Jedro

Glede na očitno porušeno medsebojno zaupanje (do katerega je prišlo po tožnikovem odhodu na prestajanje zaporne kazni), je jasno, da složnega skupnega življenja, ki bi bilo za pomoč toženca tožniku potrebno, ni več moč vzpostaviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4.5.2016: - razvezalo (I. točka izreka) dne 17.4.2014 v obliki notarskega zapisa notarja A. A. opr. št. SV-192/14 med tožnikom kot preužitkarjem in tožencem kot prevzemnikom sklenjeno pogodbo o preužitku, katere predmet sta idealni delež do 1/2 in idealni delež do 1/20 na nepremičnini - posamezni del št. 11 v stavbi št. ... k. o. X (ID znak: 000), - tožencu naložilo (sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba), da v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe tožniku izstavi listino z notarsko overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, s katerim izrecno in nepogojno dovoljuje, da se pri njegovem celotnem idealnem deležu do 1/2 in idealnem deležu do 1/20 na nepremičnini - posamezni del št. 11 v stavbi št. ... k. o. X (ID znak: 000) vknjiži lastninska pravica v korist tožnika do 1/1 (do celote), s čimer slednji postane solastnik omenjene nepremičnine do 11/20 (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec tožnikove pravdne stroške v višini 1.080,14 EUR v roku 15-ih dni plačati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (vse s stroškovno posledico). Zahtevek za sodno razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti je upoštevajoč sodno prakso neutemeljen in ga je treba zavrniti. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 55/2011, je potrebno v primeru neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti najprej (izvensodno) podati odstopno izjavo. Upoštevajoč dejansko stanje v tem pravdnem postopku je jasno, da tožnik nikoli ni odstopil od sklenjene pogodbe oziroma podal odstopne izjave. Brez odstopa od pogodbe in nato pravilno postavljenega ugotovitvenega zahtevka niti ni pravne niti dejanske podlage za vsebinsko odločanje o zatrjevanem neizpolnjevanju obveznosti na strani toženca, saj je pogodba še vedno v veljavi. Sodišče prve stopnje se nadalje zmotno sklicuje na določbe 289. člena OZ. Nesporno je, da pravdni stranki roka za izpolnitev obveznosti nista določili, ravno tako pa tožnik ni izkazal oziroma niti ni izrecno zatrjeval, da je zahteval takojšnjo izpolnitev obveznosti, kot to smiselno izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje. Zato ni izkazano, da je obveznost poplačila dolgov dejansko že zapadla, kot to zaključuje sodišče prve stopnje. Nepopoln je tudi zaključek, da toženec svojih obveznosti ni poravnal oziroma ni izpolnil. Toženec je sprotno izpolnjevanje svojih obveznosti izkazal z listinsko dokumentacijo in potrdili o plačilih, glede katerih se sodišče prve stopnje ni konkretneje opredelilo. Dejstvo, da vsi dolgovi še niso v celoti poravnani, pa upoštevajoč nesporno dejstvo, da med strankama rok za izpolnitev in poplačilo dolgov ni bil dogovorjen, kot tudi da to dejstvo z ničemer ne vpliva na vsebino in izvrševanje pogodbe, ni bistveno oziroma ne predstavlja podlage za zaključek sodišča, da toženec svoje obveznosti ni izpolnjeval. Obrazložitev sodišče prve stopnje, da obstajajo tudi okoliščine za razvezo pogodbe na podlagi prvega odstavka 568. člena OZ, temelji na nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta pravdni stranki skupaj živeli vsaj od oktobra 2013 dalje, kar pa iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Pritožba omenja, kaj naj bi v zvezi s tem izpovedal tožnik. Glede na tako podano tožnikovo izpoved ter glede na dejstvo, da je slednji izpovedal, da toženec obveznosti po pogodbi ni izpolnjeval že pred podpisom pogodbe (kot je zapisano v pogodbi), pritožba ocenjuje, da že iz navedenega dejansko ne izhaja, da sta pravdni stranki živeli skupaj na način, da bi lahko njuno razmerje šteli kot skupno življenje, kot se to zahteva skladno z določbo 568. člena OZ. Ker sta obe pravdni stranki v določenih delih izpovedovali drugačno dejansko stanje glede vsebine sklenjene pogodbe kot tudi o samih okoliščin in namena sklenitve pogodbe, bi bilo dejansko stanje bistveno bolj razčiščeno z izvedbo dokaza z zaslišanjem notarja A. A., kar sta predlagali obe pravdni stranki. Zaradi neizvedbe tega dokaza je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev pravil postopka. Zavrnitev predlaganih dokazov naj bi bila neobrazložena, saj zgolj netočna obrazložitev, da okoliščine sklepanja pogodbe in sama vsebina pogodbe ni sporna, zahtevanemu standardu obrazloženosti za zavrnitev dokaznega predloga ne zadosti. Tudi če razmerje pravdnih strank ob sklenitvi pogodbe ustreza standardu skupnega življenja, navedeno nikakor ne velja za čas, ko je tožnik vložil tožbo. Slednji je bil v trenutku vložitve tožbe na prestajanju zaporne kazni. Vsa tožencu očitana ravnanja so se nanašala na obdobje po tožnikovem odhodu na prestajanje zaporne kazni, ko torej pravdni stranki gotovo nista več živeli skupaj. Tožba na razvezo pogodbe zaradi nevzdržnega skupnega življenja je bila preuranjena in bi bilo treba zahtevek že iz tega razloga zavrniti. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da sta bili pravdni stranki pred tožnikovim odhodom na prestajanje zaporne kazni v dobrih odnosih oziroma da so se odnosi med njima poslabšali po tožnikovem odhodu v zapor. Vendar to dejstvo ne predstavlja podlage za zaključek, da je njuno razmerje porušeno v tolikšni meri, da skupno življenje ni več mogoče. V nadaljevanju pritožnik navaja, kaj je izpovedal sam. Zaslišana policista sta skladno izpovedala, da neposredne izročitve ključev nista videla, zaradi česar je vsakršno sklicevanje sodišča prve stopnje na njuno izpovedbo neutemeljeno. Prav tako je brez dejanske podlage zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ključev zagotovo ni imel, ker sicer ne bi po domofonu zvonil sosedi. Ti zaključki temeljijo zgolj na domnevah, ki ne zadoščajo zahtevanemu dokaznemu standardu. Hkrati se sodišče niti z besedo ni opredelilo do navedb in izpovedbe toženca glede razlogov za poslabšanje njunih medsebojnih odnosov, ampak je na podlagi zmotno in pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da je odgovornost na njegovi strani. Sam je pojasnil, da je tožnik od njega zahteval, da se v času prestajanja zaporne kazni k njemu preseli tožnikov prijatelj, s čemer pa se sam ni strinjal. Navedeno dejstvo je tožnik potrdil. Po toženčevi oceni je ravno to dejstvo privedlo do tega, da se je tožnik premislil glede sklenjene pogodbe, kar bi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi vsekakor moralo upoštevati oziroma se o navedenih bistvenih okoliščinah vsaj opredeliti.

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbenemu oporekanju utemeljenosti postavljenega oblikovalnega tožbenega zahtevka(1) s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 55/2011 z dne 24.4.2014, ni moč pritrditi. Glavni razlog pa je v tem, da v obravnavani zadevi tožnik razveze s tožencem dne 17.4.2014 sklenjene pogodbe o preužitku (v nadaljevanju pogodba o preužitku), ne uveljavlja le s sklicevanjem na toženčevo neizpolnjevanje dogovorjenih obveznosti (oziroma po drugem odstavku 568. člena OZ),(2) ampak tudi zaradi omajanosti razmerja oziroma nevzdržnosti skupnega življenja (to je po prvem odstavku 568. člena OZ). Da je potrebno (tudi) omenjeni primer spremenjenih okoliščin (katerega obstoj je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotovilo) oziroma (pravilneje) na njem temelječe odstopno upravičenje uveljavljati sodno, pa (med drugim) izhaja prav iz prej omenjene sodbe Vrhovnega sodišča RS.(3) Tožnikovo postopanje (njegov način uveljavljanja odstopnega upravičenja) je torej povsem v skladu z relevantnimi določbami materialnega prava.

6. Pritožnik zatrjuje, da naj bi sprotno izpolnjevanje svojih obveznosti izkazal z listinsko dokumentacijo in potrdili o plačilih, do katerih se sodišče prve stopnje ni konkretneje opredelilo. A ker niti ne pojasni, katere konkretne listinske dokaze ima v mislih, mu že iz tega razloga ni moč slediti. Enako velja za (s tem povezan) pritožbeni očitek o zmotnem sklicevanju sodišča prve stopnje na določbo 289. člena OZ oziroma navajanje, da zapadlost njegovih obveznosti, ni izkazana. V tem oziru velja izpostaviti, da je bil (upoštevaje določbo 289. člena OZ) toženec s tožnikovo zahtevo(4) po izpolnitvi dogovorjenih obveznosti seznanjen najkasneje s prejemom tožbe v tej pravdi. Navkljub temu pa vsi dolgovi, kot to v pritožbi omenja sam, še zmeraj niso v celoti poravnani.

7. Sodišče prve stopnje je v točkah 6. – 8. obrazložitve izpodbijane sodbe natančno in prepričljivo pojasnilo, zakaj skupnega življenja med pravdnima strankama ni več moč vzpostaviti (torej zakaj je podan razlog iz prvega odstavka 568. člena OZ). Pritožnikovo označevanje ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki skupaj živeli vsaj od oktobra 2013 dalje, kot neizkazane in hkratno sklicevanje na njuni izpovedbi, je iz dveh razlogov neprepričljivo. Da je njuno skupno življenje pred podpisom pogodbe obstajalo (in bil vzpostavljen zaupen odnos), je tožnik jasno zatrjeval že v tožbi. Ne le, da toženec tega nikoli ni ustrezno prerekal, ampak je v pripravljalni vlogi z dne 22.6.2015 (5. točka) tudi sam kot nesporno izpostavil, da sta pravdni stranki v času, ko sta še živeli skupaj, dobro funkcionirali in da je bilo njuno skupno življenje brez dvoma znosno (214. člen ZPP).(5) Še bolj pomembno v tem oziru pa je, da je bil namen, kot to v 7. točki obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje, skupnega življenja s tožencem predviden tudi za v prihodnje. Glede na tožnikovo izpovedbo, da je šlo glede na njegovo zdravstveno stanje za pričakovano pomoč toženca, je moč k predhodno navedenemu dodati, da bi najbolj pomembno pravzaprav postalo šele takrat. A glede na očitno porušeno medsebojno zaupanje (do katerega je prišlo po tožnikovem odhodu na prestajanje zaporne kazni), je jasno, da složnega skupnega življenja (kot to v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe omenja sodišče prve stopnje), ki bi bilo za takšno pomoč potrebno, ni več moč vzpostaviti. Pritožnik tem zaključkom sodišča prve stopnje sicer oporeka, a vanje ne uspe vzbuditi nobenega pomisleka. Iz istih razlogov pa je neutemeljeno tudi pritožbeno navajanje o preuranjenosti tožbe na razvezo pogodbe zaradi nevzdržnega skupnega življenja.

8. Upoštevaje njegovo postopanje (dejanja), kot ga v obrazložitvi izpodbijane sodbe omenja sodišče prve stopnje (glej 6. in 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), je toženčevo pritožbeno sklicevanje na svojo v postopku dano izpovedbo (glede svoje pripravljenosti na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti), neprepričljivo. Zakaj je lahko glede tožnikove izročitve ključev tožencu pred odhodom na prestajanje zaporne kazni sledilo izpovedbama policistov (v spremstvu katerih je tožnik odšel), kljub temu da slednja same izročitve nista zaznala, je že sodišče prve stopnje podalo dovolj prepričljive razloge. Povsem logičen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje (sam pritožbeni pomislek pa na drugi strani presplošen) o tožnikovi neposesti ključev potrebnih za vstop v stanovanje, ki ga je naredilo (tudi) na podlagi okoliščine, da je slednji po domofonu zvonil sosedi. Sodišče prve stopnje je svoje dejanske zaključke naredilo v okviru postavljenih in hkrati izkazanih trditev pravdnih (torej na temelju rezultatov izvedenega dokaznega postopka). Toženec je ob svojem zaslišanju na naroku dne 2.3.2016 omenil, da naj bi mu tožnik v pismu, ki mu ga je poslal iz zapora, napisal, da naj bi čez vikende v stanovanju prespal nek njegov prijatelj iz zapora, s čimer pa se sam ni strinjal in naj bi to tožniku (ko ga je ta klical) tudi povedal. Ker ni v tem oziru toženec (iz)povedal nič drugega,(6) je njegovo navajanje, da naj bi se tožnik glede pogodbe premislil zaradi njegovega nestrinjanja, (očitno) neprepričljivo.

9. Pojasnilo sodišča prve (glej 3. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da dokaza z zaslišanjem notarja A. A. ni izvedlo, ker okoliščine sklepanja pogodbe in njena vsebina med pravdnima strankama niso sporne, je konkretna in zadostna. Kaj naj bi v zvezi s tem še moralo navesti, ni jasno. Tega (enako velja za hkraten očitek, da naj bi bila omenjena obrazložitev netočna) ne uspe pojasniti niti pritožba, ki sicer (nekonkretizirano) ugovarja, da takšna obrazložitev ne zadosti zahtevanemu standardu obrazloženosti za zavrnitev dokaznega predloga. Podobno pritožnik ne uspe ustrezno (konkretno) pojasniti, glede katere za odločitev relevantne okoliščine naj bi bilo dejansko stanje premalo razčiščeno oziroma bi jo bilo potrebno z zaslišanjem notarja A. A. (kot se to v pritožbi navaja) bolj razčistiti. Omenjeno navajanje oziroma očitki so zato neupoštevni.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam nosi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Češ da bi moral tožnik najprej podati odstopno izjavo, nato pa pravilno postaviti ugotovitveni tožbeni zahtevek.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami Op. št. (3): Glej tudi B. Podgoršek, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, tretja knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 577, 578, in N. Plavšak, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 162. Op. št. (4): Ki jo smiselno predstavlja tožbeni očitek (glej II. točko tožbene obrazložitve oziroma drugi odstavek na l. št. 4) tožencu, da ni izpolnil obveze iz drugega odstavka točke petič notarskega zapisa (to je pogodbe o preužitku), da bo poplačal vse terjatve do tožnika, ki so zavarovane s hipotekami na nepremičnini, ki je bila predmet pogodbe o preužitku.

Op. št. (5): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (6): Tožnik pa tudi zgolj, da je tožencu to res omenil ter da mu ni ta ničesar odgovoril.