Jedro

Razveznega razloga neznosnosti skupnega življenja ni mogoče strogo ločevati od razveznega razloga neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti.

Ker gre pri razveznem razlogu neznosnosti skupnega življenja za izjemo od načela dolžnosti izpolnitve obveznosti, jo je treba razlagati ozko, v skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava in načelom sorazmernosti (2. člen Ustave RS).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti 1.922,72 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice ugodilo in razsodilo, da se razveže pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo 22. 6. 2009 v obliki notarskega zapisa pri notarki A. A. opr. št. SV ... (v nadaljevanju Pogodba) sklenila tožnica kot preživljanka in toženec kot preživljalec. Tožencu je naložilo izstavitev za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine, na podlagi katere bo tožnica pri ½ solastni nepremičnini parc. št. 42/11, k. o. ... dosegla izbris prepovedi odtujitve in obremenitve v korist toženca. Tožencu je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca.

3. Tožnica je zoper navedeno sodbo vložila revizijo. Po njenem mnenju je skupno življenje med pravdnima strankama objektivno in subjektivno nevzdržno, kar pomeni, da ni mogoče nadaljevati skupnega življenja v nekih normalnih okoliščinah. Da so razmere med strankama napete, nevzdržne izhaja tudi iz ugotovitev pritožbenega sodišča, ki ugotavlja, da nista sposobna komunicirati, ne da bi se skregala. Pravnega mnenja, na katerega se sklicuje pritožbeno sodišče, ni mogoče v celoti uporabiti, saj se nanaša na razvezni razlog neizpolnjevanja obveznosti po sklenjeni pogodbi in ne neznosnosti skupnega življenja. Če je skupno življenje neznosno, sta otežena izpolnitev pogodbe in doseganje njenega namena. Sklicuje se na stališče iz komentarja Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem se neznosnemu skupnemu življenju stranke težko izognejo, kadar se zaradi nezdružljivosti značajev njihovo medsebojno razmerje postopoma omaje. Zato bi bilo nevzdržno stranki siliti k nevzdržni skupnosti. Tako je tudi v obravnavanem primeru. Kot nesporno sta sodišči ugotovili, da so razmere med strankama zaostrene, da je njuno skupno življenje nevzdržno. Kljub temu je drugostopenjsko sodišče razsodilo, da je treba pogodbo ohraniti v veljavi, ker naj bi bil večji del krivde za neizpolnjevanje obveznosti treba pripisati tožnici. Takšen zaključek je napačen. V drugem odstavku 561. člena OZ ni nikjer določeno, da mora biti poleg razloga nevzdržnosti skupnega življenja kumulativno izpolnjen še kakšen dodatni pogoj za razvezo pogodbe. Ni bistveno, kdo je za nevzdržno skupno življenje strank kriv. Ko se enkrat odnosi med strankama ohladijo, zaostrijo in postanejo razmere nevzdržne, je pomembno le, da skupno življenje ni več mogoče in je zato nesmiselno ohraniti pogodbo v veljavi. Pri tem tudi ne sme biti odločilen razlog dejstvo, da je preživljalec vložil v nepremičnine, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju znatna finančna sredstva. V primeru vlaganj so preživljalcu na voljo zahtevki po pravilih Stvarnopravnem zakoniku, ki so neodvisni od obstoja pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Dejstvo pa je, da toženec zoper tožnico sodiščem že uveljavlja zahtevek iz naslova vlaganj v predmetno nepremičnino. Odločitev drugostopenjskega sodišča je zmotna, saj je bistveno, ali nevzdržne razmere in s tem nezmožnost skupnega življenja obstoji, torej ali so se okoliščine toliko spremenile, da bi bilo neživljenjsko pogodbeni stranki siliti k nevzdržni skupnosti.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki je v odgovoru nanjo obrazloženo predlagal njeno zavrnitev, s pritrjevanjem razlogom sodišča druge stopnje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je treba pri presoji pogodb, kot je obravnavana pogodba o dosmrtnem preživljanju (561. člen OZ), upoštevati, da gre za trajajoče, odplačno in dvostransko obveznostno razmerje, ki terja oceno interesov obeh pogodbenih strank.1 Posebno skrbna presoja se zahteva v primerih, ko se med strankama pogodbe oblikuje življenjska skupnost. Če se razmere po sklenitvi pogodbe spremenijo, je potrebno presoditi, ali so spremembe resnično tako korenite, da je postalo skupno življenje nevzdržno in nadaljevanje pogodbenega razmerja ni mogoče. Pravni red se načeloma bolj nagiba k ohranitvi pogodbe kot pa k njenemu prenehanju in razvezo pogodbe šteje za skrajni ukrep, ne pa sankcijo, ki bi bila v celoti odvisna od pogodbenikovega dojemanja svojega trenutnega položaja. Pri presoji pravnega standarda neznosnosti skupnega življenja je treba upoštevati, ali je stanje nevzdržno v objektivnem in subjektivnem smislu, ter pri tem ovrednotiti vse okoliščine konkretnega primera.

7. Glede na predstavljena stališča sicer drži navedba revidentke, da ne more biti ključen razlog za presojo dejstvo, da je toženec v nepremičnino, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, vložil znatna finančna sredstva. Vendar je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo tudi druge relevantne okoliščine. V nasprotju z zavzemanjem revidentke razveznega razloga neznosnosti skupnega življenja ni mogoče strogo ločevati od razveznega razloga neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Tožnica sama izpostavlja, da sta v primeru, ko je skupno življenje neznosno, otežena izpolnitev pogodbe in doseganje njenega namena. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da so obveznosti s strani toženca izpolnjene in da se pogodba izvršuje; zatrjevana nevzdržnost skupnosti torej že ni tako znatna, da bi vplivala na izpolnjevanje pogodbe.

8. Upoštevaje, da gre pri razveznem razlogu po drugem odstavku 561. člena OZ za spremenjeno okoliščino (za poslabšanje medsebojnih odnosov), je za presojo relevantno tudi dejstvo, da sta se stranki prepirali že pred sklenitvijo pogodbe. Sodišče druge stopnje je dalo tudi ustrezno težo ugotovitvi, da okoliščine za slabe odnose pretežno izvirajo iz sfere tožnice. Ker gre pri razveznem razlogu neznosnosti skupnega življenja za izjemo od načela dolžnosti izpolnitve obveznosti, jo je treba razlagati ozko, v skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava in načelom sorazmernosti (2. člen Ustave RS). Vrhovno sodišče je že pojasnilo,2 da zveze med neznosnostjo skupnega bivanja in razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni mogoče enačiti s sicer jezikovno podobnim pravilom 65. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki govori o nevzdržnosti zakonske zveze kot razlogom za njeno razvezo. Ker gre pri sporni pogodbi za dvostransko, odplačno obveznostno razmerje, so pomembni tudi razlogi, ki so privedli do neznosnosti skupnega bivanja, način skupnega bivanja ter možnost spremembe pogodbenega razmerja (tožničina dolžnost, da v razmerje poseže z milejšo sankcijo - primerjaj 562. člen OZ). Ni mogoče torej zanemariti tudi tega, da tožnica prilagoditve pogodbenega razmerja ni zahtevala, kar prav tako utemeljuje sprejeto presojo. Vrhovno sodišče glede na obrazloženo pritrjuje oceni drugostopenjskega sodišče, da se tožnica neutemeljeno zavzema za razvezo pogodbe iz razloga neznosnosti skupnega življenja.

9. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, po povedanem niso podani, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.

1 Primerjaj odločbe II Ips 50/2015 z dne 23. 6. 2016, II Ips 698/2007 z dne 28. 10.2010, II Ips 904/2008 z dne 1. 10. 2009, II Ips 592/2005 z dne 1. 12. 2005, II Ips 386/2002 z dne 12. 2. 2004. 2 Glej odločbo II Ips 592/2005 z dne 1. 12. 2005.