Jedro

Pri procesnem pobotanju nastane pobot s sodbo, vendar posledice pobota učinkujejo za nazaj, ko so se stekli pogoji za pobotanje. To je takrat, ko sta se terjatvi strank srečali, kar praviloma pomeni dan zapadlosti kasnejše terjatve.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da sedaj glasi: „“1. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke: iz naslova pogodbene kazni v višini 3.513,11 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od ustreznega neto zneska, izračunanega od navedenega bruto zneska od 30. 5. 2008 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (razlika do vtoževanega zneska 3.630,00 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega bruto zneska pogodbene kazni) pa se zavrne; iz naslova plače za obdobje od 29. 6. 2006 do 5. 1. 2007 v skupni višini 4.458,17 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od ustreznih neto zneskov, izračunanih od: - bruto zneska 38,15 EUR od 17. 8. 2006 dalje do plačila, - bruto zneska 801,11 EUR od 17. 9. 2006 dalje do plačila, - bruto zneska 836,41 EUR od 17. 10. 2006 dalje do plačila, - bruto zneska 864,64 EUR od 17. 11. 2006 dalje do plačila, - bruto zneska 857,58 EUR od 17. 12. 2006 dalje do plačila, - bruto zneska 864,64 EUR od 17. 1. 2007 dalje do plačila in - bruto zneska 195,64 EUR od 18. 2. 2007 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (razlika do vtoževanega zneska 5.815,00 EUR neto s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) se zavrne; iz naslova premalo izplačanega regresa za leto 2006 v znesku 11,54 EUR neto zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 8. 2006 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (razlika do vtoževanega zneska 150,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne.

2. Ugotovi se obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova odpravnine v višini 227,29 EUR, v presežku (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska od 9. 10. 2006 dalje do plačila) pa se pobotni ugovor zavrne.

3. V točki 1 in 2 izreka ugotovljeni terjatvi se medsebojno pobotata do višine 227,29 EUR, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki razliko med vsoto neto zneskov pogodbene kazni, plač in premalo izplačanega regresa za leto 2006 s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in neto zneska 227,29 EUR, zmanjšano za plačan znesek 2.878,51 EUR.“

4. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati razliko plače med plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu za obdobje od 5. 1. 2008 do 5. 4. 2008 mesečno 250,00 EUR neto, v skupnem znesku 750 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 4. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati božičnico v znesku 300,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 12. 2006 dalje do plačila, v 15 dneh“.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v skupnem znesku 228,74 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila“.“ V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova pogodbene kazni v višini 3.513,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2008 do 17. 5. 2011 v višini 1.024,81 EUR, kar skupaj znaša 4.537,92 EUR, od 18. 5. 2011 do plačila (I./1. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova odpravnine v višini 277,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2008 do 17. 5. 2011 v višini 80,89 EUR, kar skupaj znaša 358,18 EUR, od 18. 5. 2011 dalje do plačila (I./2. točka izreka). Navedeni terjatvi je medsebojno pobotalo v višini 358,18 EUR (I./3. točka izreka) in toženo stranko zavezalo, da je dolžna plačati tožniku razliko pogodbene kazni v višini 4.179,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 5. 2011 dalje do plačila (I./4. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek v višini 116,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2008 dalje do plačila je zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati plačo za obdobje od 29. 6. 2006 do 15. 1. 2007 v skupnem znesku 3.477,97 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov razvidnih iz II./1. točke izreka, višji tožbeni zahtevek v višini 2.377,03 EUR pa je zavrnilo. V II./2. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati razliko premalo plačanega zneska za leto 2006 v znesku 11,54 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 5. 2011 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo razlike med plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu za obdobje od 5. 1. 2008 do 5. 4. 2008 mesečno 250,00 EUR neto, v skupnem znesku 750,00 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 4. 2008 dalje do plačila, in za izplačilo božičnice v znesku 300 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 228,74 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta pritožbo vložili obe stranki.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da tožena stranka izplačila odpravnine do zaključka glavne obravnave ni dokazala, zato sodišče ni imelo podlage za ugoditev pobotnemu ugovoru. S tem, ko je sodišče prisodilo zakonske zamudne obresti od domnevno izplačane odpravnine za čas pred uveljavitvijo pobotnega ugovora, je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka ni navajala niti dokazala okoliščin, ki bi omogočale priznanje obresti za čas pred uveljavitvijo pobotnega ugovora. V spis je predložil vse plačilne liste, iz katerih izhajajo višji prejemki v relevantnem obdobju, kot jih je sodišče priznalo. Zahteval je izenačitev z dohodki, ki bi jih prejel, če bi delal, sodišče pa je prisodilo nižje dohodke kot izhajajo iz predloženih plačilnih list. Meni, da mu pripada regres, ki bi mu bil izplačan, če bi bil v spornem obdobju zaposlen pri toženi stranki. Zahtevek v zavrnilnem delu temelji na trditvi, da bi tožnik prejel regres v vtoževani višini, kot je bil izplačan ostalim delavcem. Tožena stranka navedeno ni prerekala, zato gre za neprerekano dejstvo. Glede božičnice je navedel, da bila izplačana vsem delavcem tožene stranke ob koncu leta 2006. Tega zatrjevanega dejstva tožena stranka ni prerekala, zato ji ni bilo potrebno predložiti plačilne liste kot tudi ne ponuditi drugih dokazov. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je o neprerekanih dejstvih izvedlo dokaz z zaslišanjem M.K., ki ni bil pravočasno predlagan. Ker del tožbenega zahtevka v zvezi z božičnico ni bil specificirano prerekan, bi moralo sodišče zahtevku ugoditi. Vrednost spornega predmeta je bila določena na 7.766,49 EUR in bi moralo sodišče v skladu s takšno vrednostjo izračunati uspeh v pravdi. Ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo posamezne dele tožbenega zahtevka, je napačno izračunan uspeh v pravdi. Dejansko je uspeh tožnika bistveno višji glede na vrednost spornega predmeta. Sodišče je toženi stranki priznalo pravdne stroške, ki jih ni specificirala. Tožena stranka je priglasila postavko za strošek postopka in pristop na narok v skladu z zakonom, ki ga v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Zato je priglasitev stroškov tožene stranke do zaključka glavne obravnave neupoštevna in na podlagi tako priglašenih stroškov ne more sodišče toženi stranki priznati ničesar. Zmanjšanje prisojenih stroškov na račun pobota s priznanimi stroški tožene stranke je v celoti napačno in neutemeljeno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo, smiselno njen ugodilni del, zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je dolžna plačati neto znesek, povečan za zakonske zamudne obresti. Razlika do bruto zneska se ne obrestuje, saj glede le te toženec ni v zamudi. Prvostopenjsko sodišče bi moralo znesek pogodbene kazni razdeliti na neto in bruto znesek, potem pa bi zamudne obresti moralo obračunati zgolj od neto zneska. Ker je sodišče zamudne obresti napačno izračunalo od bruto zneska, je napačna celotna točka I. izpodbijane sodbe. Posledično je izrek sodbe za tožnika neizvršljiv. Takšne napake ni mogoče sanirati v izvršilnem postopku. Tožena stranka je od prisojenih plač obračunala davke in prispevke in je neto razliko tožniku poravnala na podlagi pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča. V tem delu gre torej za zadevo res iudicata in je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Ves čas postopka je bilo govora o bruto zneskih in toženi stranki ni znano, kako je sodišče nenadoma ugotovilo neto zneske. Tožena stranka je že plačala neto zneske od bruto zneskov. V kolikor pa gre za neto zneske, bi bilo potrebno odšteti delno izvedeno plačilo v višini 2.878,51 EUR od bruto 4.458,00 EUR. Kljub pazljivemu branju obrazložitve izpodbijane sodbe tožena stranka ne razume, po kakšni logiki je sodišče prve stopnje bruto zneske spremenilo v neto zneske, zato je podana bistvena kršitev določb postopka.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno očita, da prvostopenjsko sodišče I./1. točki izreka ni pravilno odločilo, ko je zakonske zamudne obresti izračunalo v nominalnem znesku in jih prisodilo od bruto zneska pogodbene kazni. Ta terjatev je zapadla v plačilo s pravnomočnostjo sodne odločbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, t.j. dne 30. 5. 2008, tožena stranka pa je dolžna tožniku izplačati le pripadajoči neto znesek, povečan za zakonske zamudne obresti, medtem ko se razlika do bruto zneska (od katerega mora delodajalec odvesti predpisane davke in prispevke) ne obrestuje. V tem delu je pritožba tožene stranke torej utemeljena, zato je pritožbeno sodišče odločitev, ki se nanaša na terjatev iz naslova pogodbene kazni, delno spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatve iz naslova pogodbene kazni v bruto znesku 3.513,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, izračunanega od prisojenega bruto zneska, višji zahtevek (za plačilo razlike do zneska 3.630,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od prisojenega bruto zneska) pa je kot neutemeljen zavrnilo.

Tožnik neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni dokazala izplačila odpravnine. Nasprotno, v izvedenem dokaznem postopku (listina v prilogi B2/2) je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku izplačala odpravnino v višini 66.451,35 SIT oziroma 277,29 EUR. Utemeljeno pa v pritožbi zatrjuje, da sodišče ni pravilno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti od navedene terjatve, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot. S pravnomočnostjo sodbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja (30. 5. 2008) je odpadla pravna podlaga za odpravnino, ki je bila po navedbah tožene stranke izplačana tožniku 9. 10. 2006. Če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki je kasneje odpadla, gre za neupravičeno pridobitev (tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Na podlagi 193. člena OZ je treba v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Iz citiranega določila OZ ne izhaja, da bi bil začetek teka zakonskih zamudnih obresti vezan na datum, ko je odpadla pravna podlaga glede izplačane odpravnine (t.j. 30. 5. 2008). Ker je bila tožniku odpravnina izplačana zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni mogoče trditi, da jo je pridobil na nepošten način, zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da bi od v pobot uveljavljane terjatve obresti pričele teči že z dnem izdaje pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča. Tožnik je bil v smislu določila 193. člena OZ dobroveren vse do dne 23. 7. 2009, ko je bil podan pobotni ugovor za plačilo odpravnine. Takrat sta se, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, terjatvi srečali, zato zamudne obresti ne tečejo od tiste terjatve, ki je s pobotom ugasnila (terjatve tožene stranke). Iz navedenih razlogov je pritožba tožnika utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o obstoju v pobot uveljavljane terjatve (I./2. točka izreka prvostopenjske sodbe).

Obe pritožbi nadalje izpodbijata odločitev v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Tožena stranka neutemeljeno ugovarja, da gre v delu odločitve, ki se nanaša na izplačilo plač za razsojeno zadevo. V pravnomočni sodbi Pdp 1110/2007 z dne 30. 5 2008 je bilo odločeno o temelju zahtevka za plačilo prejemkov iz delovnega razmerja, ne pa tudi o njihovi višini. Taka sodba je dejansko vmesna sodba (sodba in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 235/2002 z dne 10. 6. 2003). Ker tožena stranka ni poravnala v celoti svoje obveznosti, ki po temelju izhaja iz že pravnomočne sodbe, je bil tožnik prisiljen zahtevati izvršitev preostalega (neplačanega) dela obveznosti z vložitvijo nove tožbe. Zato je sodišče prve stopnje v tem sporu utemeljeno odločilo še o višini prejemkov iz delovnega razmerja. Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tudi tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje prisodilo nižje dohodke, kot izhajajo iz predloženih plačilnih list. Ker tožnik ni plačal predujem za dokaz z izvedencem finančne stroke, je sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza in izhajalo iz izračuna tožene stranke, kateremu tožnik ni ugovarjal in je na naroku predložil isti izračun v spis. Podatke iz izračuna tožene stranke (B/1 in A/10) za čas od 29. 6. 2006 do 5. 1. 2007 je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sicer pravilno povzelo, vendar pa je utemeljen očitek tožene stranke, da gre za bruto plače v skupnem znesku 4.458,17 EUR, kar izhaja tudi iz pripisa v zadnji koloni. Očitek nepravilne pretvorbe iz bruto v neto zneske plač s strani sodišča ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vprašanje, ali je tožnik upravičen do bruto ali neto zneska plače, spada v področje pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo, ko je zakonske zamudne obresti izračunalo in jih prisodilo od bruto zneska posameznih plač v obdobju od 29. 6. 2006 do 5. 1. 2007. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati le neto znesek, povečan za zakonske zamudne obresti, medtem ko se razlika do bruto zneska ne obrestuje. Zato je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatve iz naslova plač v bruto znesku 4.458,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, izračunanih od posameznih bruto zneskov, ki so zapadli 17. oziroma 18. dne v mesecu za pretekli mesec (kot je tožnik vtoževal), višji obrestni zahtevek (razlika do vtoževanega zneska 5.815,00 EUR neto s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je kot neutemeljen zavrnilo.

Prisojenega neizplačanega dela regresa za leto 2006 v II./2. točki izreka izpodbijane sodbe tožena stranka izrecno ne izpodbija, tožnik pa neutemeljeno zatrjuje, da je upravičen do večjega zneska iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev v tem delu oprlo na določbo 12. člena Kolektivne pogodbe o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov z zvezi z delom in regresu za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/2006), po kateri je regres za leto 2006 znašal najmanj 145.000,00 SIT oziroma 605,07 EUR. Ob upoštevanju, da je tožnik prejel obračunan regres v bruto znesku 142.234,00 SIT, je tožnik upravičen do razlike v višini 2.766,00 SIT oziroma 11,54 EUR, za priznanje višjega zneska pa ni pravne podlage. Neposredne pravne podlage tudi ni za izplačilo božičnice v letu 2006. V tem delu je prvostopenjsko sodišče svojo presojo pravilno dokazno utemeljilo z izpovedjo priče M.K.. Ta dokaz je sodišče izvedlo v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP), zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na njegovo prekluzijo.

Kot izhaja iz 8. točke obrazložitve, je tožena stranka v tem sporu več tožnikovim terjatvam ugovarjala v pobot svojo nasprotno terjatev iz naslova izplačane odpravnine. Na podlagi drugega odstavka 312. člena OZ pobot nastane, kadar so se stekli pogoji, ki so zanj predpisani v 311. členu OZ. Pobot je nastal na dan zapadlosti terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot (t.j. dne 23. 7. 2009). Pri procesnem pobotanju nastane pobot s sodbo, vendar skladno z drugim odstavkom 312. člena OZ posledice pobota učinkujejo za nazaj, ko so se stekli pogoji za pobotanje. To je takrat, ko sta se terjatvi strank srečali, kar praviloma pomeni dan zapadlosti kasnejše obveznosti (23. 7. 2009). Sodišče prve stopnje učinka pobota pri oblikovanju izreka ni dosledno upoštevalo, saj teka obresti od pobotanih terjatev strank na dan 23. 7. 2009 ni ustavilo. Od pobotanih terjatev ne tečejo nobene obresti, temveč te tečejo le še od razlike (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 393/2008 z dne 19. 10. 2009).

Ker pa je tožena stranka še pred začetkom tega postopka (dne 2. 9. 2008) tožniku poravnala tudi del svoje obveznosti v znesku 2.878,51 EUR, je v taki situaciji treba v skladu s 318. členom OZ za pobot uporabiti tista pravila, ki veljajo za vračunavanje izpolnitve, torej določbe 278. in 288. člena OZ. Pri tem za vračunavanje iz 278. člena OZ velja vrstni red, za katerega se sporazumeta obe stranki, nato enostranska izjava dolžnika, če pa te ni, pridejo v poštev pravila iz navedene zakonske določbe. V obravnavani zadevi ni bilo sporazuma strank o vračunavanju, ni pa bilo niti enostranske izjave tožene stranke, v kakšnem vrstnem redu poračunava več glavnih terjatev tožnika s svojo pobotno terjatvijo. Zato je pri vrstnem redu poračunavanja več medsebojnih terjatev pravdnih strank potrebno uporabiti pravilo iz 287. člena OZ o vrstnem redu po zapadlosti terjatev. Pri posameznih glavnih terjatvah pa je potrebno uporabiti še določbo 288. člena OZ, da se najprej poračunajo obresti in šele potem glavnica. Po navedenih pravilih je potrebno odšteti delno plačilo dolga od terjatev tožnika, ki so prve zapadle v plačilo (terjatve iz naslova premalo izplačanega regresa za leto 2006 in plač za čas od 29. 6. 2006 do 5. 1. 2007 so namreč zapadle pred terjatvijo iz naslova pravnomočno prisojenih stroškov postopka na prvi in drugi stopnji). Navedeno delno plačilo je zato potrebno upoštevati pri izračunu dolgovanih zneskov iz naslova regresa in plač, ki jih je sodišče prisodilo v tem sporu. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo tako, da je znižalo dolg tožene stranke iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja do višine plačanega zneska.

Tožnik izrecno izpodbija še odločitev o stroških postopka. Njegova pritožba v tem delu izhaja iz zmotnega zatrjevanja, da bi moralo sodišče njegov uspeh v pravdi izračunati glede na vrednost spornega predmeta, kot jo je sam določil. Iz določbe 39. člena ZPP izhaja, da ugotovitev vrednosti spornega predmeta ni namenjena izračunu stroškov stranke. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz seštevkov vtoževanih zneskov v višini 10.645,00 EUR in na podlagi določbe 154. člena ZPP pravilno z upoštevanjem uspeha strank odločilo o stroških postopka. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče toženi stranki priznalo pravdne stroške, ki jih ni prijavila. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo stroške tožene stranke, ki jih je ta priglasila do konca glavne obravnave. Zadošča, da jih je opredelila po višini, sodišče pa ni vezano na pravno podlago stroškovnega zahtevka, zato tudi ni relevantno, če je stranka izdatke, ki so ji nastali med postopkom, priglasila po postavkah iz Zakona o odvetniški tarifi namesto po prej veljavni Odvetniški tarifi.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma, delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbama v navedenem obsegu ugodilo in v skladu z določbo 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je na novo oblikovalo izrek prvostopenjske sodbe, ker formulacija izreka sodbe, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje glede na postavljeni tožbeni zahtevek tožnika in podan pobotni ugovor ni ustrezna. Z ustrezno oblikovanim izrekom sodbe, to je le z navedbo posameznih mesečnih bruto zneskov v EUR z datumi zapadlosti, določitvijo obveznosti poravnave davkov in prispevkov ter plačila zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih zneskov dalje od neto zneskov, obračunanih od bruto zneskov plač (in drugih prejemkov iz delovnega razmerja), bi bil izrek bistveno bolj jasen in pregleden in kot izvršilni naslov ustreznejši. Izračun zakonskih zamudnih obresti, ki je sicer matematično pravilen, ni bil potreben, zlasti ker sodišče niti ni moglo izračunati neto zneskov v I./1. in II./1. točki izreka.

Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje ni vplivala na uspeh strank v postopku, ker se v pretežnem delu ta nanaša na obrestne zahtevke, zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka ni posegalo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega in prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 154. člena ZPP.Ob približno enakem uspehu pritožb obeh strank je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.