Jedro

Tožnikove navedbe, da se bodo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe tako on kot drugi stanovalci obravnavanega objekta znašli pred stroški, ki si jih nihče ne more privoščiti, ne izkazujejo težko popravljive škode. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča namreč tožnik s stroški, povezanimi z vzpostavitvijo zakonitega stanja, težko popravljive škode ne more izkazovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje izvršitve odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Koper z dne 25. 9. 2010, do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Z izpodbijano prvostopenjsko inšpekcijsko odločbo je tožena stranka odločila, da morata tožnik in druga inšpekcijska zavezanka, A.A., ustaviti gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. ... k. o. ... ter v roku štirih mesecev po prejemu odločbe v celoti odstraniti nelegalne gradnje in vzpostaviti prejšnje stanje, sicer bo odstranitev nelegalne gradnje in vzpostavitev v prejšnje stanje opravljena po drugi osebi.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljuje svojo odločitev z ugotovitvijo, da tožnik ni predložil dokazov, da mu bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. Ta naj bi mu nastala kot posledica občutka krivde in nemoči v zvezi z izselitvijo hčerkine družine in njenega mladoletnega otroka, ki bo doživel negativne posledice takšne izselitve, ter kot posledica materialne škode, nastale z odstranitvijo nelegalnih posegov v stanovanjski objekt. 3. Tožnik v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo in zaključilo, da ni izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočnosti, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da bi odstranitev posegov in vzpostavitev prejšnjega stanja v stanovanjskem objektu zahtevala izselitev oseb, ki sedaj v njem živijo, to je njega, inšpekcijske sozavezanke A.A., njune hčere B.B. ter celotne družine hčere C.C. z mladoletnim šoloobveznim otrokom, ki se je na ta naslov preselil po priporočilu zdravnika in psihologa. Za otroka bi bila selitev velik stres in bi mu lahko ponovno povzročila čustvene težave z motnjo v razvoju, kar bi povzročilo škodo na tožnikovem duševnem in telesnem zdravju. Vzpostavitev prejšnjega stanja bi tako tožniku kot tudi ostalim stanovalcem povzročila visoke in nepredvidene stroške, ki si jih ne morejo privoščiti (tožnik tudi iz razloga, ker je že investiral v objekt, ko je izvajal sporne gradnje, saj bi moral ponovno na drugačen način zagotoviti statično stabilnost in varnost objekta). Tako glede materialne škode kot glede težko popravljive škode na njegovem zdravju je tožnik predložil dokaze, vendar je sodišče v izpodbijanem sklepu napačno zaključilo, da dokazov o tem ni predlagal, pri čemer tudi ni upoštevalo, da je treba nastanek težko popravljive škode dokazati s stopnjo verjetnosti, ne pa gotovosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerem temelji izpodbijana odločitev, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.

6. Začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta, zato da bi preprečilo možnost nastanka težko popravljive škode. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi celovito navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, dokazati mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

7. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se, s stopnjo verjetnosti, ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

8. Tožnikove navedbe, da se bodo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe tako on kot drugi stanovalci obravnavanega objekta znašli pred stroški, ki si jih nihče ne more privoščiti, ne izkazujejo težko popravljive škode. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča namreč tožnik s stroški, povezanimi z vzpostavitvijo zakonitega stanja, težko popravljive škode ne more izkazovati (sklep I Up 123/2010 z dne 22. 4. 2010). Tudi sicer je ni mogoče izkazovati zgolj z navajanjem posledic upoštevanja inšpekcijskega ukrepa, saj je to že po naravi stvari povezano z določenimi stroški in škodo (sklep I Up 326/2009 z dne 27. 8. 2009).

9. Tudi glede škode, ki naj bi tožniku nastala na zdravju zaradi ponovne selitve hčerinega otroka, tožnikove navedbe po presoji Vrhovnega sodišča ne utemeljujejo nastanka težko popravljive škode v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Kot podlago za izdajo začasne odredbe namreč zatrjuje in izkazuje škodo, ki naj bi nastala tretji osebi in ne njemu kot investitorju nedovoljene gradnje, kar pa je vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe po citirani zakonski določbi (primerjaj sklep I Up 320/2010 z dne 20. 8. 2009). Če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora povsem določno izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka (sklep I Up 241/2009 z dne 1. 7. 2009). Z zdravniškim potrdilom za otroka D.D. roj...., iz katerega izhaja, da bi bila ponovna selitev za otroka velik stres in bi lahko ponovno povzročila čustvene težave in motnjo v otrokovem razvoju, tožnik lahko izkazuje le morebitne posledice izvršitve izpodbijane odločbe za to osebo, ne izkazuje pa jih, brez kakršnihkoli materialnih dokazil glede lastnega psihofizičnega stanja, zase.

10. Zaradi narave postopka pri izdaji začasnih odredb in dejstva, da je sodišče prve stopnje pri odločanju vezano na kratek rok, sodišče ne izvaja dokazov, ampak opre svojo odločitev na predložene dokaze. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na (ne)izvedbo dokaza z zaslišanjem, saj mora vse navedbe podati že v zahtevi in priložiti ustrezne dokaze. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da mora stranka že v zahtevi izkazovati izpolnjevanje zakonskih pogojev, ne pa od sodišča zahtevati izvedbo dokazov, ki bi potrdili (ali tudi ne) zatrjevano verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic oziroma težko popravljive škode (npr. sklepi I Up 22/2008, I Up 12/2008, I Up 437/2006). Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor glede kršitve določb postopka, ki naj bi bila storjena z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da tožnik ni predlagal dokazov, da mu navedene okoliščine lahko povzročijo težko popravljivo škodo.

11. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazal. To pa pomeni, da prvi vsebinski zakonski pogoj za zahtevano odložitev izvršitve akta ni izpolnjen, zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo, ne da bi presojalo, ali je podan nadaljnji pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe, to je sorazmernost med prizadetostjo javne koristi in cilji, ki bi bili doseženi z izdajo predlagane začasne odredbe.

12. Vrhovno sodišče je s sklepom pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 22. členom ZUS-1).