Jedro

Do prehoda upnikovih (posojilodajalčevih) pravic na tožečo stranko, ki je posojilo poravnala kot porok, je prišlo že po samem zakonu. S trenutkom plačila je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati toliko, kolikor je plačala, k poplačilu pa ni zavezan zgolj posojilojemalec (dolžnik), pač pa tudi toženki, ki sta s poroštvenima pogodbama (izjavama) prevzeli zavezo, da bosta poravnali terjatev tožeče stranke, če tega ne bo storil posojilojemalec (dolžnik).

Določilo "do 5% nevrnjenega dela posojila od zneska 400.000,00 DEM" gre razumeti kot jasno določeno zgornjo mejo porokove obveznosti, ki ne utemeljuje nedoločnosti predmeta in s tem ničnosti porokove zaveze. Te ne morejo narekovati niti grožnje, zmota in podobne okoliščine, ki so lahko le razlogi za razveljavitev pogodbe.

S prijavo terjatve v stečajnem postopku se je pretrgalo zastaranje tako proti dolžniku kot proti tožeči stranki (poroku), nepomembno pa je, ali je bila prijavljena terjatev prerekana in kasneje ugotovljena ali ne. Ker je bila terjatev zavarovana s hipoteko, na podlagi katere je bila tožnica v stečajnem postopku delno poplačana kot ločitveni upnik, ta ne more preiti na poroke.

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Drugo in tretje tožena stranka krije vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi P 150/2004 prekinilo postopek zoper prvotoženca I. K., drugotoženki in tretjetoženki vsaki naložilo plačilo 6.805,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini glavnice, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Odločitev o stroških pravdnega postopka je pridržalo za končno odločbo.

Zoper navedeno odločitev se v delu, s katerim je bilo naloženo plačilo 6.805,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini glavnice, po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožujeta drugo in tretje toženi stranki.

Drugotoženka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ker je sodišče navedlo, da je tožbeni zahtevek po temelju neutemeljen, v izreku pa je ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče je pravila pravdnega postopka kršilo tudi iz razloga, ker se ni opredelilo do vseh ugovorov drugotožene stranke, zato se sodbe ne da preizkusiti. Izpodbijana sodba ne daje jasne ocene sodišča o podlagi, na kateri je tožeča stranka izpolnila obveznost glavnega dolžnika, saj je to lahko zavarovalna pogodba, ko je tožnica izpolnila svoj dolg in nima pravice terjati plačanega od tožencev ali pa pogodba o prevzemu poroštva, ki pa ne vpliva na obveznosti drugotožene stranke, saj ta ni bila obveščena ali udeležena pri prevzemu poroštva tožeče stranke za obveznosti glavnega dolžnika do posojilojemalca. Temelj je lahko le s strani tožeče stranke vnaprej pripravljena izjava drugotoženke, v popolnoma drugačnem času dana tožeči stranki v zvezi s pogodbo o zavarovanju posojila, ki pa je obremenjena z ničnostjo. Ta je podana, ker drugotoženka ne more nastopati v vlogi pozavarovatelja, ker ta ni bila seznanjena z nobeno od drugih pogodb, tožeča stranka pa se ni niti pozanimala, kdo so osebe, ki izjave podpisujejo in pri podpisu ni bila navzoča. Izjave so bile dane pogojno, po dogovoru z direktorjem dolžnika, tožeča stranka pa bi se morala najprej poplačati iz hipoteke in potem iz zavarovalnih polic. Izpodbija tudi odločitev, da gre za solidarno poroštvo, saj sama ni gospodarski subjekt, posledično pa tudi nasprotuje odločitvi sodišča, da terjatev tožeče stranke ni zastarala. Sodišču očita še, da ni ugotovilo višine prijavljene terjatve v stečajnem postopku in terjatve, ki je bila po prerekanju ugotovljena ter v kakšni višini je bila tožeča stranka že poplačana. Pri tem opozarja na dopis stečajne upraviteljice, da je v stečajni masi še nekaj sredstev in na dejstvo, da je tožeča stranka opustila vpis hipoteke v zemljiško knjigo, v katero je sicer sodišče vpogledalo, a ni navedlo številke zk vložka, zato se sodbe ne da preizkusiti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tretjetoženka prav tako izpodbija ugotovitev, da gre za solidarno poroštvo, saj je bilo to prevzeto le za primer, da posojilojemalec ne vrne posojila, kar jasno izraža njegovo subsidiarnost. Posledično izpodbija tudi ugotovitev, da terjatev ni zastarana, saj je dveletni rok pričel teči z dnem začetka stečajnega postopka. Nasprotuje veljavnosti poroštvene izjave, saj bi bilo za njeno presojo potrebno upoštevati čas, v katerem je bila dana, dejstvo, da je tretjetožena stranka prava neuka oseba in da je poroštvena izjava nedoločna, saj se glasi na obveznost v višini od 0 do 5 % in je zato nična. Višina obveznosti je odvisna tudi od višine poplačila upnika Sklada RS za razvoj v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom, kot tudi poplačila tožeče stranke v stečajnem postopku kot ločitvenega in kot navadnega upnika. V kolikor je bilo ugotovljeno, da terjatev tožeče stranke ne obstoji, je toliko nižja tudi obveznost toženih strank. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka na vročeni pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožeča stranka je s pogodbo z dne 25.04.1993 prevzela poroštvo za plačilo dne 21.04.1993 najetega posojila posojilojemalca (T. M. T. d.d.) do posojilodajalca (Sklad RS za razvoj). Dne 23.04.1993 pa je z zavarovalno pogodbo zavarovala terjatve posojilodajalca iz iste posojilne pogodbe. Ker posojilojemalec ni poravnal svoje obveznosti, je najeto posojilo poravnala tožeča stranka, ki je plačala 17 obrokov po 29.610,20 DEM, skupaj 503.373,40 DEM. Tožeča stranka je svoje plačilo dokazala s predloženimi nalogi za plačilo, črpanje posojila s strani posojilojemalca pa izhaja iz predloženega anuitetnega načrta, zato s svojimi zgolj pavšalnimi ugovori, da tega toženka ni dokazala, pritožnici ne moreta uspeti.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je nastopil zavarovalni primer in da je za odločitev o tožbenem zahtevku pomembna tudi vsebina zavarovalne pogodbe z dne 23.04.1993. Ta v 11. členu določa, da je posojilodajalec s cesijsko izjavo takoj po izplačilu odškodnine dolžan prenesti na zavarovalnico vse pravice iz posojilne pogodbe glede plačila obroka. Da bi posojilodajalec na tožečo stranko prenesel pravice iz posojilne pogodbe, tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala (1). Prav tako tožeča stranka ni zatrjevala, da bi z izplačilom odškodnine iz zavarovanja nanjo prešle vse pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (2), zato njen tožbeni zahtevek na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe ne more biti utemeljen. Ker pa je tožeča stranka nastopala tudi kot porok posojilojemalca, je potrebno njen tožbeni zahtevek presoditi tudi na tej pravni podlagi.

Glede na čas nastanka razmerja je potrebno uporabiti določbe takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. RS, št. 29/1978 s spremembami) (3). S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil, na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, pa ta preide z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (997. in 1004. člen ZOR).

Do prehoda upnikovih (posojilodajalčevih) pravic na tožečo stranko je tako prišlo že po samem zakonu. S trenutkom plačila je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati toliko, kolikor je plačala. K poplačilu pa ni zavezan zgolj posojilojemalec (dolžnik), pač pa tudi toženki, ki sta s poroštvenima pogodbama (izjavama) z dne 28.04.1993 prevzeli zavezo, da bosta poravnali terjatev tožeče stranke, če tega ne bo storil posojilojemalec (dolžnik). Zaključka, da sta se toženki zavezali za obveznosti posojilojemalca nasproti posojilodajalcu in s tem postali soporokinji skupaj s tožečo stranko (4), te poroštvene pogodbe (izjave) ne omogočajo. Iz njih jasno izhaja, da se toženki kot porokinji zavezujeta tožeči stranki (ta je navedena na vrhu poroštvenih izjav, nanjo pa se glasi tudi pravica poplačila iz sklenjenih zavarovanj). Tožeča stranka je tako s poplačilom dolga in s tem prehodom posojilodajalčeve terjatve nanjo pridobila pravico terjati povračilo plačanega tudi od toženk. Ker sta toženki prevzeli poroštvo za obveznost, nastalo iz gospodarske pogodbe (tožeča stranka, posojilojemalec in posojilodajalec so gospodarski subjekti (5)), odgovarjata kot solidarni porokinji (6). Kljub drugačnemu zatrjevanju v pritožbi, toženki dogovora o subsidiarnem poroštvu nista izkazali. Besedila "v primeru, da posojilojemalec posojilodajalcu ne bo vrnil posojila" ni mogoče razumeti kot dogovora o subsidiarni naravi njunega poroštva, saj je neplačilo obveznosti s strani glavnega dolžnika pogoj, ki je potreben za nastop tako subsidiarno kot solidarno dogovorjenega poroštva (7), razlika med njima nastopi le v načinu upnikove zahteve za plačilo od poroka (8). Pri subsidiarnem poroštvu mora upnik preden zahteva izpolnitev obveznosti od poroka, od dolžnika pisno zahtevati izpolnitev obveznosti v določenem roku, tovrsten dogovor iz poroštvenih pogodb ne izhaja, pri solidarnem poroštvu pa po lastni izbiri lahko zahteva izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka.

Ker sta toženki solidarni porokinji, njuna obveznost zastara tedaj, ko zastara obveznost dolžnika (9), to je v 3 letih po plačilu s strani tožeče stranke, saj gre za terjatev iz gospodarske pogodbe (10). V pritožbah konkretizirano neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zastaranje terjatve zoper dolžnika pričelo teči z začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom, to je 05.02.1997, v katerem je tožeča stranka svojo terjatev v stečajnem postopku prijavila, ne omogoča zaključka, da bi bila terjatev tožeče stranke zastarana. S prijavo terjatve v stečajnem postopku se zastaranje pretrga (11), glede na izrecno določbo zakona, pa ni potrebno, da bi za pretrganje zastaranja tožeča stranka vložila tožbo na ugotovitev terjatve, saj zadostuje njena prijava. V kolikor bi toženki želeli ugovarjati temu, da je bila terjatev tožeče stranke prijavljena, bi morali svoje ugovore tudi konkretizirati in navesti, v kakšnem znesku, ta ni bila prijavljena. Zgolj pavšalni očitek, da tožeča stranka terjatve ni prijavila (v celoti), pa ugotovitve sodišča, podprte z dopisom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 09.05.2005 ne more izpodbiti. Ker je bila predmetna tožba zoper toženki vložena, še preden je bil končan stečajni postopek, ko prične zastaranje ponovno teči, to ni moglo nastopiti. Ugotovitev sodišča prve stopnje o začetku teka zastaranja sicer izhaja iz napačnega materialnopravnega stališča, da je potrebno upoštevati začetek zastaranja terjatve posojilodajalca proti posojilojemalcu. Zastaranje terjatve tožeče stranke, ki je kot porok svojo terjatev proti dolžniku (posojilojemalcu) dobila z dnem plačila posameznega obroka oziroma zneska, je za vsakega od njih začelo teči z dnem plačila. Da bi od plačila do prijave terjatve v stečajnem postopku nastopilo zastaranje, toženi stranki nista zatrjevali, ker pa je bilo prvo plačilo opravljeno dne 09.06.1995, zastaranje (do pretrganja s prijavo) tudi ni nastopilo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poroštvenih izjav toženk ni mogoče opredeliti kot nične ali pogojne. Nična je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prislinim predpisom ali morali, ali je njen predmet nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv, pa tudi če pogodba ni v predpisani obliki ali tako določa zakon (12). Razen nedoločljivosti predmeta (obveznosti toženk) so vsi ostali očitki toženk zgolj pavšalni in le povzemajo zakonske dikcije. Očitek nedoločljivosti predmeta pogodbe pa je neutemeljen. Določilo poroštvene izjave "obveza vračanja kredita do 5 (pet) procentov nevrnjenega dela posojila od zneska 400.000,00 DEM", gre razumeti kot zgornjo mejo porokove obveznosti (13), ki je jasno določena (to je 20.000,00 DEM). Ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 143. člena ZOR, da lahko sodišče zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, če so pretirano stroga za nasprotno stranko, saj ne gre za določilo splošnih pogojev, pač pa za individualno poroštveno pogodbo, četudi je bilo besedilo vnaprej pripravljeno s strani tožeče stranke. V tem primeru je potrebno v korist druge stranke razlagati le nejasna določila take pogodbe (14), o čemer pa v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Poroštvene izjave ustrezajo vsem zahtevam za njihovo veljavnost (so v pisni obliki, obveznost toženk pa je jasno določena (15)), da pa bi bili toženki seznanjeni z vsebino kreditne ali zavarovalne pogodbe ali pogodbe o prevzemu poroštva, ni potrebno, saj sta le stranki poroštvene pogodbe. Ostale navedbe, s katerimi toženki konkretizirati ničnost oziroma neveljavnost poroštvenih pogodb (o grožnjah s strani direktorja, svoji nevednosti, zmoti, drugačnih časih in podobno) bi lahko utemeljevale le njun tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe, ki pa pa ga nista postavili.

Poroštvenih pogodb tudi ni mogoče opredeliti kot pogojne. Takšno interpretacijo toženki utemeljujeta z dogovori, sklenjenimi z direktorjem posojilojemalca (tretjo osebo). Ker je poroštvena pogodba sklenjena med porokom (toženkama) in upnikom (tožečo stranko), ti dogovori ne morejo vplivati na vsebino, veljavnost ali obstoj poroštvenih pogodb. Ker pa ima porok vse ugovore, kot jih ima dolžnik (16), lahko toženki ugovarjata, da se mora tožeča stranka najprej poplačati iz hipoteke (kot določa 2. odstavek 4. člena pogodbe o prevzemu poroštva z dne 25.04.1993). Tej zahtevi je tožeča stranka zadostila, saj je bila v stečajnem postopku poplačana kot ločitveni upnik (iz vrednosti zastavljene stvari). Takšnega zaključka toženki ne moreta izpodbiti s tem, da je bila tožeča stranka kot hipotekarni upnik že vpisana v zemljiško knjigo, potem izbrisana in kasneje spet vpisana. Na ta način je v stečajnem postopku tožnica sicer morda res dobila nižje poplačilo kot bi ga, če bi imela boljši vrstni red, glede na določilo, da se je dolžna primarno poplačati iz vrednosti zastavljene stvari, takšno ravnanje pa na obveznost porokinj ne more vplivati. Ti bi morebiti imeli lahko pravico do povračila škode, ki bi jo lahko terjali od tožeče stranke ali jo ugovarjali v pobot, ker pa tega nista storili, takšno ravnanje tožnice ne more vplivati niti na višino njune obveznosti. Zaradi uresničitve poplačila iz vrednosti zastavljene stvari tekom stečajnega postopka, ki pa ni doseglo celotne višine tožničine terjatve, hipoteka ne more več preiti na poroka, zato tudi ni mogla nastopiti situacija iz 1012. člena ZOR, ko je porok prost svoje odgovornosti, če in kolikor upnik opusti zastavo ali kakšno drugo pravico in tako onemogoči prehod te pravice na poroka. Obveznost, da bi se tožnica morala najprej poplačati iz sklenjenih zavarovalnih pogodb, iz poroštvenih izjav ne izhaja, saj ji te dajejo le takšno možnost, ne pa obveznost. Višine svoje obveznosti toženki ne moreta izpodbiti niti z ugovori, da je morebiti tožeča stranka v stečajnem postopku kaj prejela tudi kot (navaden) upnik in ne zgolj iz ločitvene pravice. Ugotovitev sodišča, da temu ni tako, temelji na izpovedbi predstavnika tožeče stranke, sodišče pa je vpogledalo tudi v dopis stečajne pisarne Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14.02.2005 o zaključku stečaja s sklepom o delitvi stečajne mase in s seznamom upnikov, ki drugačnega zaključka prav tako ne omogoča. V kolikor toženki menita nasprotno, pa tudi njima dokazno in trditveno breme (tudi v pritožbenem postopku) nalaga, da to konkretizirata in določno izpodbijeta (z navedbo in dokazom o višini poplačila tožeče stranke). Povedano velja tudi za morebitno poplačilo dolga posojilodajalcu s strani posojilojemalca ali koga tretjega (tudi iz stečajne mase), pri tem pa bi bili toženki prosti svoje obveznosti le in le toliko, če in kolikor tožeča stranka v trenutku svojega plačila posojilodajalcu tega ni bila dolžna opraviti.

Po odbitku plačila, ki ga je tožeča stranka prejela v stečajnem postopku, v višini 179.326,20 DEM je njena neporavnana terjatev še 324.047,20 DEM. Obveznost vsake toženke (5% nevrnjenega posojila) znaša 16.202,36 DEM (kar je tudi znotraj omejenega zneska poroštva v višin 20.000,00 DEM) oziroma po preračunu 1.630.838,80 SIT ali 6.805,56 EUR. Ker sta z izpolnitvijo svoje obveznosti toženki v zamudi, pa morata plačati tudi zakonske zamudne obresti v enakem znesku (17).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi resda pomotoma zapisalo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, a ker iz preostalih razlogov jasno izhaja, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, takšen zapis ne pomeni, da se izpodbijane sodbe ne da preizkustiti in s tem absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker za odločitev o tožbenem zahtevku čas vpisa hipoteke v zemljiško knjigo ni pomemben, pa tudi odsotnost številke zk vložka, v katerega je sodišče vpogledalo, ne more vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je le zmotno presodilo listine, na katere je oprlo svojo odločbo, kar pritožbenemu sodišču sicer narekuje spremembo izpodbijane sodbe (4. točka 358. člena ZPP), ker pa se je kljub temu odločitev sodišča prve stopnje izkazala kot pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), ni pa odgovorilo na preostale neobrazložene in nerelevantne pritožbene navedbe.

Ker pritožnici s pritožbama nista uspeli, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Trditveno in dokazno breme za svoje zahtevke ali ugovore pravdni stranki nalagata 2. in 212. člen ZPP.

(2) Zakonska subrogacija, določena v 1. odstavku 939. člena ZOR.

(3) 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ; UR. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

(4) 1005. člen ZOR.

(5) 2. odstavek 25. člena ZOR.

(6) 4. odstavek 1004. člena ZOR.

(7) In je že po definiciji poroštvene pogodbe nujna predpostavka nastopa porokove obveznosti (997. člen ZOR).

(8) 1. in 3. odstavek 1004. člena ZOR.

(9) 1. in 2. odstavek 1019. člena ZOR.

(10) 374. člen ZOR.

(11) 115. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL; Ur. l. RS, št. 67/1993 s spremembami).

(12) 103. 47. in 70. člen ZOR.

(13) 2. odstavek 1002. člena ZOR.

(14) 100. člen ZOR.

(15) 998. člen ZOR, glej tudi sklep II Ips 232/2005. (16) 1009. člen ZOR.

(17) 1. odstavek 277. člena ZOR v zvezi z odločbo US RS št. U-I-300/04-25 z dne 17.03.2006, ki je 1060. člen OZ razveljavila, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002, uporablja 277. člen ZOR.