Jedro

Pravica do svobode izražanja po 39. členu ustave ne jamči vsakomur pravice do objave njegovih mnenj v določenem časopisu. Ta določba ne vsebuje več iztožljive pravice do objave svojega mnenja. Jamči le svobodo izražanja, ki je javna oblast ne sme protiustavno omejevati, na področju tiska torej svobodo, da vsakdo, ki to finančno in organizacijsko zmore, lahko svobodno izdaja časopis in druge publikacije in z njimi svobodno širi vesti in mnenja po svojem izboru. Pri tem mora spoštovati ustavne pravice drugih in po določbi 33. člena ZJG tudi Kodeks novinarske etike.

Posameznik lahko torej znotraj tako razumljene svobode tiska proti volji uredništva posameznega časopisa doseže objavo svojega mnenja samo v primeru, kadar gre za njegovo ustavno pravico do popravka in/ali odgovora na objavljeno informacijo iz 40. člena ustave oziroma ZJG, ki to pravico konkretizira. Pravico iz 40. člena je treba razumeti kot korekcijo morebitne zlorabe pravice iz 39. člena ustave. Pravica do odgovora/popravka nastopi takrat, ko je na temelju pravice iz 39. člena prišlo do pomanjkljive, popačene, napačne informacije.

Pravici novinarja po 39. členu in tožnika po 40. členu ustave sta torej različni. Tožnik zato neutemeljeno primerja svoj položaj s položajem novinarke. Njun pravni položaj namreč že po ustavi ni enak. Zato sodišče druge stopnje v tem kontekstu tudi ni moglo kršiti načela enakosti po 14. členu ustave.

Samo dejstvo, da je v informaciji vse, kar je napisano, tudi resnično, samo po sebi ne jemlje pravice do odgovora. Kajti prav citiranje sicer resničnih, vendar iz konteksta iztrganih informacij, lahko informacijo v določenem obsegu popači oziroma povzroči, da jo bralci razumejo drugače, kot je dogodek, na katerega se informacija nanaša, v resnici potekal. Tožnik zahteva, da sodišče informacijo dopolni tako (vsebinsko gre torej za odgovor in ne popravek), da bo v njej navedena "druga plat medalje", tj. tista, ki naj v javnosti vzbudi dvom v pravilnost odločitve na prvi stopnji. Odgovor ni pravno sredstvo, s katerim bi tožnik uveljavljal navedeni interes. Sporni članek je informacija o javni glavni obravnavi v kazenskem postopku. Kazenski postopek pa je postopek, v katerem sodišče ugotavlja, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje ali ne in ali je za to dejanje odgovoren ali ne. Prav zaradi posledic, ki zadenejo morebitnega storilca kaznivega dejanja, ima ustava še posebne določbe o pravicah obdolženca. Zato je treba pred odločitvijo o odgovoru upoštevati tudi ustavne pravice obdolženca. Upoštevati tako, da obstaja ravnotežje med ustavno pravico do odgovora in ustavnimi pravicami obdolženca. Najpomembnejša med njegovimi pravicami je pravica iz 27. člena ustave. V njem je določeno, da tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Razsodilo je, da mora odgovorni urednik ... M. P. najkasneje v drugi številki po pravnomočnosti te sodbe v časopisu ... objaviti v okviru z enakimi črkami in enako grafično obdelavo odgovor in popravek X. Y. na članek, ki je bil napisan v tem časopisu dne 1.10.1997. Zahtevani odgovor in popravek naj bi imela naslov: "Odvetnik X. ni bil žaljivo obdolžen?" in sicer z besedilom, ki je navedeno v izreku prvostopne sodbe. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnika pa obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 61.515,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 9. člen Zakona o javnih glasilih, ko je zapisalo, da nista prizadeta pravica in pravni interes tožnika. Pravni interes za tožbo izhaja iz 52. člena Zakona o kazenskem postopku in 1. odstavka 178. člena Kazenskega zakonika. S tem, ko ta dva predpisa priznavata tožniku pravico in interes za vložitev zasebne tožbe, je izkazan tudi njegov interes, da javnost izve za vsa tista dejstva, ki jih je novinarka v prikazu glavne obravnave v kazenski zadevi opr. št. K 106/96 zaradi svoje selekcije dejstev izpustila. Izpustila pa je bistveno izjavo obdolženca o tem, da pred objavo svojega članka ni preverjal predpisov o notariatu in odvetništvu ter tarif za delo odvetnikov in notarjev. Tožnik nadalje trdi, da je v 39. členu Ustave Republike Slovenije zagotovljena svoboda izražanja, v 40. členu pa pravica do popravka in odgovora. Ko je sodišče tožniku odklonilo pravico do popravka oziroma odgovora, ki je tudi po obsegu ustrezen, mu ni priznalo pravice do izražanja misli, govora, javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Sodišče je novinarki priznalo to pravico, čeprav ta nujno vsebuje tudi pravico do selekcioniranja dejstev, ki jih poda v svoji informaciji. Nobena informacija, pa čeprav bi se novinarka trudila biti popolnoma objektivna, ne more zajeti vseh dejstev in okoliščin, ker bi sicer morala novinarka prepisati razpravni zapisnik. Pa celo v tem primeru informacija zaradi določbe 2. odstavka 80. člena ZKP ne bi bila popolna. Sodišče je tako postavilo tožnika v neenak položaj in s tem kršilo tudi določilo 14. člena ustave, saj mu ni dovolilo, da bi prikazal tudi drugo plat medalje, to je tisto, kar je zapisano v že navedenem razpravnem zapisniku. Negativna odločitev v kazenskem postopku vsekakor bistveno prizadeva tožnikovo pravico in interes. S tem sta bili kršeni dve pravici, pravica do časti in dobrega imena (tožniku se očita, da piše eno, dela pa drugo, implicite se mu torej očita, da goljufa) in pravica do pravilnega obveščanja javnosti.

Tožnik reviziji prilaga pritožbo zoper sodbo v kazenski zadevi opr. št. K 106/96 in predlaga, da jo sodišče šteje kot del revizijskih razlogov. Nadalje uveljavlja kršitev 5. alinee 13. člena Zakona o javnih glasilih. Meni, da je v tej alinei določen kumulativen pogoj in sicer, da mora biti odgovor žaljiv in napisan z namenom zaničevanja. Sodišče druge stopnje drugega pogoja ni ne ugotovilo ne obrazložilo. Očitek sodišču o "štosu (udarcu)" tožniku je resničen in utemeljen, saj je sodišče ravnalo z neobičajno velikim pomanjkanjem skrbnosti in strokovnosti in s tem ravnanjem prizadejalo močan udarec tožniku, njegovi časti in dobremu imenu. Če pa notarji v nasprotju z Zakonom o notariatu sestavljajo zemljiškoknjižne predloge, pa tudi običajni izraz za delo na črno, to je "šušmarjenje", ne more biti žaljiv. Iz konteksta odgovora oziroma popravka ni mogoče povzeti ocene, da bi bila pisana z namenom zaničevanja. Napačno je tudi sklepanje sodišča druge stopnje, da bi na javni glavni obravnavi lahko prisostvoval kdorkoli in da tudi zato s časopisno informacijo o njenem poteku tožnikova pravica in interes ne moreta biti prizadeta. Citira 294. člen ZKP in trdi, da ima pravico do človekovega dostojanstva po 17. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ne glede na navedeno določbo ZKP. Sodišče druge stopnje pa je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Obstaja dvom o nepristranskosti sodnice Z. V., ker je njen brat M. S. predsednik Odvetniške zbornice Slovenije vedoma dal neresnično izjavo v članku, objavljenem v ... dne 29. avgusta 1997. Sodnica je odločala v interesu svojega brata in zato odločila, da tožnikov interes ni prizadet. Podana je nadalje kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med obrazložitvijo sodbe in razpravnim zapisnikom z glavne obravnave v kazenski zadevi K 106/96. Ne gre za njegov komentar, temveč za citiranje izjave obdolženca. Končno je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je spremenilo brez obravnave dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je na 6. strani sodbe v 1. odstavku ugotovilo, da v konkretnem primeru nikakor ne moremo govoriti o tem, da bi šlo za post festum komentar sodbe s strani tožeče stranke, saj je iz kazenskega spisa razvidno, da je bila sodba izdana šele 29.10.1997, medtem ko je bila vloga tožnika naslovljena na toženo stranko že 3.10.1997. Drugostopno sodišče pa je na 3. strani v 1. odstavku ugotovilo, da je nepotrebno citiranje pravne podlage v članku, saj jo vsebujejo razlogi izdane sodbe.

Sodišče je s tem očitno prezrlo, kaj nalaga novinarju Kodeks novinarske etike. V 1. členu določa, da mora poročati resnično, v 2. členu pa, da mora informacijo skrbno preveriti. Zato revident predlaga, da vrhovno sodišče drugostopno sodbo tako spremeni, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje in toženi stranki naloži plačilo stroškov revizijskega postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V odgovoru tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da tožnik neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Z revizijskimi trditvami, da je v pritožbenem postopku obstajal dvom o nepristranskosti članice senata Z. V., revident uveljavlja izločitveni razlog iz 6. točke 71. člena ZPP. Tega pa v revizijskem postopku ne more uveljavljati, saj bi moral izločitev sodnice višjega sodišča zahtevati v vloženem pravnem sredstvu (3. odstavek 73. člena ZPP), tj. v pritožbi. Tega pa ni storil. Ne glede na to pa sorodstveno razmerje med članico senata in M. S. nima zveze s tem pravdnim postopkom, saj M. S. ni stranka v tem postopku.

Prav tako v postopku na drugi stopnji ni bilo kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Nobenega nasprotja ni v razlogih iz 2. odstavka na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče samo ugotavlja, da odgovor oziroma popravek ne vsebujeta dejstev in okoliščin, s katerima bi tožnik spodbijal navedbe v dne 1.10.1997 objavljeni informaciji (da torej ne gre za popravek). To je tudi res, saj tožnik v svojem odgovoru želi dopolniti navedeno informacijo s tistimi izpovedmi na sporni glavni obravnavi, ki bi bile njemu v prid. Ali pa bi toženec to dopolnitev tudi moral objaviti, pa ni vprašanje procesnopravnih kršitev, temveč pravilne uporabe materialnega prava. O njej bo govor v nadaljevanju obrazložitve.

Sodišče tudi ni brez obravnave spreminjalo dejanskega stanja na drugi stopnji. Ne gre za vprašanje, ali je bila sodba v kazenskem postopku že izdana ali ne, temveč, ali mora informacija o poteku javne glavne obravnave vsebovati tudi pravno kvalifikacijo kazenske zadeve ali ne. Le v tem kontekstu je tudi sodišče druge stopnje ugotovilo, da potrebe po objavi oziroma razlagi pravne kvalifikacije v poljudnem članku v časopisu ni. Sodišče je bilo mnenja, da sodi pravna podlaga v razloge sodbe, ki je bila v sporni kazenski zadevi izdana, in sicer ne glede na to, kdaj je bila dejansko izdelana (napisana). Ali je to res ali ne, pa je zopet materialnopravno in ne procesnopravno vprašanje.

Sodišče druge stopnje pa tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Revizijsko sodišče je bilo zaradi omejitev po 386. členu ZPP pri presoji vezano le na trditve v reviziji in zato ni upoštevalo priložene pritožbe iz kazenskega postopka.

Ustava Republike Slovenije v 40. členu (v nadaljevanju ustava) res zagotavlja pravico do popravka oziroma odgovora na objavljeno informacijo. Vendar pa ta ustavna pravica ni neposredno izvršljiva že na podlagi ustave same, temveč meje in pogoje za njeno izvrševanje določa Zakon o javnih glasilih (Ur. l. RS, št. 18/94, v nadaljevanju ZJG). Te pravice tudi ni mogoče povezovati z 39. členom Ustave RS na način, ki ga uveljavlja revident. Pravica do svobode izražanja po 39. členu ustave namreč ne jamči vsakomur pravice do objave njegovih mnenj v določenem časopisu. Ta določba ne vsebuje več iztožljive pravice do objave svojega mnenja. Jamči le svobodo izražanja, ki je javna oblast ne sme protiustavno omejevati, na področju tiska torej svobodo, da vsakdo, ki to finančno in organizacijsko zmore, lahko svobodno izdaja časopis in druge publikacije in z njimi svobodno širi vesti in mnenja po svojem izboru. Pri tem mora spoštovati ustavne pravice drugih in po določbi 33. člena ZJG tudi Kodeks novinarske etike.

Posameznik lahko torej znotraj tako razumljene svobode tiska proti volji uredništva posameznega časopisa doseže objavo svojega mnenja samo v primeru, kadar gre za njegovo ustavno pravico do popravka in/ali odgovora na objavljeno informacijo iz 40. člena ustave oziroma ZJG, ki to pravico konkretizira. Pravico iz 40. člena je treba razumeti kot korekcijo morebitne zlorabe pravice iz 39. člena ustave. Pravica do odgovora/popravka nastopi takrat, ko je na temelju pravice iz 39. člena prišlo do pomanjkljive, popačene, napačne informacije.

Pravici novinarja po 39. členu in tožnika po 40. členu ustave sta torej različni. Tožnik zato neutemeljeno primerja svoj položaj s položajem novinarke. Njun pravni položaj namreč že po ustavi ni enak. Zato sodišče druge stopnje v tem kontekstu tudi ni moglo kršiti načela enakosti po 14. členu ustave.

Res pa je, da samo dejstvo, da je v informaciji vse, kar je napisano, tudi resnično, samo po sebi ne jemlje pravice do odgovora. Kajti prav citiranje sicer resničnih, vendar iz konteksta iztrganih informacij, lahko informacijo v določenem obsegu popači oziroma povzroči, da jo bralci razumejo drugače, kot je dogodek, na katerega se informacija nanaša, v resnici potekal. Zato je revizijsko sodišče kljub temu moralo presoditi, ali je bila tožniku morda vendarle kršena vsaj pravica iz 40. člena ustave in z njo povezanih določb ZJG. Med postopkom ni bilo sporno, da je novinarka v spornem članku povzela tako vsebino zasebne tožbe kakor tudi zagovor obdolžencev. Povzela pa je tudi (v 3. stolpcu) stališče tožnika kot zasebnega tožilca o tem, česa notarji ne smejo početi in zakaj napis na vratih njegove pisarne ni lažen. Končno je povzela tudi razloge predsednika senata ob razglasitvi oprostilne sodbe. Zapis ne vsebuje nobenega komentarja tega, kar se je na sodišču dogajalo. Na koncu članka je posebej in korektno navedeno, da sodba še ni pravnomočna.

Če pa je tako, revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo navedena predpisa, ko je ugotovilo, da tožniku z ničemer nista bila prizadeta pravica ali interes, ki bi bila pravno varovana tako, da bi zavezovala toženo stranko, da objavi odgovor oziroma popravek. Po 1. odstavku 9. člena ZJG ima namreč vsakdo pravico zahtevati od odgovornega urednika javnega glasila, da brezplačno objavi odgovor na objavljeno informacijo, ter popravek objavljene informacije, s katero je prizadeta njegova pravica ali interes. Prizadetost pravice ali interesa je tako pogoj za popravek in odgovor. Ne gre torej za pravico javnega prava, temveč za civilnopravno pravico. Tudi ustavodajalec je v že navedenem 40. členu to pravico tako opredelil, saj je določil, da ima posameznik pravico do popravka oziroma odgovora, če je bila z objavljenim obvestilom prizadeta njegova pravica ali interes. Prizadeti morata biti konkretna pravica ali korist, in sicer takšni, ki sta tudi pravno varovani (ustavnopravno, civilnopravno, kazenskopravno itd.). Pri tem je še pomembno, da vseh pravic in koristi na ta način ni mogoče varovati. Posamezne pravice in interesi zahtevajo poseben postopek s posebnimi jamstvi ali omejitvami, ki omogočajo uravnoteženo varstvo vseh prizadetih. Dokazno breme nosi tisti, ki objavo odgovora ali popravka zahteva.

Za odločitev v tem sporu je pravno odločilno prav dejstvo, da tožnik v tožbi vsebinsko ne napada novinarkinega poročanja (v reviziji ji celo priznava pravico, da selekcionira informacije), temveč polemizira z zagovorom obdolženca na glavni obravnavi v kazenski zadevi pri Okrožnem sodišču v ..., opr. št. K 106/96 z dne 30.9.1997, in z odločitvijo sodišča prve stopnje v tem kazenskem postopku.

Tožnik zahteva, da sodišče informacijo dopolni tako (vsebinsko gre torej za odgovor in ne popravek), da bo v njej navedena "druga plat medalje", tj. tista, ki naj v javnosti vzbudi dvom v pravilnost odločitve na prvi stopnji. Tožnik zato od odgovornega urednika tudi zahteva, da v časopisu objavi njegovo mnenje o tem, kako nestrokovno je bilo delo sodišča v tem postopku. Sodišče naj bi napačno izdalo oprostilno sodbo, ker pri razsoji ni upoštevalo, da novinar ni bil sposoben razlikovati med notarskim in odvetnikovim delom.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da odgovor ni pravno sredstvo, s katerim bi tožnik uveljavljal navedeni interes. Sporni članek je informacija o javni glavni obravnavi v kazenskem postopku. Kazenski postopek pa je postopek, v katerem sodišče ugotavlja, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje ali ne in ali je za to dejanje odgovoren ali ne. Prav zaradi posledic, ki zadenejo morebitnega storilca kaznivega dejanja, ima ustava še posebne določbe o pravicah obdolženca. Zato je treba pred odločitvijo o odgovoru upoštevati tudi ustavne pravice obdolženca. Upoštevati tako, da obstaja ravnotežje med ustavno pravico do odgovora in ustavnimi pravicami obdolženca. Najpomembnejša med njegovimi pravicami je pravica iz 27. člena ustave. V njem je določeno, da tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. V Kodeksu novinarjev Republike Slovenije, ki je vezal tudi novinarko, ki je poročala s sporne javne glavne obravnave, je v 2. odstavku 8. člena določeno, da novinar, ki obvešča s področja pravosodja, mora upoštevati, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Domneva nedolžnosti torej v kazenskem postopku zahteva še posebej previdno novinarsko poročanje. Če bi odgovorni urednik objavil tožnikov odgovor, bi bralci lahko podvomili v pravilnost oprostilne sodbe, tožnik pa preko medija (časopisa) dosegel pritisk na odločanje sodišča v pritožbenem postopku.

Revizijsko sodišče zato soglaša s sodiščem druge stopnje, da takšen pravni interes v okviru pravice do odgovora ni varovan. Zato je to sodišče pravilno uporabilo 2. odstavek 16. člena ZJG. Tožnik je kot zasebni tožilec svojo pravico do drugačne odločitve lahko uveljavljal v kazenskem postopku, in je to očitno tudi storil. Le v pritožbi zoper prvostopno oprostilno sodbo je lahko zahteval, da sodišče drugače presodi določene izpovedi v prvostopnem postopku oziroma da na ugotovljeno dejansko stanje v kazenskem postopku drugače uporabi materialno pravo. Ob dejstvu torej, da je novinarka korektno in uravnoteženo poročala o javni glavni obravnavi, ter ob nadaljnjem dejstvu, da novinarka ni dodala k temu nikakršnega komentarja, tožnik nima pravno varovanega interesa do odgovora, kakršnega predlaga.

Njegovo prizadevanje, da bi oprostilna sodba postala vprašljiva, pa je tudi v nasprotju z že navedenim načelom o domnevi nedolžnosti.

Materialnopravno pravilna je končno tudi opredelitev sodišča druge stopnje, da pravna podlaga tožnikove zasebne tožbe sodi v razloge sodbe in ne v sam članek o obravnavi. Sicer pa je novinarka v spornem članku navedla, kaj zasebni tožilec očita obdolžencema, tako da je bilo to za povprečnega bralca povsem razumljivo. Novinarka je celo navedla, kateri kaznivi dejanji očita tožnik novinarju M. S. in A. S. Za poročanje o poteku glavne obravnave v tem kazenskem postopku to povsem zadošča. Ker je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek že zaradi pomanjkanja pravno varovanega interesa oziroma pravice, pa ni več pomembno, ali je sodišče pri presoji po 5. alinei 13. člena ZJG "štos" na račun tožnika in "šušmarstvo" na račun notarjev obravnavalo tudi s stališča zaničevalnega namena ali ne. Prav tako za razsojo niso pravno odločilne revidentove obširne trditve o napadu na njegovo čast in dobro ime ter človekovo dostojanstvo. Zato odgovor nanje ni potreben.

Glede na vse navedeno revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.