Jedro

Z dokončno in pravnomočno odločbo, s katero je toženec tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in ji priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katerega je razporejena s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, čeprav je na dan nastanka invalidnosti III. kategorije že dopolnila starost 61 let, je prišlo do očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja in do kršitve materialne določbe zakona. Zato so izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe v nepravi obnovi postopka, s katero je bila tožnici s prvim dnem naslednjega meseca po njeni izdaji zaradi dopolnjene starosti 61 let že na dan nastanka invalidnosti priznana pravica do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 19. 3. 2014 in št. ... z dne 22. 1. 2014, zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 3. 2014. V odločbi št. ... z dne 22. 1. 2014 pa je odpravilo tretji odstavek navedene odločbe, ki se glasi: „Z dnem 31. 1. 2014 se zavarovanki ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine, priznane po odločbi št. … z dne 18. 12. 2012.“ (1. odstavek). Z 2. odstavkom pa je tožbeni zahtevek, s katerim tožnica izpodbija odločbo tožene stranke št. … z dne 22. 1. 2014 v zvezi s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, zavrnilo.

2. Zoper 1. odstavek 1. točke izreka je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je materialno pravo zmotno uporabljeno. Glede na ustaljeno sodno prakso drži, da ni vedno upravičenja do izplačevanja, ko je priznana pravica iz invalidskega zavarovanja. V tem je ločenost pojma izplačevanja od pojma pravice iz invalidskega zavarovanja. Navedeno pa ne pomeni, da lahko obstoji upravičenje do izplačevanja, ko ni priznane pravice. Pojem priznane pravice iz invalidskega zavarovanja je namreč eden izmed konstitutivnih in esencialnih pogojev za upravičenje do izplačevanja dajatev iz invalidskega zavarovanja. V kolikor pravica ni priznana, ni podlage za izplačevanje. Zaradi spremembe odločbe z dne 12. 10. 2012 po uradni dolžnosti je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji priznana pravica do invalidske pokojnine, pri čemer sodišče prve stopnje v tem delu odločbe z dne 22. 1. 2014 ni odpravilo, tožbeni zahtevek v zvezi s priznanjem pravice do invalidske pokojnine pa je zavrnilo tako, da ni bilo več priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom od dneva učinka odločbe. Gre za situacijo, ko pravica do dela s krajšim delovnim časom ni več priznana, zaradi česar tudi ni podlage za izplačevanje delne invalidske pokojnine v spornem obdobju. Tako je bila pravilna odločitev o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine in to z učinkom za naprej. S tem tudi ni bilo poseženo v pravnomočno odločitev glede upravičenja do delne invalidske pokojnine. Odločitev sodišča o odpravi 3. točke odločbe z dne 22. 1. 2014 pa je materialno-pravno napačna in sicer v nasprotju z določbo 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Kot prvo ne more biti hkrati priznana pravica do invalidske pokojnine in pravica do delne invalidske pokojnine, saj gre za podvajanje pravic. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnica od 1. 7. 2014 na podlagi odločbe z dne 7. 8. 2014 priznano pravico do starostne pokojnine. Kljub temu pa sodišče ni omejilo učinka svoje odločitve glede odprave odločbe prve stopnje v delu glede ustavitve izplačevanja delne invalidske pokojnine z datumom, ko je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine in se ji je od tega dne, to je od 1. 7. 2014 dalje začela tudi izplačevati. Tožnici se namreč ne more hkrati izplačevati starostna in delna invalidska pokojnina. V kolikor bi šteli za odločitev z učinkom upravičenja do delne invalidske pokojnine tudi po 31. 1. 2014 za pravilno, čemur toženec nasprotuje, pa nikakor ne bi moglo iti za učinek takšne odločitve sodišča po 1. 7. 2014 dalje, to je od priznanja pravice do starostne pokojnine. Od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje pri tožnici ne more biti podano stanje, ko bi opravljala delo z delovnim časom, ki ustreza njeni delovni zmožnosti, saj od starostne upokojitve dalje tožnica ni več vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V kolikor sodišče ni ugotovilo dejstva, da tožnica ne opravlja dela z delovnim časom, ki bi ustrezalo njeni delovni zmožnosti najpozneje od starostne upokojitve, gre za zmotno uporabo 159. člena ZPIZ-1 in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Glede sklicevanja sodišča na judikat opr. št. VIII Ips 128/2010 pa toženec pripominja, da gre za drugačen in neprimerljiv položaj, saj je v tem primeru šlo za vprašanje upravičenja do izplačevanja nadomestila za invalidnost, ko še delodajalec ni zagotovil pravice do premestitve na delovno mesto v skladu z novo priznano invalidnostjo in je šlo za zagotovitev socialne varnosti upravičencu, katerega zagotovitev pravic do dajatev ni bilo v celoti odvisno od njegove volje, temveč od aktov delodajalca za zagotovitev pravice do premestitve. V tožničinem primeru pa ne gre za tak položaj, ko bi bilo potrebno zagotoviti druge pravice iz naslova preostale delovne zmožnosti in se s tem prilagoditi statusu, glede na zaposlitev pri delodajalcu, kot pogoj za uveljavitev pravic do dajatev iz naslova preostale delovne zmožnosti. Toženec vztraja, da je materialno pravno zmotna odločitev o odpravi 3. odstavka prvostopne odločbe glede ustavitve izplačevanja delne invalidske pokojnine, prav tako pa je pravilna odločitev v dokončni odločbi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

5. V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 19. 3. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. … z dne 22. 1. 2014. S slednjo odločbo, ki jo je toženec izdal na podlagi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) je odločil, da se odločba št. … z dne 12. 10. 2012 spremeni po uradni dolžnosti in se tožnica zaradi posledic bolezni od 24. 9. 2012 dalje razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in ima pravico do invalidske pokojnine. Nadalje je v tretjem odstavku citirane odločbe odločil, da se tožnici z dnem 31. 1. 2014 ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine, priznane z odločbo št. … z dne 18. 12. 2012 ter hkrati, da bo o pričetku izplačevanja in višini invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo ter izrecno, da odločba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji odločbe.

6. Iz listinske dokumentacije in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec s pravnomočno odločbo št. … z dne 12. 10. 2012 tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katerega je razporejena, to je tajnica uprave v upravi in interni reviziji s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 24. 9. 2012 dalje. Z dokončno in pravnomočno odločbo št. … z dne 18. 12. 2012 je toženec odločil, da se tožnici prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 226,17 EUR na mesec od 4. 11. 2012 dalje.

7. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZPIZ-2 in sicer v določbi 183. člena ter na podlagi prehodne določbe 390. člena še Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki se uporablja za postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Po 183. členu ZPIZ-2 dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. V 3. odstavku citirane določbe pa je izrecno določeno, da odločba iz 1. odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

8. S citirano določbo 183. člena ZPIZ-2 je urejen poseben primer t.i. neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva. S tem izrednim pravnim sredstvom je omogočena odprava posledic, do katerih je prišlo pri izdaji odločbe zaradi kršene materialne določbe, pa tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja in sicer bodisi v korist ali v škodo zavarovanca ali zavoda.

9. Do takšnega očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja in do kršitve materialne določbe zakona je prišlo z dokončno in pravnomočno odločbo toženca št. ... z dne 12. 10. 2012, ko je tožnico (rojeno 26. 6. 1951) razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in ji priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katerega je razporejena, to je tajnica uprave v upravi in interni reviziji s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 24. 9. 2012 dalje, čeprav je tožnica na dan nastanka invalidnosti III. kategorije 24. 9. 2012 že dopolnila starost 61 let. 10. Po določbi 66. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska).

11. Ker je prišlo z odločbo Območne enote toženca z dne 12. 10. 2012 do nepravilne uporabe materialnega prava, konkretno določbe 66. člena ZPIZ-1, očitno pa je bilo nepopolno in nepravilno ugotovljeno tudi dejansko stanje, je toženec pravilno ob uporabi določbe 183. člena ZPIZ-2 z izpodbijanima odločbama z dne 19. 3. 2014 in z dne 22. 1. 2014 spremenil odločbo št. ... z dne 12. 10. 2012 in tožnici delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti na podlagi 3. alineje 67. člena ZPIZ-1 priznal pravico do invalidske pokojnine. Po 3. alineji 67. člena ZPIZ-1 zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska), pridobi pravico do invalidske pokojnine.

12. Toženec je prav tako pravilno skladno s 3. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 odločil, da odločba z dne 22. 1. 2014 učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji odločbe, to je od 1. 2. 2014 dalje. S tem toženec ni posegel v odločitev za nazaj, za naprej, to je od 1. 2. 2014 pa tožnica na podlagi odločbe z dne 12. 10. 2012, ne more pridobiti drugih pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, kot pravico do invalidske pokojnine, ne glede na to, če je še naprej opravljala delo s skrajšanim delovnim časom in imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

13. V konkretnem primeru je potrebno ločiti pravice iz delovnega razmerja in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnici, ker je že dopolnila starost 61 let na dan nastanka invalidnosti, glede na 66. člen ZPIZ-1 ne gredo več pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti, torej ne pravica do dela s skrajšanim delovnim časom in posledično tudi ne pravica do delne invalidske pokojnine in sicer od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe z dne 22. 1. 2014, to je od 1. 2. 2014 dalje.

14. Gre za enak učinek kot v primeru razveljavitve odločbe, ko za naprej ne more pridobiti nobenih pravic na podlagi odločbe, ki se je v postopku neprave obnove postopka spremenila, niti drugih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja, kot skladno z 67. členom ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine, ker je na dan nastanka invalidnosti III. kategorije dopolnila že starost 61 let. To pa ne pomeni, da dela s skrajšanim delovnim časom od 1. 2. 2014 ne bi mogla več opravljati (saj pri njej ni bila ugotovljena popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti), še zlasti, če ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, le da do pravice do delne invalidske pokojnine ne bi bila več upravičena, ker ji pravice iz invalidskega zavarovanja (razen invalidska pokojnina), niso več zagotovljene.

15. Stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodba opr. št. VIII Ips 128/2010 z dne 7. 3. 2011), na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, ni uporabljivo, ker se ne nanaša na tak primer, kot je obravnavani. Sama odločitev bi bila tudi v direktnem nasprotju ne samo z določbo 66. člena ZPIZ-1, ampak tudi v nasprotju z izrekom, ko ima tožnica priznano pravico do invalidske pokojnine in je v tem delu sodba tudi pravnomočna, hkrati pa je tudi izrecno odločeno, od kdaj odločba z dne 22. 1. 2014 učinkuje. Kolikor bi stališče, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje res veljalo, bi bil inštitut neprave obnove postopka brez pomena oziroma ne bi bilo nobenega učinka in bi bila tožnica na podlagi odločbe z dne 12. 10. 2012, s katero je bil kršen materialni predpis, še naprej upravičena do enakih pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi preostale delovne zmožnosti. Drugače povedano, tožnica bi ne glede na to, da je bilo z odločbo z dne 12. 10. 2012 kršeno materialno pravo in odločeno nepravilno v nasprotju z določbo 66. člena ZPIZ-1 ob že dopolnjeni starosti 61 let, še naprej (kljub spremembi in jasni odločitvi od kdaj učinkuje) uživala pravice, kot jih je imela do tedaj, ko je bilo poseženo v pravnomočno odločbo. Takšno stališče pa je pravno povsem zmotno.

16. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijani 1. odstavek I. točke v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 19. 3. 2014 in z dne 22. 1. 2014 zavrnilo.