Jedro

Tožnik je bil s pravnomočnima odločbama kaznovan zaradi storitve prekrška po Zakonu o javnem redu in miru z elementi nasilja ter po Zakonu o orožju, ker je posedoval zračno orožje brez veljavne listine ter orožja ni shranjeval v skladu s 25. členom navedenega zakona. Takšne ugotovitve zadoščajo za zaključek, da obstajajo zadržki javnega reda iz 15. člena, kakor tudi, da tožnika ni mogoče šteti za zanesljivo osebo v smislu 16. člena ZOro-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj odločila, da se tožniku vzame orožni list ter lovska puška z gladko cevjo, kalibra 12/12, tovarniška št. T 12470, repetirna puška z risano cevjo, kalibra 7x64, tovarniška št. 150001, repetirna puška z risano cevjo, kalibra 5,6 mm, tovarniška št. 007266 ter strelivo 609 komadov kalibra 12 in 13 komadov kalibra 7x64. Prav tako je odločila, da lahko tožnik v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe najde kupca za odvzeto orožje in strelivo. Kolikor v tem roku ne najde kupca, bo pristojni organ odvzeto orožje zaradi prodaje izročil trgovcu, ki je pooblaščen za promet z orožjem. Za prodano orožje tožniku pripada dosežena cena zmanjšana za stroške, ki so nastali pri prodaji orožja. Če orožja ni mogoče prodati, se izroči v onesposobitev. Prav tako se strelivo pošlje ministrstvu za notranje zadeve v uničenje.

Upravni organ je od Policijske postaje Gorišnica prejel v hrambo orožje, začasno zaseženo tožniku, in dopis, da je bila zoper tožnika podana kazenska ovadba na Okrožno državno tožilstvo na Ptuju zaradi suma poškodovanja tuje stvari. Prav tako je bil tožnik obravnavan zaradi kršitev Zakona o javnem redu in miru z elementi nasilja in storitve prekrška po Zakonu o orožju, ker orožja ni pravilno shranjeval. V postopku preverjanja je prvostopni organ ugotovil, da tožnik ni v kazenskem postopku ter da sta odločbi o prekršku pravnomočni. Odločba o prekršku z dne 2. 8. 2010, ki jo je izdala Policijska postaja Gorišnica, se nanaša na posedovanje orožja in streliva v nasprotju z 10. členom Zakona o orožju (Uradni list RS, št. 61/2000 in spremembe, ZOro-1). Iz odločbe o prekršku z dne 4. 8. 2010, ki jo je prav tako izdala Policijska postaja Gorišnica, pa je razvidno, da je tožnik kršil javni red in mir z elementi nasilja. Na podlagi navedenih okoliščin je upravni organ zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 2. in 3. točke 14. člena ZOro-1, torej zaradi zadržkov javnega reda in ker tožnik ni zanesljiv. Zadržek javnega reda je po določbi 58. člena ZOro-1 razlog za odvzem orožja, streliva in orožnega lista. Z ugotovitvami v postopku je bil tožnik seznanjen, vendar je zanikal storitev prekrškov. Ker sta odločbi o prekršku javni listini, ki dokazujeta tisto, kar se v njiju potrjuje ali določa, je upravni organ štel, da so dejstva in okoliščine, navedene v odločbah, dokazane.

Odločitev upravne enote je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 216-93/2011/2 (134-15) z dne 27. 11. 2011. Tožena stranka sicer meni, da je odločba prvostopnega organa pomanjkljivo obrazložena, vendar je odločitev pravilna in je prvostopni organ utemeljeno odvzel orožje, strelivo in orožni list. Pri tem v svoji obrazložitvi podrobneje pojasnjuje razloge za odvzem orožja na podlagi 58. člena ZOro-1 v povezavi s 14., 15. in 16. členom istega zakona. Meni, da odločba o prekršku z dne 4. 8. 2010, s katero je bila tožniku izrečena denarna globa za prekršek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru, ker je tožnik udaril A.A., poraja določen dvom, ali je ta stopnja nasilja takšna, da daje zadostno podlago za uporabo določbe 15. člena ZOro-1 (zadržki javnega reda). Vendar pa je ta dvom odpravljen z upoštevanjem siceršnjega obnašanja in ravnanja tožnika. Iz odločbe o prekršku z dne 2. 8. 2010 je namreč razvidno, da je tožnik posedoval zračno orožje brez veljavne listine, prav tako orožja ni shranjeval v skladu z določbo 25. člena ZOro-1. Vse te okoliščine po mnenju tožene stranke nedvomno dajejo tožnikovi kaznovanosti za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja dodatno težo, zaradi česar je od tožnika težko pričakovati, da bo orožje posedoval in uporabljal v skladu s pravnim redom. Ker tožnik z orožjem ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ni možen zaključek, da je zanesljiv v smislu 16. člena ZOro-1. Tožena stranka je tudi zavrnila tožnikove pritožbene navedbe, da ni storil kaznivega dejanja, saj mu tega nihče v postopku ni niti očital. Pomanjkljiva obrazložitev prvostopne odločbe glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi ne more vplivati na drugačno odločitev zadeve.

Tožnik v tožbi navaja, da so ugotovitve Policijske postaje Gorišnica konstrukt za odvzem orožja in opravljene hišne preiskave. Orožje je bilo legitimno nabavljeno, prav tako je bil v teku postopek za pridobitev orožnega lista. Kazenska ovadba zaradi domnevno storjenega kaznivega dejanja nasilja je bila zavrnjena. V prekrškovnem postopku zaradi suma storitve nasilja nad drugo osebo je sicer plačal polovico globe, to pa zaradi laičnega razlaganja oz. razumevanja, da neplačilo globe ne zadrži vložene pritožbe. Prav tako bi v nasprotnem primeru izgubil boniteto polovičnega zneska, kar bi mu pomenilo velik finančni problem. Domneva in sum nista oprijemljiva dokazna elementa za pregon. Res je orožje hranil v omari, ki pa je bila zaklenjena, torej orožje ni bilo nikomur dostopno. Okoliščina, da omara ni ognjevarna, ni podlaga za odvzem orožja, saj bi v takšnem primeru zadoščal opomin. Še manj pa je to razlog za zaključek, da lastnik orožja ni zanesljiva oseba. Tožena stranka v postopku ni upoštevala storjene procesne napake, ki jo je storil prvostopni organ, temveč je zaključila, da napaka ni bistvenega pomena. Zato zahteva odpravo pomanjkljivo obrazložene odločbe, saj je to bistvenega pomena za pravno presojo. Nasprotuje predvsem ugotovitvi, da ni zanesljiva oseba, ker je ta trditev neosnovana in nedokazana, posledično pa žaljiva in pomeni poseg v ustavno pravico po 21. členu Ustave RS. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se mu zaseženo in odvzeto orožje vrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi. Meni, da je bil upravni postopek voden v skladu s predpisi ter da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno ter pravilno uporabljen materialni predpis. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na kazensko ovadbo po členu 220/1 KZ, saj mu tega dejanja nihče ne očita. Iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju je razvidno, da je bila kazenska ovadba zavržena, ker je oškodovanka umaknila predlog za pregon. Tožena stranka je v svoji odločbi tudi pojasnila, da odvzem orožja ni avtomatična posledica obsodbe za katerikoli prekršek, temveč le v primeru obsodbe za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja. Pa tudi v teh primerih je treba ugotoviti vse okoliščine prekrška, še zlasti vrsto in stopnjo nasilja ter siceršnje obnašanje in ravnanje posameznika. V obravnavanem primeru so bile navedene okoliščine ugotovljene, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišče je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za sprejeto odločitev. Sodišče zato na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sledi utemeljitvi tožene stranke, saj tožnik v tožbi ne navaja nič takega, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

ZOro-1 v 58. členu določa, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona. Prav tako pristojni organ lahko odvzame orožje osebi, ki ravna v nasprotju z določbo 22. člena ali v nasprotju s tretjim odstavkom 25. člena tega zakona. Pogoj iz 2. točke 14. člena ZOro-1 se nanaša na zadržek javnega reda, pogoj po 3. točki pa na zanesljivost. Oba pogoja sta podrobneje opisana v 15. in 16. členu ZOro-1. V skladu z določbo 15. člena ZOro-1 je zadržek javnega reda med drugim podan, če je posameznik s pravnomočno odločbo obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja. Po določbi 16. člena pa se šteje, da je posameznik zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil tožnik s pravnomočnima prekrškovnima odločbama kaznovan zaradi storitve prekrška po Zakonu o javnem redu in miru z elementi nasilja ter po Zakonu o orožju, ker je posedoval zračno orožje brez veljavne listine ter orožja ni shranjeval v skladu s 25. členom navedenega zakona. Takšne ugotovitve tudi po presoji sodišča zadoščajo za zaključek, da obstajajo zadržki javnega reda iz 15. člena, kakor tudi, da tožnika ni mogoče šteti kot zanesljivo osebo v smislu 16. člena ZOro-1. Ob tem sodišče zavrača tožbeni ugovor, da ni storil navedenih prekrškov, saj za takšen zaključek ni podlage v spisu. Odločba o prekršku je javna listina, za javne listine pa velja, da je resnično, kar se v njih navaja ali potrjuje. Obe odločbi o prekršku sta tudi pravnomočni. Glede na navedeno tožnik ugotovitev prekrškovnega organa ne more izpodbiti z ugovorom, da je globo plačal zaradi bonitete plačila globe v polovičnem znesku. Odločitev upravnega organa v tem postopku tako ne temelji zgolj na domnevi oziroma sumu, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev iz 15. in 16. člena ZOro-1, temveč na podlagi ustreznih listinskih dokazov. Iz teh pa tudi izhaja neutemeljenost njegovega ugovora, da je bilo orožje ustrezno shranjeno ter da bi v primeru morebitnih pomanjkljivosti zadoščal že izrek opomina. Vprašanje primernosti izrečene sankcije za storjen prekršek ni stvar tega postopka, zato je takšen ugovor nerelevanten. Za ta postopek je bistvena ugotovitev, da je tožnik nestrokovno in malomarno shranjeval orožje in strelivo, kar daje podlago za zaključek, da ga ni mogoče šteti za zanesljivo osebo v smislu 16. člena ZOro-1. Ta namreč določa, da se šteje, da je posameznik zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval ali ga puščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja. Navedena ugotovitev pa je namenjena izključno ugotavljanju, ali tožnik izpolnjuje pogoje po ZOro-1 za posedovanje orožja in orožne listine in ne pomeni vrednostne sodbe ter posega v ustavno pravico do človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave RS, na kar se sklicuje tožnik v tožbi. Nerelevanten je tudi tožbeni ugovor v zvezi z neobrazloženostjo prvostopne odločbe. Navedeno kršitev je namreč odpravila že tožena stranka v svoji odločbi, kar je v skladu z določbo 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Prav tako je v zvezi s kazensko ovadbo zoper tožnika tožena stranka v svoji odločbi pravilno pojasnila, da ta ni bila podlaga za ugotavljanje okoliščin obstoja razlogov za odvzem orožja.

Glede na vse navedeno je tudi po oceni sodišča ugotovitev v izpodbijani odločbi, da obstajajo zadržki javnega reda, kakor tudi, da tožnik ni zanesljiv, zaradi česar ne izpolnjuje več pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, pravilna. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.