Jedro

Ker so obsojenčevi otroci vložili zahtevo za varstvo zakonitosti po poteku dveletnega roka, določenega v 559. členu ZKP, jo je Vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo. Kljub priporočilu Ustavnega sodišča v odločbi U-I-247/96, da naj zakonodajalec ta rok podaljša, je namreč določba 559. člena ZKP še vedno nespremenjena v veljavi, glede na načelo zakonitosti pa je Vrhovno sodišče vezano nanjo.

Izrek

Zahteva otrok obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.10.1947 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Ljudske Republike Slovenije v Ljubljani z dne 18.12.1947 se kot prepozna zavrže.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega M.B. za krivega skupaj še s 16 obsojenci zaradi kaznivih dejanj po 3., 7., 8., 14. točki 3. člena in 8. člena ZKLD, pri čemer je bil obsojeni M.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKLD in obsojen na šest let odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo političnih in roditeljskih pravic in pravice do pokojnine ali podpore iz socialnega zavarovanja za dobo treh let, na popolno zaplembo vsega premoženja v korist države FLRJ. Vrhovno sodišče LRS je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo. Še živeči otroci pokojnega M.B. so 29.06.1998 pri Okrožnem sodišču v Celju vložili zahtevo za obnovo kazenskega postopka v korist svojega pokojnega očeta v uvodoma navedeni kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Celju. Zahteva za obnovo kazenskega postopka je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 26.10.2000 kot neutemeljena zavrnjena. Pritožbe pritožnikov je Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče s sklepom z dne 13.01.2002 zavrnilo kot neutemeljene.

Še živeči otroci pokojnega obsojenca M.B. so dne 28.05.2001 neposredno na Vrhovno sodišče Republike Slovenije vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba sklepa v postopku z zahtevo za obnovo kazenskega postopka in hkrati zoper uvodoma navedeno pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju, smiselno zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom za ugodno rešitev zahteve.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.10.1947, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in zoper obsojenega M.B. izreče po 1. točki 358. člena ZKP oprostilno sodbo ter hkrati navaja, da je šteti kljub poteku dvoletnega roka iz 559. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot pravočasno glede na to, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-247/96 pozvalo zakonodajalca, da glede na to, da je prav na podlagi ZKND prišlo do množičnih in hudih zlorab prava, rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti čimprej podaljša. Dokler pa zakonodajalec temu pozivu ne bo sledil, bo Ustavno sodišče v smislu razlogov v navedeni odločbi presojalo v postopkih odločanja o ustavnih pritožbah, če bodo zahteve zaradi preteka roka zavržene. Zakonodajalec roka še vedno ni podaljšal, vendar po mnenju vrhovne državne tožilke glede na tako odločbo Ustavnega sodišča ni dvoma, da so upravičenci še vedno upravičeni vlagati zahteve za varstvo zakonitosti v takih primerih.

Zahteva za varstvo zakonitosti je prepozna.

Po določbi 566. člena ZKP je ta zakon začel veljati 1. januarja 1995. V 559. členu ZKP je določeno, da ne glede na rok iz 3. odstavka 421. člena tega zakona smejo obsojenec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena tega zakona zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona. Vrhovno sodišče je vezano glede na načelo zakonitosti na določbo 559. člena ZKP pri presojanju pravočasnosti vloženih zahtev za varstvo zakonitosti. Zakonodajalec priporočilu Ustavnega sodišča v zgoraj navedeni odločbi Ustavnega sodišča doslej ni sledil. Tako je določba 559. člena ZKP še vedno nespremenjena v veljavi, zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevo vložnikov za varstvo zakonitosti kot prepozno zavrglo. V zadevi pa ni nobene ovire, da pristojni državni tožilec vloži zoper napadeno sodbo sam zahtevo za varstvo zakonitosti glede na to, da ni vezan na rok iz 559. člena ZKP, ko je po podatkih spisa pobuda za vložitev take zahteve že podana.