, povezoval z blagom in storitvami, označenimi z znamkami vložnika ugovora oziroma, da bi bil relevantni povprečni potrošnik v zmoti glede izvora blaga in storitev, nedvomno obstaja, s tem pa so podani razlogi za zavrnitev registracije prijavljene znamke pod 1. točko izreka, za blago navedeno v 2. točki izreka, pa se lahko nadaljuje postopek registracije.

2. Tožnik s tožbo izpodbija 2. točko izreka tožene stranke. Meni, da je toženka napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter napačno uporabila materialno pravo. Tožnik je že v ugovoru navedel razloge v prid celotne zavrnitve registracije znamke Iskra Zaščite in se zato ne more strinjati, da se za določene proizvode v razredu 09 postopek nadaljuje. Ugovor zoper prijavo znamke je temeljil na določbi točke b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL), na podlagi svojih predhodnih znamk, ki se obe nanašata na blago v razredu 09, poleg tega pa se znamki tožnika nanašata na najrazličnejše blago in storitve v drugih razredih. Podrobnejša primerjava blaga v razredu 09 znamke Iskra zaščite in predhodnih znamk tožnika pokaže, da so primerjani proizvodi podobni in komplementarni. Meni, da je že določanje proizvodov iz razreda 09 znamke Iskra Zaščite po pavšalnih skupinah proizvodov, kot jih navaja toženka k 2. točki, povsem napačno. Te grupe je toženka določila po nekem nelogičnem ključu uporabe in pri tem ni upoštevala drugih ključnih kriterijev za določitev podobnosti/komplementarnosti proizvodov primerjanih znamk, kot so vrsta proizvodov, panoga, kraj proizvodnje, kraj prodaje, tržni tokovi in krog potrošnikov. Če bi toženka te kriterije upoštevala, bi pravilno zaključila, da gre za podobne in komplementarne proizvode. Glede proizvodov kot so retorte, epruvete, ionizatorji, talilni lonci itd., znamke Iskra Zaščite, je prepričan, da niso različni njegovemu blagu znamke iz razreda 09. Ključ ali merilo uporabe proizvodov je nesmisel. Irelevantno je, da se ti proizvodi morda uporabljajo v kemijskih laboratorijih in inštitutih, če je jasno, da se lahko uporabljajo tudi drugje, to je v drugih ustanovah ali v drugi panogi ali industriji. Npr. aparati za fermentiranje in aparati za analiziranje hrane se definitivno uporabljajo v proizvodnji hrane in ne le v kemijski industriji. Prav tako epruvete, tudi te se uporabljajo v različnih panogah in industrijah in ne le v kemijskih tovarnah. Torej gre za to, da primerjani proizvodi niso različni blagu iz razreda 09 (električni aparati in naprave za gospodinjstvo, električne varilne naprave, optični aparati in instrumenti...) glede na merilo, kdo te uporablja. Uporabljajo jih lahko isti gospodarski subjekti in jih kupujejo isti končni potrošniki. Pri uporabi relevantnih kriterijev: kraj proizvodnje, kraj prodaje, krog potrošnikov, pa je pravilen zaključek, da gre za podobne in komplementarne proizvode in ne obratno, različne proizvode. Več ali manj vsi služijo enakemu namenu, to je olajšanju dela bodisi v gospodinjstvu ali industriji. Lahko se uporabljajo s strani istih odjemalcev ali koristnikov, celo končni potrošnik je lahko isti (npr. laser, ki je predmet zaščite znamk Iskra, bo kupila npr. ista ustanova ali subjekt kot nek aparat za analizo znamke Iskra Zaščite). Lahko gre celo za identične proizvajalce - npr. ionizatorje lahko proizvaja ista tovarna kot recimo električne aparate in naprave za gospodinjstvo. Aparati za fermantiranje ali analiziranje hrane so prav lahko produkt istega proizvajalca kot transformator ali pa katerikoli drug električni aparat iz razreda 09, ki jih pokrivata znamki tožnika. Iz tega razloga so tudi tržni tokovi primerjanih proizvodov pogosto lahko enaki. Glede na značaj in glede na isto panogo (elektrotehnika, elektronika), je očitno, da se vsi tržijo po enakih kanalih in se srečujejo na istih sejmih in predstavitvah. Vse govori v prid temu, da so ionizatorji, talilni lonci, aparati za analiziranje hrane, aparati za fermantiranje itd. iz razreda 09 znamke Iskra Zaščite nesporno podobni in komplementarni proizvodom znamk tožnika (laserji, električni aparati in naprave za gospodinjstvo...) in ne obratno, kot je zaključila toženka. Nadalje se ne strinja s stališčem toženke, da so aparati, instrumenti, deli in oprema za zaščito in reševanje, gasilni aparati znamke Iskra Zaščite različni glede na proizvode v razredu 09, registrirani z znamkama Iskra. Toženka je napačno ocenila nepodobnost tega blaga le po enem kriteriju in tokrat le po tem, da ne gre za enak kraj proizvodnje oziroma da ista podjetja ali proizvajalci ne morejo proizvajati navedenih zaščitnih sredstev znamke Iskra zaščite in naprav za zabavno elektroniko, električnih naprav za gospodinjstvo itd., za kar sta registrirani znamki tožnika v razredu 09. Naprimer računalnike in na drugi strani aparate za zaščito in reševanje zagotovo lahko proizvajajo isti proizvajalci, pa četudi bi šteli, da ne, so glede na ostale kriterije podobni in komplementarni (npr. naprave in instrumenti za reševanje so podobni proizvodom za reprodukcijo slike in zvoka - odločba OHIM št. B1 959 322). Vse te naprave lahko namreč skupaj v sistemu ali posamično služijo zaščiti in reševanju človeških življenj. Nadalje zaščitna oprema je nujno potrebna ob uporabi najrazličnejših aparatov in naprav, ki jih pokrivata znamki tožnika. Njihova povezanost in sočasna uporaba so nujna, tudi v prodaji so na enakih prodajnih mestih oziroma specializiranih prodajalnah, tudi krog potrošnikov se prekriva. Uporaba po drugačnih kriterijih (ne le po kriteriju proizvodnje, kot je to upoštevala toženka), privede do drugačnega zaključka, to je, da so ti proizvodi podobni oziroma komplementarni. Od ostalih proizvodov toženka omenja le še strelovode in pri tem ugotavlja, da gre za različno blago. To pojasni na primeru sestavnih delov strelovoda. Ni zgolj kriterij sestavnih delov edini relevantni kriterij. Prepričana je, da je v tem primeru sam namen blaga bolj pomemben in tako so strelovodi v tesni povezavi s pretvorniki električnih veličin, za katere je registriran v razredu 09, ali z upori, kondenzatorji. V obeh primerih gre za obvladovanje ali shranjevanje, ali pretvarjanje energije, takšne proizvode lahko proizvajajo isti proizvajalci ali so predmet iste panoge ali industrije. Končno je toženka izpustila iz primerjave celo vrsto proizvodov in sicer so to zlasti geodetski in kinematografski aparati in instrumenti, animirani filmi, kinematografski filmi, uteži idr. Gre za proizvode, ki jih očitno ni uvrstila v nobeno skupino in jih tako tudi ni primerjala s proizvodi znamk tožnice, a po drugi strani jih šteje za nepodobne ali nekomplementarne in za katere bo dopustila registracijo. Glede teh proizvodov je tako odločba pomanjkljiva, saj ni razlage za sprejeto odločitev o nepodobnosti blaga z blagom tožnice, po drugi strani pa napačna, saj ne gre za različne proizvode. Npr. animirani in kinematografski filmi so nedvomno komplementarni napravam za snemanje in reprodukcijo slike in zvoka, saj so njihov produkt in tako drug z drugim v tesni povezavi. Prodajajo se na enakih mestih in enakemu širokemu krogu potrošnikov, tudi namen je enak, praviloma izobraževanje in zabava ljudi. Vendar v tem delu izpodbijana odločba nima obrazložitve in je ni moč preizkusiti. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožnika. Navaja, da tožnik v ugovoru kot tudi v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje enakost oziroma istovrstnost blaga, podobnosti med primerjanim blagom pa podrobneje ne konkretizira ne v tožbi in tudi ne v ugovoru. Meni, da navajanje okrajšav kot sta itd. ali "...", namesto dejanskega naziva blaga, ne more predstavljati konkretiziranega ugovora. V skladu z upravnosodno prakso je upoštevala kriterije in ugotovila, da se blago v 2. točki razlikuje od blaga, za katerega so registrirane znamke tožnika.

4. Stranka z interesom v tem postopku Iskra Zaščite v odgovoru navaja, da gre za tožbo, ki je nedopustna, ker tožnik v tem postopku ni pravilno zastopan. Poleg tega meni, da tožnik navaja nove razloge in nova dejstva ter dokaze, ki jih ni izpostavil v postopku pred toženko ter opozarja na tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 10. 6. 2016 ugovarja navedbam o nepravilnem zastopanju ter navaja, da ni predložil nobenih novih dokazov, pač pa se je skliceval le na strokovna pravila ter na uporabo materialnega prava. Tožnik je bil v ugovoru dolžan dokazati le obstoj predhodnih pravic oziroma obstoj predhodnih blagovnih znamk, je pa že v ugovoru podal podrobno argumentacijo o tem, zakaj so proizvodi primerjanih znamk Iskre Zaščite in tožnikovi enaki in podobni oziroma komplementarni.

6. Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2016 ponavlja svoj ugovor glede spoštovanja določila tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 ter opozarja na ugovor tožnika. Meni, da je bistveno, da tožnik v svojem ugovoru ni konkretno navedel nobenega blaga ali storitev, ki ga s svojima blagovnima znamkama varuje. V tej zvezi tudi ni podal nobenih trditev in predložil dokazov, iz katerih bi bilo sklepati, da na relevantnem trgu trži, prodaja ali na kakršen drug način uporablja konkretno blago ali storitve. Enako velja glede trditve o tem, da obstaja nevarnost nastanka zmede na trgu. V tožbi pa navaja konkretne navedbe glede samih proizvodov, zato je glede teh trditev prekludiran.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 2. 12. 2016 odgovarja stranki z interesom, da je že v ugovoru jasno navedel vse argumente v prid podobnosti konkretnih znamk in o enakosti in podobnosti blaga. V tožbi se je le jasno izrazil glede tistega blaga, za katerega znamka Iskra Zaščite ni bila zavrnjena.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi tožnik izpodbija odločitev toženke, da postopek registracije znamke "Iskra Zaščite" nadaljuje za blago, našteto v 2. točki izreka, iz razreda 09 NK. Smiselno navedena odločitev toženke pomeni odločitev iz tretjega odstavka 102. člena ZIL-1, toženka je z izpodbijano odločitvijo delno zavrnila tožnikov ugovor, ki ga je podal v upravnem postopku, s katerim je zatrjeval, da gre tudi v zvezi z odločitvijo, ki jo izpodbija, za enake, podobne oziroma izjemno medsebojno povezane komplementarne proizvode.

10. Toženka je navedeno odločitev sprejela na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, ki določa, da se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Na podlagi navedene določbe je toženka primerjala prejšnji znamki tožnika in prijavljeni znak, v tem postopku stranke z interesom. Ugotovila je: - da sta besedna znamka tožnika in prijavljena znamka podobni, prijavljena znamka in figurativna znamka tožnika pa delno podobni (vizualna primerjava); - da so primerjani znaki podobni (fonetična primerjava); ter da so znaki podobni (pomenska primerjava). Tudi pri primerjavi blaga in storitev, tožnik ima registrirano znamko št. 20017123 v razredu 09 NK ter znamko 201171302 za blago v razredu 7, 8, 9, 10, 11, 14 in 42 NK, stranka z interesom v tem postopku pa prijavila znamko za blago razvrščeno v razredu 9 NK ter zajema vse blago, navedeno v tem razredu (cca 550 izdelkov), je za glavnino prijavljenega blaga ugotovila, da je enako ali podobno oziroma komplementarno blagu tožnika. Sporno v obravnavani zadevi je blago iz razreda 09 NK, za katerega toženka ugotavlja, da je različno. Tožnik ugovarja, da se pri primerjavi blaga prijavljene znamke in obeh predhodnih znamk tožnika, lahko ugotovi, da je razlog za zavrnitev registracije znamke Iskra Zaščite podan za vse proizvode, prijavljene s sporno znamko, in ne le za del. 11. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je toženka pri primerjavi blaga oblikovala tri skupine proizvodov in jih primerjala z blagom tožnika. V posamezni skupini je našteto blago, za katerega je menila, da predstavlja skupino proizvodov, dovolj homogenih, da lahko opravi skupno analizo. Tožnik ugovarja, da je te grupe določila po nekem nelogičnem ključu uporabe. Sodišče bo delno pritrjevanje v zvezi z navedenim ugovorom obrazložilo v nadaljevanju, v uvodu pa soglaša s tožnikom, da je opravljena primerjava (različnega blaga) nezadostna, saj je izpustila iz primerjave celo vrsto proizvodov, ki jih tožnik deloma našteva (zlasti so to geodetski in kinematografski aparati in instrumenti, animirani filmi, kinematografski filmi, uteži idr.), ki jih ni primerjala s proizvodi znamk tožnika, so pa v izreku odločbe razvrščeni med tiste proizvode, ki jih šteje kot nepodobne ali nekomplementarne in za katere bo dopustila registracijo. Toženka v odgovoru na tožbo napačno meni, da je v skupine različnega blaga razvrstila blago tožnika. Toženka je razvrščala blago prijavljene znamke in ga primerjala z blagom tožnika (kar je nesporno pravilna metoda), pri čemer pa za glavnino blaga, za katerega je odločila, da bo postopek registracije nadaljevala, primerjave o enakosti/podobnosti blaga ni opravila, torej je njena odločitev obremenjena z napačno uporabo materialnega prava. Upravno sodišče je že v sodbi I U 16/2016 z dne 13. 9. 2016 izrazilo stališče v zvezi z napotilom toženki (glej točko 14 te sodbe), da je dolžna v primerjavo podobnosti blaga zajeti vse posamezne proizvode prijavljenega znaka s prejšnjo znamko.

12. Odločitev o nepodobnosti/neenakosti (različnosti) blaga, za katerega pa je toženka opravila primerjavo podobnosti, pa temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je toženka pri posameznih treh sklopih blaga, za katerega je opravila primerjavo, le to opravila le na podlagi enega merila. V odgovoru na tožbo navaja, da je v zadevnem primeru posebej izpostavila nekaj kriterijev, za katere je menila, da so ključni za ugotovitev, da je blago lahko spoznano za različno, vendar pa je rezultat take primerjave (pri posamezni skupini blaga uporaba le enega kriterija: - uporaba blaga; - kraj proizvodnje; - kriterij sestavnih delov) nezadostno ugotovljeno dejansko stanje in nemožnost preizkusa izpodbijane odločbe glede na tožbene ugovore, s katerimi tožnik zatrjuje podobnost/enakost blaga primerjanih znamk na podlagi še ostalih kriterijev, ki so uveljavljeni v sodni praksi. Že v omenjeni sodbi I U 16/2016 je sodišče izrazilo stališče, da je primerjavo treba opraviti z uporabo vseh kriterijev, po katerih se opravlja primerjava podobnosti blaga ter jo tudi ustrezno obrazložiti, da je možen preizkus odločbe.

13. V ponovnem postopku naj toženka upošteva po praksi sodišča EU, v teoriji in judikaturi uveljavljena stališča, da so elementi pravila podobnosti - skladno s katerimi se ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, med seboj povezani. Nizka stopnja podobnosti med blagom in storitvami se lahko nadomesti z visoko stopnjo podobnosti med znakom in znamko in obratno. Namreč v obravnavanem primeru je toženka že ugotovila visoko stopnjo podobnosti med znaki, zato sodišče meni, da bi se toženka morala primerno opredeliti tudi do verjetnosti nastanka zmede v javnosti, vključujoč verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko tožnika. Že sama je v odgovoru na tožbo pojasnila, da kriteriji, ki se v praksi uporabljajo za ugotavljanje podobnosti blaga, nimajo pri vseh primerjavah enake teže. Odvisno od vrste blaga oziroma storitev ima lahko kateri od kriterijev bistveno večjo težo od drugih. V splošnem pa, da je teža posameznega faktorja odvisna od njegovega vpliva na možno verjetnost zmede glede izvora blaga oziroma storitev.

14. V zvezi z ugovorom tožnika v postopku pred toženko (101. člen ZIL-1), za katerega toženka navaja, da je v njem zgolj pavšalno zatrjeval enakost oziroma istovrstnost blaga, na katero se nanašata prejšnja in prijavljena znamka, podobnosti med primerjanim blagom pa podrobneje ni konkretiziral, temveč je bolj primeroma kot pa določno navajal le nekatero blago izpodbijane znamke, za katero je menil, da je enako ali podobno blagu njenih znamk, sodišče meni (in s tem odgovarja tudi na ugovor stranke z interesom v tem postopku, da tožnik navaja nova dejstva, kar je nedovoljena tožbena novota glede na tretji odstavek 20. člena ZUS-1), da je bil ugovor dovolj argumentiran za preizkus enakosti/podobnosti znakov in blaga. Tožnik je opozoril na registracijo svojih znamk v razredu 09 in ostalih razredih z navedbo blaga ter primeroma naštel nekaj blaga stranke Iskra Zaščite, pri čemer se je skliceval na seznam blaga pri prijavi, ter zatrjeval, da gre za enake/podobne proizvode oziroma medsebojno povezane komplementarne proizvode na podlagi kriterijev, uveljavljenih v sodni praksi, tudi s primeroma naštetimi proizvodi. Tožnik je torej navedel v ugovoru celo kriterije, na podlagi katerih je sklepal na podobnost/enakost/komplementarnost blaga, toženka pa bi morala ob pravilni uporabi materialnega prava, na pravno vprašanje enakosti/podobnosti, v postopku primerjanja odgovoriti s primerjavo vsega ugovarjanega blaga/storitev. Gre torej tudi za pomanjkljivosti, ki jih je sodišče izpodbijani odločbi očitalo že v prejšnjih odstavkih. Ugovorom v odgovoru na tožbo o pavšalnosti tožnikovega ugovora v upravnem postopku in novotam v tožbi zato sodišče ne sledi.

15. Neutemeljen je tudi ugovor o nepravilnem zastopanju. Pooblaščenki tožnika izpolnjujeta vse pogoje za zastopanje pred sodišči, hkrati pa tudi po četrtem odstavku 131. člena ZIL-1. 16. Ker je dejansko stanje v obravnavanem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo napačno uporabljeno materialno pravo je odločba toženke v izpodbijani 2. točki nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

17. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

18. Odločitev o stroških postopka stranke z interesom temelji na določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (načelo uspeha v postopku).