Jedro

Če zastopani predmet pogodbe, sklenjene s prekoračitvijo pooblastila pooblaščenca, odsvoji naprej, je tako ravnanje mogoče šteti za odobritev prekoračitve pooblastila na konkludenten način.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 530.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, skupaj z 10.950,00 SIT izvršilnih in 210.407,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov, prav tako z zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Ne strinja se z zaključkom prvostopnega sodišča, da je njena obveznost nastala na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene na konkludenten način. Navaja, da v izvedenih dokazih ni podlage za oceno, da je imel M.S. pooblastilo, da prevzame blago v imenu tožene stranke in da tudi sodba o tem nima razlogov. Naročilnico tožene stranke je le fizično prinesel tožeči stranki, zaradi česar je nesprejemljiv zaključek sodišča, da ga je treba šteti za "človeka tožene stranke," ki je sklenil prodajno pogodbo v njenem imenu in za njen račun. Pritožnica še opozarja na poslovna razmerja in različne interese vseh treh vpletenih družb. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Prvostopno sodišče je sklepalo, da je tožena stranka na konkludenten način (kot kupec) sklenila prodajno pogodbo, ker naj bi predmet prodajne pogodbe, korund NK-0, "uporabila oziroma je z njim razpolagala, tako da ga je prodala naprej K.C.." Da bi tožena stranka uporabila sporni korund, na podlagi spisovnih podatkov ni mogoče zaključiti. Tega ni trdila niti tožeča stranka. Priča M.S. je izpovedal prav nasprotno. Sporni korund naj bi bil že ob njegovem prihodu k tožeči stranki naložen na kamionu podjetja Zagorka in očitno je bil k temu podjetju tudi odpeljan. Trditev prvostopnega sodišča, da tožena stranka korunda ni zavrnila, ampak ga je sprejela, iz tega razloga ni prepričljiva, razen če meni, a tega izrecno ne pove, da je korund sprejel M.S. kot njen pooblaščenec. V zvezi s pooblastilom M.S., da prevzame izpolnitev tožeče stranke, prvostopno sodišče pove le, da je imel pooblastilo za prevzem blaga, ki ga je naročila tožena stranka. Naročila pa je, kot ugotavlja samo prvostopno sodišče, korund NK-CP1. Na tej podlagi zato ni mogoče izpeljati zaključka, da je imel M.S. pooblastilo tožene stranke, da prevzame korund NK-0. Če je tožena stranka korund NK-0 "prodala naprej," kot izhaja iz obrazložitve sodbe, bi bilo gotovo pritrditi prvostopnemu sodišču, da je tako ravnanje treba oceniti kot strinjanje z nakupom korunda NK-0. Tedaj bi na konkludenten način za nazaj odobrila prekoračitev pooblastila, ki ga je dala M.S. (1. odst. 87. člena in smiselno 28. člen ZOR). Zaveza, da plača sporni korund, bi bila nedvomna. Vendar pa je obrazložitev sodbe o nadaljnji prodaji tožene stranke izjemno skopa. Ničesar ne pove o tem, kdaj naj bi bila taka pogodba sklenjena (pred ali po sklenitvi pogodbe s tožečo stranko) niti, kakšen korund je bil predmet tako sklenjene pogodbe. V tem delu razlogovanja prvostopnega sodišča ni mogoče preizkusiti (13. točka 2. odst. 354. člena ZPP). Po določbi 1. odst. 369. člena ZPP je bilo zato treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo se razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu z določbo 3. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pridrži za končno odločbo.