Jedro

Čeprav v obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi ni navedena tudi vsebina pravnega pouka, podanega v obvestilu o prispelem pismu, takšno obvestilo sodišču predstavlja javno listino tudi glede teh opozoril. Drži, da je v besedilu obvestila sodišču o opravljeni vročitvi navedeno tudi prednatisnjeno besedilo, da je vročevalec obvestilo pustil "na vratih njegovega stanovanja". Vendar pa je v konkretnem primeru na obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi obkroženo le besedilo "na vratih", ne pa tudi besedilo "njegovega stanovanja". Že na podlagi takšne vsebine vročilnice, iz katere jasno izhaja, da se nanaša na vročanje naslovniku A., d.o.o., ulica X., Ljubljana, kar je nesporno v sodnem registru vpisan naslov drugodolžnika, ni mogoče zaključiti, da bi bilo obvestilo 10. 11. 2020 na tem naslovu puščeno na vratih stanovanja.

Ni mogoče slediti stališču pritožbe, da drugodolžnik dokazov o tem, da obvestila o prispelem pismu ni prejel, ker gre za negativno dejstvo, sploh ne more predložiti. Kot je to v sodni praksi v tovrstnih primerih tudi sicer običajno1, bi drugodolžnik v zvezi s tem, ali je bilo 10. 11. 2020 na vratih njegovega poslovnega prostora dejansko puščeno obvestilo o prispelem pismu oziroma da to ni bilo puščeno, lahko predlagal vsaj zaslišanje poštarja, ki je opravljal vročitev in je bil tako osebno seznanjen z načinom vročitve obvestila o prispeli pošti, pa tega ni predlagal. Prav tako bi lahko v zvezi s tem predlagal zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, prokuristke oziroma drugih oseb (npr. zaposlenih), ki bi se na sedežu drugodolžnika lahko seznanile s puščenim obvestilom. Morebitna okoliščina, da nihče od drugodolžnikovih odgovornih oseb oziroma zaposlenih v relevantnem času zaradi zaprtja trgovine ni prihajal v trgovino in se posledično tudi ni mogel seznaniti s puščenim obvestilom o prispelem pismu, drugodolžnika ne razbremenjuje njegovega dokaznega bremena.

Od drugodolžnika kot pravne osebe se namreč tudi v zvezi z organizacijo sprejemanja pošte in ravnanja s poštnimi pošiljkami pričakuje večja stopnja skrbnosti kot od fizičnih oseb. Še zlasti glede na to, da ni imel hišnega predalčnika in tudi ni poskrbel za drug (varen) način vročanja sodnih pisanj (npr. z odprtjem poštnega predala na pošti, kamor bi se mu pisanja lahko vročala na podlagi 139.b člena ZPP, ali z vročanjem v varen elektronski predal na podlagi 132. člena ZPP), prav tako pa se je očitno zavedal, da lahko obvestilo, pritrjeno na vrata poslovnega prostora v centru L. odstrani tudi kdo od naključnih mimoidočih, je bilo od njega utemeljeno in razumno pričakovati, da bo tudi v času zaprtja trgovine ustrezno poskrbel za redno prevzemanje poštnih pošiljk na svojem registriranem sedežu oziroma za redno preverjanje morebitne prispele pošte ter s tem za nemoten poštni promet. Drugodolžnik, ki tudi pred začetkom veljavnosti ukrepov zaradi omejevanja epidemije COVID-19 ni redno sprejemal pošte (npr. konkretno urgence z dne 16. 7. 2020), za ustrezno varno vročanje ni poskrbel niti po tem, ko mu je bilo nedvomno znano, da bo zaradi epidemije trgovina, kjer je imel svoj registriran sedež, zaprta in da se v njej ne bo mogla opravljati siceršnja dejavnost ponujanja blaga potrošnikom, in je torej lahko predvidel, da bo to pomenilo tudi odsotnost oseb, ki bi jim bilo mogoče izročiti prispelo pošto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik in drugodolžnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog drugodolžnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi (točka I izreka), predlog drugodolžnika za vrnitev v prejšnje stanje (točka II izreka) in njegov predlog za povrnitev stroškov (točka III izreka) ter drugodolžniku naložilo, da mora upniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 596,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pravočasno pritožil drugodolžnik. Navedel je, da mu sklep z dne 2. 11. 2020 zaradi napake pri vročanju ni bil vročen, zato ni mogel postati pravnomočen. Skliceval se je, da je sodišče v potrdilu o pravnomočnosti in izvršljivosti pravnomočnost in izvršljivost oprlo na ugotovitev, da je dolžnik sklep prejel 25. 11. 2020, pri tem pa ni jasno, ali se navedba „dolžnik“ nanaša na prvodolžnika ali drugodolžnika, in je že iz tega razloga potrditev pravnomočnosti in izvršljivosti napačna. Nadalje se je skliceval, da izpolnjena vročilnica ne izpolnjuje pogojev za vročanje po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), saj v vročilnici ni navedbe, kje lahko drugodolžnik pisanje prevzame. Tudi če bi držala navedba vročevalca, da je na vratih stanovanja pustil obvestilo, naslovnik pisma zaradi te pomanjkljivosti ni mogel prevzeti. Sicer pa bi vročevalec drugodolžniku lahko pošto pustil le na vratih njegovega poslovnega prostora, ne pa na vratih stanovanja. Če je obvestilo pustil na vratih stanovanja, to zagotovo ni pri drugodolžniku. Iz vročilnice tudi ne izhaja, da je bil drugodolžnik opozorjen na posledico, da se bo, če pošiljke ne dvigne v roku 15 dni, štelo, da je vročitev opravljena s potekom tega roka. Sodišče pri potrditvi datuma pravnomočnosti tudi ni upoštevalo Odredbe o posebnih ukrepih Vrhovnega sodišča RS Su 407/2020 z dne 13. 11. 2020, s katero je bilo določeno, da procesni roki v nenujnih zadevah ne tečejo in začnejo teči prvi dan po javno objavljenem preklicu predsednika vrhovnega sodišča, na kar sodišče opozori stranko na sodnem pisanju, ovojnici ali drugi listini, ki se priloži pisanju. Drugodolžnik tega obvestila ni prejel, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Ker so roki začeli teči šele 1. 2. 2021, pa je tudi izračun pravnomočnosti, ki ga je upoštevalo sodišče, tj. 10. 2. 2021, napačen. Drugodolžnik je nadalje navedel, da ima naslov v centru L., kjer so stavbe pod spomeniško zaščito in ni dopustna montaža hišnih predalčnikov. Vso pošto doslej je prejemal tako, da je pošta poštne pošiljke vročala na način, da jih je pismonoša potisnil v režo pod vrati, razen sporne zadeve pa drugodolžnik pri vročanju pošte ni imel težav. Kot neutemeljen je označil očitek, da se od drugodolžnika kot gospodarskega subjekta pričakuje večja stopnja skrbnosti in vestnosti, in navedel, da je glede na omejitve, ki jih mora upoštevati zaradi spomeniškega varstva, vestno ravnal ves čas poslovanja. Nadalje je izpostavil, da mu je bilo z Odlokom o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v RS v obdobju, ko naj bi bila poskušana vročitev, prepovedano opravljanje njegove dejavnosti, tj. prodaje oblačil, obutve in modnih dodatkov. Očitek, da bi lahko prihajal v poslovni prostor in se z obvestilom seznanil, je zato neutemeljen. Poudaril je, da je treba ob tem upoštevati, da je bilo omejeno tudi gibanje in zaostreni varnostni ukrepi, ki jih je bil dolžan upoštevati in jih je tudi upošteval. Drugodolžnik zato ni imel razloga, da bi prihajal v poslovni prostor, saj je v tem opravljal le prodajo, računovodske storitve zanj pa je opravljal računovodski servis. Prav tako je izpostavil, da je treba upoštevati namen in razloge za ureditev fikcije vročitve, tj. zagotoviti učinkovito varstvo pravic udeležencev postopkov in preprečiti, da bi s svojo neaktivnostjo ali celo izigravanjem zakona neupravičeno zavlačevali postopke, ter zagotoviti razumno pričakovanje, da se bo naslovnik lahko pravočasno seznanil s pisanjem. Izjemna dopustitev fikcije temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi, ko mu je mogoče očitati nedobroverno in nevestno ravnanje. V obravnavanem primeru drugodolžniku tega ni mogoče očitati, prav tako pa tudi ni imel možnosti, da bi se z vsebino pisanja lahko seznanil. Skliceval se je na na sklep VDSS Pdp 811/2017 z dne 9. 11. 2017 in tam povzete odločbe (VSRS VIII Ips 213/2016 z dne 21. 2. 2017, II Ips 95/2016 z dne 28. 7. 2016, načelno pravno mnenje VSRS z dne 14. 1. 2015 in odločbo USRS U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009) ter na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Aždajić proti Sloveniji, pritožba št. 71872/12 z dne 8. 10. 2015. Prav tako je navedel, da drugodolžnik v tem postopku trdi, da obvestila o poskusu vročitve ni prejel, kar je negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati, tudi ESČP pa je v zadevi Aždajić izpostavilo, da je treba zaradi narave negativnega dejstva upoštevati nižje dokazno breme glede neprejema obvestila o prispelem pisanju, naslovniku pa je treba zagotoviti pravico do izjave v sodnih postopkih tudi z ustrezno razlago določb ZPP. Sklepno je podal še trditve o neobstoju pogojev za dovolitev izvršbe zoper drugodolžnika po določbah 134. člena ZIZ in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter zahteval povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Upnik je v odgovoru na pritožbo tej obrazloženo nasprotoval, predlagal njeno zavrnitev in zahteval povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 2. 11. 2020 drugodolžniku kot delodajalcu prvodolžnika na podlagi določb 134. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) naložilo, da upniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 170523/2012 z dne 13. 11. 2012 v skupni višini 10.632,97 EUR, za primer neplačila za izterjavo te denarne terjatve dovolilo izvršbo na drugodolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet in drugodolžniku naložilo povrnitev izvršilnih stroškov v znesku 53,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Drugodolžnik je po potrditvi pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa z dne 2. 11. 2020 (ki jo je sodišče prve stopnje v potrdilu o pravnomočnosti in izvršljivosti z dne 25. 2. 2021 potrdilo z dnem 10. 2. 2021) 9. 4. 2021 vložil predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa z dne 2. 11. 2020 in predlog za vrnitev v prejšnje stanje, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom ter oba predloga zavrnilo. Hkrati je vložil tudi ugovor zoper sklep z dne 2. 11. 2020 in predlagal odlog izvršbe. Predlogu za odlog je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 11. 5. 2021 ugodilo in izvršbo zoper drugodolžnika odložilo do pravnomočne odločitve o ugovoru. O ugovoru pa še ni bilo odločeno, saj je odločitev o ugovoru odvisna od pravnomočnih odločitev o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa z dne 2. 11. 2020 in o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

7. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa z dne 2. 11. 2020 oprlo ugotovitev, da je bil drugodolžniku navedeni sklep na njegovem naslovu (ulica X.) pravilno vročen skladno s pravili 142. člena ZPP o fikciji vročitve. Pri tem je izhajalo iz vsebine vročilnice (obvestila sodišču o opravljeni vročitvi) in na njeni podlagi ugotovilo, da je bilo drugodolžniku, ker ni imel hišnega predalčnika, obvestilo o prispelem pismu 10. 11. 2020 puščeno na vratih na naslovu ulica X. Ker drugodolžnik pisanja v 15 dnevnem roku ni dvignil in ker ni imel hišnega predalčnika, pa je bilo to 26. 11. 2020 vrnjeno sodišču. Prav tako je zaključilo, da drugodolžnik ni uspel izpodbiti vsebine vročilnice in izkazati, da so dejstva v vročilnici neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena. Drugodolžnik teh ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje s pritožbenimi izvajanji ni uspel izpodbiti.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na pomanjkljivosti obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, zaradi katerih naj ne bi bilo mogoče šteti, da je bila vročitev pravilno opravljena. Pritožnik tako neutemeljeno trdi, da iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi ne izhaja, da je bil drugodolžnik poučen, kje lahko pisanje prevzame, kot to zahteva tretji odstavek 142. člena ZPP. V obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi je namreč jasno navedeno, da je vročevalec 10. 11. 2020 na vratih na naslovu ulica X., pustil obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni, v katerem ga naslovnik mora prevzeti, takšno vsebino vročilnice pa je nenazadnje v pritožbi povzel tudi pritožnik. Tako je že z vsebino vročilnice kot javne listine, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno ali določeno (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), izkazano, da so bila v obvestilu, ki je bilo puščeno drugodolžniku, navedena vsa opozorila oziroma obvestila naslovniku, predvidena v tretjem odstavku 142. člena ZPP. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa drugodolžnik v postopku ni podal niti navedb niti predlagal dokazov, s katerimi bi takšno vsebino vročilnice uspel izpodbiti. V predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti je namreč v zvezi z vsebino vročilnice navedel le, da bi moral vročevalec, ker drugodolžnik nima hišnega predalčnika in ker na naslovu, navedenem v registru (tj. ulica X.), vročitve ni bilo mogoče opraviti z vročitvijo delavcu pravne osebe, saj je imel drugodolžnik v zadevnem času trgovino zaprto in ni posloval, obvestilo z ustreznimi opozorili iz tretjega odstavka 142. člena ZPP pritrditi na vrata poslovnega objekta in da to dejstvo iz vročilnice ne izhaja. Slednje pa glede na vsebino vročilnice ne drži. 9. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da je obravnavano obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi (ki je sicer del ovojnice za vročanje po pošti v pravdnem postopku, katere vsebina je predpisana s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku1 - v nadaljevanju Pravilnik) sestavljeno na obrazcu z vsebino, kot jo v 19. členu predpisuje Pravilnik. Skladno s Pravilnikom se kraj (pošta), kjer lahko naslovnik pisanje v roku 15 dni prevzame, navede le v obvestilu o prispelem pismu, ki se pusti naslovniku (prvi odstavek 19. člena Pravilnika), ne pa tudi na obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi, v katerem se skladno s četrtim odstavkom 19. člena Pravilnika navede le, da je vročevalec naslovniku pustil obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Ta vsebina pa je, kot izhaja tudi iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, ki se nahaja v spisu, že tipsko natisnjena na obrazcu tega obvestila.

10. S Pravilnikom tudi ni predvideno, da bi se na obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi povzela celotna vsebina obvestila o prispelem pismu, ki je bilo puščeno naslovniku, vključno z vsemi opozorili in obvestili, ki jih mora obvestilo vsebovati na podlagi določb 142. člena ZPP. Tako kot obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi je tudi obvestilo o prispelem pismu natisnjeno na tipskem obrazcu, ki je del ovojnice, vsebina obrazca pa je predpisana v prvem in drugem odstavku 19. člena Pravilnika in poleg obvestila o pošti, kjer lahko naslovnik pisanje prevzame,2 in 15 dnevnem roku za prevzem pošiljke skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP vsebuje tudi pravni pouk o posledicah, če naslovnik pisanja ne prevzame v roku (tj. da se bo vročitev štela za opravljeno) in če naslovnik nima poštnega predalčnika, je ta neuporaben ali poln (tj. da se bo pisanje vrnilo sodišču). Čeprav v obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi ni navedena tudi vsebina pravnega pouka, podanega v obvestilu o prispelem pismu, takšno obvestilo sodišču predstavlja javno listino tudi glede teh opozoril3 in je pritožbeno sklicevanje na to, da obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi ne izkazuje pravilne vročitve, ker iz njega ne izhaja pravni pouk o posledicah neprevzema pisanja in neobstoja hišnega predalčnika, neutemeljeno. Da bi drugodolžnik izkazal pomanjkljivosti vročitve zaradi pomanjkanja pravnega pouka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP glede na tipsko vsebino obvestila o prispelem pismu in obvestila sodišču o opravljeni vročitvi tako ne zadošča zgolj sklicevanje na to, da to dejstvo v obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi ni navedeno, ampak bi moral izkazati, da v konkretnem obvestilu o prispelem pismu takšen pravni pouk ni bil vsebovan. Tega pa drugodolžnik (ki se je sicer skliceval, da obvestila sploh ni prejel) v postopku ni niti izrecno zatrjeval niti ni v tej smeri ponudil dokazov. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi ne vidi nobenega razumnega razloga, da bi prav v obvestilu o prispelem pisanju, ki je bilo puščeno drugodolžniku, takšen pravni pouk manjkal. 11. Pritožnik se tudi neutemeljeno sklicuje, da naj bi bila vročitev napačna, ker naj bi vročevalec v vročilnici navedel, da je obvestilo o prispelem pismu pustil na vratih naslovnikovega stanovanja, ki pa ga drugodolžnik na naslovu ulica X, nima, ampak ima tam poslovni prostor (trgovino). Kot že navedeno, je vsebina obvestila sodišču o opravljeni vročitvi takšna, kot je na podlagi določb 142. člena ZPP predpisana s Pravilnikom. Glede vročanja pravnim osebam se na podlagi šestega odstavka 142. člena ZPP smiselno uporabljajo določbe tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP, ki urejajo vročanje fizičnim osebam. V tretjem odstavku 142. člena ZPP pa je določeno, da se, če vročitev po 140. členu tega zakona ni možna, osebna vročitev fizični osebi, če gre za vročitev po pošti, opravi tako, da vročevalec pisanje izroči pošti v kraju naslovnikovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Vsebina obvestila sodišču o opravljeni vročitvi je usklajena z vsebino tretjega odstavka 142. člena ZPP, ki se nanaša na vročanje fizičnim osebam, zaradi česar je treba tudi obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi, kadar gre za vročanje pravnim osebam, izpolniti in brati ustrezno upoštevaje smiselno uporabo določbe tretjega odstavka 142. člena ZPP. Tako sicer drži, da je v besedilu obvestila sodišču o opravljeni vročitvi navedeno tudi prednatisnjeno besedilo, da je vročevalec obvestilo pustil „na vratih njegovega stanovanja“. Vendar pa je v konkretnem primeru na obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi obkroženo le besedilo „na vratih“, ne pa tudi besedilo „njegovega stanovanja“. Že na podlagi takšne vsebine vročilnice, iz katere jasno izhaja, da se nanaša na vročanje naslovniku A., d.o.o., ulica X., kar je nesporno v sodnem registru vpisan naslov drugodolžnika, ni mogoče zaključiti, da bi bilo obvestilo 10. 11. 2020 na tem naslovu puščeno na vratih stanovanja. Pritožnik pa tudi ni trdil, da bi bilo na tem naslovu morebiti več poslovnih prostorov ali več vrat, in sicer tudi takšnih, ki ne pripadajo drugodolžniku, in na katera bi lahko morebiti bilo pritrjeno obvestilo. Dolžnik tako ni uspel omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o tem, da iz vročilnice izhaja, da mu je bilo obvestilo o prispelem pismu puščeno na vratih na naslovu njegovega poslovnega prostora, tj. ulica X., in sicer 10. 11. 2020. 12. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa drugodolžnik tudi ni uspel izkazati, da bi bilo to dejstvo v vročilnici morebiti neresnično potrjeno (četrti odstavek 224. člena ZPP). Drugodolžnik v postopku na prvi stopnji niti ni določno zatrjeval, da mu obvestilo o prispelem pismu 10. 11. 2020 sploh ni bilo puščeno na vratih njegovega poslovnega prostora in v tej smeri tudi ni ponudil dokazov. Zatrjeval je namreč, da obvestila o prispelem pismu ni prejel, ker ga v kritičnem času zaradi prepovedi poslovanja ni bilo v poslovnem prostoru (trgovini) in hkrati dopuščal možnost, da je obvestilo, če je to bilo puščeno na vratih poslovnega objekta, ki se nahaja v strogem središču L., lahko odstranil, skril ali uničil kdo od mimoidočih. Kot dokaz v zvezi s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti je poleg potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti z dne 25. 2. 2021, sklepa z dne 2. 11. 2020 in vpogleda v vročilnico predlagal še zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, vendar zgolj glede dejstev o tem, da na poslovnem naslovu ni poštnega nabiralnika (kar v postopku niti ni sporno, izhaja pa že iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi) in o tem, da se je s sodnim pisanjem prvič seznanil šele, ko je prišlo do rubeža denarni sredstev na njegovem poslovnem računu (kar je logično in nenazadnje izhaja tudi iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, saj se je pošiljka s sklepom z dne 2. 11. 2020 skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP vrnila sodišču). Noben od teh dokazov pa torej ni bil predlagan za dokazovanje dejstva, da dolžniku obvestilo o prispelem pismu ni bilo puščeno tako, kot to izhaja iz vročilnice.

13. Pri tem tudi ni mogoče slediti stališču pritožbe, da drugodolžnik dokazov o tem, da obvestila o prispelem pismu ni prejel, ker gre za negativno dejstvo, sploh ne more predložiti. Kot je to v sodni praksi v tovrstnih primerih tudi sicer običajno4, bi drugodolžnik v zvezi s tem, ali je bilo 10. 11. 2020 na vratih njegovega poslovnega prostora dejansko puščeno obvestilo o prispelem pismu oziroma da to ni bilo puščeno, lahko predlagal vsaj zaslišanje poštarja, ki je opravljal vročitev in je bil tako osebno seznanjen z načinom vročitve obvestila o prispeli pošti, pa tega ni predlagal. Prav tako bi lahko v zvezi s tem predlagal zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, prokuristke oziroma drugih oseb (npr. zaposlenih), ki bi se na sedežu drugodolžnika lahko seznanile s puščenim obvestilom. Morebitna okoliščina, da nihče od drugodolžnikovih odgovornih oseb oziroma zaposlenih v relevantnem času zaradi zaprtja trgovine ni prihajal v trgovino in se posledično tudi ni mogel seznaniti s puščenim obvestilom o prispelem pismu, drugodolžnika ne razbremenjuje njegovega dokaznega bremena. Tudi v zadevi VDSS Pdp 811/2017, na katero se sklicuje pritožba, sodišče ugotovitve, da toženi stranki v hišnem predalčniku ni bilo puščeno obvestilo o prispelem pismu, ni oprlo zgolj na to, da gre za negativno dejstvo, ampak na dokazno oceno izvedenih dokazov z zaslišanjem poštarja, tožene stranke in priče. V obravnavani zadevi pa drugodolžnik dokazov v zvezi z dejstvom, da mu obvestilo o prispelem pismu ni bilo puščeno na vratih, sploh ni predlagal, šele v pritožbi pa se je zgolj pavšalno skliceval, da dokazov v zvezi s tem ne more predložiti, ne da bi kakorkoli obrazložil, zakaj to ni mogoče. Drugodolžnik je tako v postopku opustil aktivnost v smeri izkazovanja dejstev, na podlagi katerih bi lahko izpodbil v obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi potrjeno dejstvo, da mu je bilo obvestilo o prispelem pismu 10. 11. 2020 puščeno na vratih na naslovu njegovega poslovnega prostora (trgovine). Ker že sam sodišču ni ponudil dokazov, na podlagi katerih bi sodišče sploh lahko ugotavljalo nepravilno vsebino vročilnice, v tej zadevi tudi ni mogoče govoriti ob pretirano formalističnem pristopu sodišča pri presoji pravilnosti vročitve, ki jo je v zadevi Aždajić proti Sloveniji, na katero se sklicuje pritožba, izpostavilo ESČP.5

14. Od drugodolžnika je bilo tudi utemeljeno, razumno in povsem realno pričakovati, da se bo ob ustrezni skrbnosti z obvestilom o prispelem pismu, ki mu je bilo puščeno na vratih poslovnega prostora, pravočasno seznanil in v danem roku prevzel tudi sodno pisanje, ki mu je bilo ob odsotnosti oseb, ki bi jim bilo mogoče izročiti pisanje, puščeno za prevzem na pošti. Od drugodolžnika kot pravne osebe se namreč tudi v zvezi z organizacijo sprejemanja pošte in ravnanja s poštnimi pošiljkami pričakuje večja stopnja skrbnosti kot od fizičnih oseb. Še zlasti glede na to, da ni imel hišnega predalčnika6 in tudi ni poskrbel za drug (varen) način vročanja sodnih pisanj (npr. z odprtjem poštnega predala na pošti, kamor bi se mu pisanja lahko vročala na podlagi 139.b člena ZPP, ali z vročanjem v varen elektronski predal na podlagi 132. člena ZPP), prav tako pa se je očitno zavedal, da lahko obvestilo, pritrjeno na vrata poslovnega prostora v centru L. odstrani tudi kdo od naključnih mimoidočih, je bilo od njega utemeljeno in razumno pričakovati, da bo tudi v času zaprtja trgovine ustrezno poskrbel za redno prevzemanje poštnih pošiljk na svojem registriranem sedežu oziroma za redno preverjanje morebitne prispele pošte ter s tem za nemoten poštni promet.7

15. Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da je bil drugodolžnik že pred izdajo sklepa z dne 2. 11. 2020 v postopku večkrat izrecno pozvan k predložitvi podatkov o izvrševanju sklepa o izvršbi in k pojasnilu o razlogih, zaradi katerih sklepa o izvršbi morebiti ne izvršuje, pa se na te pozive nikoli ni odzval, prav tako pa je bil tudi večkrat izrecno opozorjen na določbo 134. člena ZIZ, nazadnje s sklepom z dne 17. 2. 2020 (s katerim mu je bilo na predlog upnika odrejeno, da predloži plačilne liste dolžnika, in katerega prejem je potrdil z lastnoročnim podpisom vročilnice) ter z urgencama z dne 1. 6. 2020 (katere prejem je potrdil z lastnoročnim podpisom vročilnice) in 16. 7. 2020 (ki mu je bila vročena s fikcijo vročitve). Glede na opozorila sodišča in glede na to, da je bila drugodolžniku s sklepom z dne 17. 2. 2020 posredovana tudi vloga upnika, v kateri je ta izrecno navedel, da bo zoper njega sestavil predlog za izvršbo na podlagi 134. člena ZIZ, je torej drugodolžnik lahko pričakoval, da bo upnik zoper njega podal predlog po 134. členu ZIZ. Zaradi tega je bilo od njega še zlasti v času zaprtja trgovine pričakovati še večjo skrbnosti v zvezi z rednim preverjanjem morebitnih vročitev, opravljenih s pritrditvijo na javno dostopna vrata poslovnega prostora. Sodišču in vročevalcu, ki sta vročitev opravila skladno z določbami tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP, v obravnavani zadevi tako ni mogoče očitati nobenih napak pri vročanju sklepa z dne 2. 11. 2020, razlogi za to, da se je pritožnik s tem sklepom seznanil po izteku ugovornega roka, pa so izključno na strani pritožnika. Prav v takem primeru je tudi z vidika varstva pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS dopustna fikcija vročitve.8 Vprašanje, ali drugodolžnik iz opravičenih razlogov ni poskrbel za varen način vročanja oziroma zagotovil sprejemanja poštnih pošiljk in ali se iz upravičenih razlogov ni (pravočasno) seznanil z obvestilom o prispelem pismu in posledično s sklepom z dne 2. 11. 2020, pa ni vprašanje, ki bi bilo relevantno za presojo pravilnosti vročitve, temveč vprašanje, ki je relevantno za presojo utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Prav v primerih fikcije vročitve namreč institut vrnitve v prejšnje stanje nastopa kot korektura pravil o vročanju in je namenjen omilitvi pravnih posledic prekluzije, stranki, ki iz upravičenih razlogov in brez svoje krivde ni mogla sodelovati v postopku, pa omogoča, da si zagotovi možnost učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku.9

16. Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo pritožbenim navedbam o neustrezni oziroma nejasni vsebini potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti in nepravilni potrditvi datuma pravnomočnosti in izvršljivosti. Te navedbe je pritožnik podal šele v pritožbi, ne da bi izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel podati že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Kljub temu pa se bo pritožbeno sodišče, glede na pravne posledice izdanega potrdila o pravnomočnosti sklepa z dne 2. 11. 2020 in pomen pravice do izjave ter pravice do pravnega sredstva, ki ju drugodolžnik zasleduje s predlogom za razveljavitev tega potrdila, zlasti pa upoštevaje dejstvo, da lahko sodišče neutemeljeno izdano potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti razveljavi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 42. člena ZIZ), do njih opredelilo.

17. Bistvena vsebina potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti je navedba datuma pravnomočnosti in izvršljivosti, ne pa navedba datuma, ko je bil sklep vročen dolžniku. Ta je v potrdilu naveden zaradi nadaljnjega izvrševanja sklepa o izvršbi, zlasti zaradi pravilnega upoštevanja teka zamudnih obresti pri izvrševalcih sklepa o izvršbi. Tudi če bi bil datum vročitve dolžniku nepravilno naveden, to na pravilnost potrdila samo po sebi ne bi vplivalo. Pritožnikove navedbe o tem, da iz potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti ne izhaja, na katerega dolžnika se nanaša navedba datuma vročitve sklepa, tj. 25. 11. 2020, že iz tega razloga niso relevantne. Sicer pa je, kljub temu da je stranka zadevnega izvršilnega postopka tudi primarni dolžnik, jasno, da se navedba, kdaj je bil sklep o dovolitvi izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika vročen „dolžniku“, nanaša na vročitev tistemu dolžniku, ki mu je s sklepom naloženo plačilo terjatve in zoper njega dovoljena izvršba. To pa je drugodolžnik kot prvodolžnikov delodajalec in s tem zavezanec iz 134. člena ZIZ.

18. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno izračunalo datum pravnomočnosti in izvršljivosti. Odredba o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije10 (v nadaljevanju: Odredba), na podlagi katere je bil zadržan tek procesnih rokov, enako kot to velja v času zadržanja teka procesnih rokov v času poletnega poslovanja sodišča,11 ni vplivala na tek roka za dvig sodne pošiljke na pošti. Ta rok namreč ne predstavlja pravega procesnega roka v smislu ZPP, saj gre le za zaključno fazo procesnega dejanja vročanja.12 Rok za dvig pošiljke na pošti se je kljub Odredbi iztekel z iztekom petnajstega dne po tem, ko je bilo drugodolžniku na vratih njegovega poslovnega prostora puščeno obvestilo (tj. 25. 11. 2020). Zaradi Odredbe je bil zadržan le tek roka za ugovor zoper sklep z dne 2. 11. 2020 Ta rok pa je začel teči 1. 2. 2021 in se je, ker je bil osmi dan roka 8. 2. 2021, ki je praznik, iztekel 9. 2. 2021. Sklep je tako pravnomočen in izvršljiv postal 10. 2. 2021, kar je v potrdilu o pravnomočnosti in izvršljivosti pravilno navedlo tudi sodišče prve stopnje.

19. Pritožba tudi ne more uspeti s (prav tako šele v pritožbi uveljavljanim) sklicevanjem na opustitev obvestila o teku procesnih rokov, predvidenega z Odredbo. Odredba je namreč začela veljati 16. 11. 2020, kar je po izdaji sklepa z dne 2. 11. 2020 in po tem, ko je bilo drugodolžniku že puščeno obvestilo o prispelem pismu. Sodišče zato obvestila o teku rokov ob vročitvi zadevnega pisanja ni bilo dolžno podati. Sicer pa tudi opustitev takšnega obvestila v ničemer ne posega v pravice stranke, ki ji je bil v vročenem pisanju določen rok zaradi zadržanja teka rokov podaljšan in ne skrajšan.

20. Po obrazloženem se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa z dne 2. 11. 2020 izkaže za neutemeljeno.

21. Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilno izhajalo iz izhodišča, da je vrnitev v prejšnje stanje mogoča le, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti,13 in pravilno ugotovilo, da ti pogoji glede na neskrbnost drugodolžnika v zvezi s sprejemanjem pošte niso izpolnjeni.

22. Drugodolžnik se je šele v pritožbi skliceval, da hišnega predalčnika ni smel namestiti, ker je njegov poslovni prostor v stavbi, ki je pod spomeniško zaščito, in da so se pisanja vročala tako, da jih je pismonoša potisnil v režo pod vrati. Pri tem pa ni izkazal, da teh navedb ni mogel podati pravočasno, v postopku pred sodiščem prve stopnje. Te navedbe tako predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sicer pa glede na nesporno dejstvo, da drugodolžnik ni imel hišnega predalčnika, upoštevaje določbe 142. člena ZPP o izvedbi osebne vročitve v primeru, ko vročevalec ne najde osebe, ki bi ji bilo mogoče izročiti pisanje,14 drugodolžniku osebne vročitve ni bilo mogoče opraviti drugače, kot z vročitvijo obvestila o prispelem pismu na vrata njegovega poslovnega prostora (na kar se je v postopku izrecno skliceval tudi drugodolžnik), torej tako, kot je bila opravljena v obravnavani zadevi.

23. Drugodolžnik, ki tudi pred začetkom veljavnosti ukrepov zaradi omejevanja epidemije COVID-19 ni redno sprejemal pošte (npr. konkretno urgence z dne 16. 7. 2020), za ustrezno varno vročanje ni poskrbel niti po tem, ko mu je bilo nedvomno znano, da bo zaradi epidemije trgovina, kjer je imel svoj registriran sedež, zaprta in da se v njej ne bo mogla opravljati siceršnja dejavnost ponujanja blaga potrošnikom, in je torej lahko predvidel, da bo to pomenilo tudi odsotnost oseb, ki bi jim bilo mogoče izročiti prispelo pošto. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo začasno ponujanje blaga potrošnikom pritožniku prepovedano že z Odlokom o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji,15 ki je začel veljati 24. 10. 2020, torej več kot dva tedna preden mu je bilo puščeno obvestilo o prispelem pismu. Drugodolžnik je tako imel dovolj časa za prilagoditev tej situaciji, še zlasti upoštevaje dejstvo, da ni šlo za povsem novo in nepričakovano situacijo, saj je bil v jeseni 2020 že drugi val epidemije, podobni ukrepi pa so bili sprejeti že pomladi 2020.16 Kljub temu pa drugodolžnik, čeprav ni imel hišnega predalčnika in se je zavedal, da lahko pisanja, pritrjena na vrata poslovnega prostora v središču L., odstranijo tudi mimoidoče tretje osebe, prav tako pa je glede na pisanja, ki jih je že predhodno prejel od sodišča, in glede na to, da v zadevnem obdobju vročanje sodnih pošiljk ni bilo zadržano, tudi v prihodnje lahko pričakoval pošto sodišča, vključno s sklepom, izdanim na podlagi 134. člena ZIZ, ni poskrbel za drug varen način vročanja (npr. z odprtjem poštnega predala, z vročanjem v varen elektronski predal) in tudi ne za redno prevzemanje prispele pošte oziroma preverjanje prispele pošte v času zaprtja trgovine. S tem pa je sam otežil vročanje sodnih pisanj.17

24. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi pravilno ugotovilo, da je bila drugodolžniku z Odlokom prepovedana le neposredna prodaja potrošnikom, kar pa ni pomenilo, da zakoniti zastopnik ali zaposleni niso smeli prihajati v prostore na njegovem sedežu. Prav tako mu z Odlokom ni bilo prepovedano prevzemati pošto ali poskrbeti za to, da bi namestil hišni predalčnik ali odprl poštni predal. Drugodolžnik morebitnih drugih konkretnih okoliščin, ki bi mu zaradi epidemije COVID-19 in ukrepov v zvezi z njo preprečevale, da bi ustrezno poskrbel za sprejemanje pošte (npr. bolezen, karantena ali izolacija vseh oseb, ki bi lahko prevzemale pošto, namestile hišni predalčnik ali uredile odprtje poštnega predala oziroma varnega elektronskega predala) ni niti zatrjeval niti izkazal. Navedbe o omejitvah gibanja in poostrenih varnostnih ukrepih v času epidemije COVID-19, ki jih je drugodolžnik podal šele v pritožbi, pa so prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), sicer pa tudi povsem pavšalne in nekonkretizirane. Kot neutemeljene se tako izkažejo pritožbene navedbe, da drugodolžniku ni mogoče očitati nevestnega ravnanja v zvezi s prevzemanjem pošte. Očitno neutemeljeno pa je tudi stališče pritožnika, da ni imel nobenega razloga, da bi v času ukrepov zaradi epidemije prihajal v poslovne prostore. Ker mu sodne pošte ni bilo mogoče vročati drugače, kot s pritrditvijo obvestila na vrata poslovnega prostora, bi namreč moral že zaradi preverjanja prispele pošte poskrbeti, da bi nekdo v ta namen redno prihajal v njegove poslovne prostore.

25. Glede na navedeno so utemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da drugodolžnik ni izkazal zadostne skrbnosti pri sprejemanju pošte in tudi ne, da vzrokov, zaradi katerih je zamudil z ugovorom, ni mogel predvideti ali preprečiti. S tem pa je utemeljen tudi zaključek, da drugodolžnik ni izkazal, da je rok za vložitev ugovora zoper sklep z dne 2. 11. 2020 zamudil iz upravičenega vzroka, ki bi utemeljeval vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 116. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

26. Pritožbeno sodišče v zvezi s sklicevanjem pritožbe na zadevo Aždajić proti Sloveniji še dodaja, da drugodolžniku v obravnavani zadevi ni bilo onemogočeno, da bi dosegel preučitev svojega primera, tj. obravnavo ugovora zoper sklep z dne 2. 11. 2020. Drugodolžnik je imel v okviru podanega predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa z dne 2. 11. 2020 namreč možnost izkazati, da mu obvestilo o prispeli pošiljki ni bilo (pravilno) vročeno in na tej podlagi doseči razveljavitev potrdila, pa v tej smeri ni izkazal ustrezne procesne aktivnosti in s svojim predlogom ni bil uspešen. Prav tako je imel možnost izkazati upravičene razloge, zaradi katerih naj bi brez svoje krivde zamudil rok za vložitev ugovora zoper sklep z dne 2. 11. 2020 in ki bi utemeljevali vrnitev v prejšnje stanje, vendar tudi pri tem ni bil uspešen.

27. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče zaključilo, da je sodišče prve stopnje tako drugodolžnikov predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa z dne 2. 11. 2020 kot tudi drugodolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo. Glede na takšno odločitev ni mogoče šteti, da bi upnik drugodolžniku stroške v zvezi z navedenima predlogoma neutemeljeno povzročil, in je pravilna tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog drugodolžnika za povrnitev stroškov zavrnilo (šesti odstavek 38. člena ZIZ), drugodolžniku pa naložilo, da upniku povrne stroške, ki so mu v tem postopku utemeljeno nastali (peti odstavek 38. člena ZIZ). Drugodolžnik odmere stroškov upnika ni grajal, pritožbeno sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu stroškovne odločitve z vidika pravilne uporabe materialnega prava (tj. pravilne uporabe določb Odvetniške tarife – OT, ZPP in ZIZ) kršitev ni ugotovilo.

28. Pritožbene navedbe v zvezi z neobstojem pogojev za dovolitev izvršbe zoper drugodolžnika po določbah 134. člena ZIZ za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa niso relevantne, zaradi česar se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo.

29. Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

30. Drugodolžnik s pritožbo ni uspel, njegovi pritožbeni stroški pa niso stroški, ki bi mu jih upnik neutemeljeno povzročil, zato jih mora kriti sam (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sam kriti upnik, ki z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in njegovi stroški niso bili potrebni za postopek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Uradni list RS, št. 49/17. 2 Podatek o pošti, kjer je pisanje mogoče prevzeti, ob vročitvi vpiše vročevalec. 3 VSL Sklep II Ip 157/2021 z dne 24. 2. 2021. 4 Prim. VDSS Sklep Pdp 811/2017 z dne 9. 11. 2017, VSRS sodba VIII Ips 148/2014 z dne 13. 10. 2014, VSL Sklep I Cpg 173/2019 z dne 28. 3. 2019. 5 Prim. tudi Sklep USRS Up-278/18-11 z dne 8. 4. 2019. 6 Namestitev hišnega predalčnika, ki mora biti izdelan in nameščen tako, da omogoča varno dostavo dostavljavcu in zagotavljajo zaupnost poštnih pošiljk (44. člen Zakona o poštnih storitvah – ZPSto-2) je obvezna že na podlagi 43. člena ZPSto-2. 7 VSL Sklep Cst 109/2021 z dne 29. 3. 2021, VSL Sklep II Cpg 356/2018 z dne 6. 6. 2018, VSL Sklep I Cpg 173/2019 z dne 28. 3. 2019, VSL Sklep II Cpg 713/2020 z dne 21. 12. 2020, VSL sodba in sklep I Cpg 1700/2014 z dne 29. 10. 2014, VSL Sklep II Cpg 237/2019 z dne 18. 6. 2019. 8 Sklep USRS Up-278/18 -11 z dne 8. 4. 2019; Odločba USRS U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009. 9 Prim. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 488-489; Odločba USRS Up-552/09-14 z dne 23. 9. 2010. 10 Ur. list RS, št. 165/2020. 11 VSL sklep I Ip 1739/2019 z dne 16. 10. 2019. 12 Načelno pravno mnenje VSRS z dne 14. 1. 2015. 13 Tako tudi odločba USRS Up-552/09-14 z dne 23. 9. 2010, VSL sklep II Ip 6245/2011 z dne 29. 2. 2012, VSL Sklep II Cpg 484/2019 z dne 23. 10. 2019. 14 Prvi odstavek 133. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. 15 Ur. list RS, št. 152/2020. 16 Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji, Ur. list RS, št. 25/20 s spremembami in dopolnitvami; prim. tudi VSL sklep Cst 109/2021. 17 Prim. VSL Sklep I Cpg 173/2019 z dne 28. 3. 2019.