Jedro

Dajatveni zahtevek je tožeča stranka lahko vložila šele po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka, pred tem pa je bilo zastaranje njenega zahtevka na izročitev dediščine pretrgano s priglasitvijo v zapuščinskem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo, s katero je kot zunajzakonski partner pokojne M. H. zahteval 1/3 njene zapuščine, ki sta jo vsak do 1/2 dedovala toženca.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku na ugotovitev, da ima tožeča stranka lastninsko pravico do 1/6 na parc. št. 263, vpisani pri vl. št. 1074 k. o. ... Tožencema je naložilo izročitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vpis lastninske pravice do 1/6 na navedeni nepremičnini, sicer bi takšno listino nadomestila ta sodba. Odločilo je tudi, da sta omenjeno nepremičnino toženca dolžna tožeči stranki izročiti v soposest. Postopek v zvezi s tožbenim zahtevkom na dopustitev preknjižbe do 1/3 dobroimetja na hranilni knjižici NLB, devizni hranilni knjižici SKB, hranilni knjižici SKB in na lastninskem certifikatu je zaradi umika tožbe v tem delu ustavilo. Tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice do 1/3 na omenjenih knjižicah in certifikatu je zavrglo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev delno ugodilo in izpodbijano sobo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na izročitev nepremičnine parc. št. 263, vpisane v vl. št. 1074 k. o. ... v soposest, v preostalem delu je pritožbo tožencev zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizijo je prvi toženec vložil zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Predlagal je, da reviziji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter ji naloži plačilo stroškov postopka. Po mnenju revidenta je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je potrdilo odločitev, da sta toženca dolžna tožeči stranki izročiti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na 1/6 nepremičnine. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine je lahko utemeljen zgolj v primeru, ko tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek s trditvijo, da je bil med strankama sklenjen pravni posel, ki nalaga prenos lastninske pravice z izstavitvijo listine. Tožeča stranka pa navaja, da je temelj njenega tožbenega zahtevka originarna pridobitev lastninske pravice, tj. dedovanje, zaradi česar zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine ni utemeljen. Revident vztraja, da je tožbeni zahtevek zastaran. Dediščinska tožba je dajatvena tožba. Tožeča stranka s priglasitvijo k dedovanju ni mogla pretrgati zastaranja, saj zoper toženca ni postavila nikakršnega dajatvenega zahtevka. Višje sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, saj se ni opredelilo do pritožbene navedbe, s katero je tožena stranka opozorila na pravilno uporabo določil 389. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, kdaj se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano. Toženca sta opozarjala, da je bil v zapuščinski zadevi M. S. napoten na pravdo zaradi obstoja dalj časa trajajoče življenjske skupnosti z zapustnico, vendar tožbe ni vložil v roku, ki mu ga je določilo sodišče. V zapuščinskem spisu je sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. 44/2001 z dne 15. 3. 2002, s katerim je bil postopek v navedeni pravdi zaradi umika tožbe ustavljen, zaradi navedenega pa se je zapuščinska obravnava tudi nadaljevala in je prišlo do izdaje sklepa o dedovanju.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Predmet obravnavane zadeve je zahtevek za izročitev dela zapuščine oziroma t.i. dediščinska tožba (hereditatis petitio). Tak zahtevek po določbi 141. člena Zakona o dedovanju (ZD) zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih.

8. Za odločitev o reviziji relevantno dejansko stanje je naslednje: tožnik se je kot zunajzakonski partner pokojne M. H. priglasil k dedovanju po njej, pred tem je skupaj z drugo toženko tudi predlagal uvedbo dedovanja; s sklepom o dedovanju I D 1436/2004 z dne 5. 12. 2003, ki je postal pravnomočen 22. 1. 2004, sta bila za dediča pokojne M. H. razglašena toženca, v njeno zapuščino pa je (med drugim) sodila 1/2 nepremičnine parc. št. 263, vpisana v vl. št. 1074 k. o. ..., ki je od 27. 7. 2004 vknjižena kot last tožencev; s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 882/2002 z dne 17. 6. 2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1710/2003 z 9. 6. 2004 je bilo ugotovljeno, da je tožnik živel v zunajzakonski skupnosti s pokojno in ima po njej dedno pravico; tožba v obravnavani zadevi je bila vložena 9. 9. 2004. 9. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili ugovor zastaranja dediščinske tožbe. Pritrditi je stališču, da je skladno z določbo 388. člena ZOR(1) zastaranje pretrgala priglasitev tožeče stranke k dedovanju(2). Toženec neutemeljeno zatrjuje, da bi zastaranje tožnikovega zahtevka pretrgala le postavitev dajatvenega zahtevka. Dedna pravica se primarno uveljavlja v zapuščinskem postopku. Po določbi 162. člena ZD se v zapuščinskem postopku ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice iz dediščine gredo dedičem in drugim osebam. Dokler zapuščinski postopek ni končan, v pravdi še ni mogoče odločati o delitvi stvari, ki spadajo v zapuščino (prim. II Ips 239/96). Do takrat tudi še ni gotovo, ali bodo ostali dediči zapuščino sprejeli in obdržali, ta negotovost pa tudi vpliva na njihove pravice in obveznosti v razmerju do morebitnih sodedičev in tako tudi na njihovo morebitno pasivno legitimacijo v dediščinski tožbi. Dajatveni zahtevek je torej tožeča stranka lahko vložila šele po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka, pred tem pa je bilo zastaranje njenega zahtevka na izročitev dediščine pretrgano s priglasitvijo v zapuščinskem postopku, kot sta pravilno zaključili sodišči prve in druge stopnje. Pretrgano zastaranje je skladno s tretjim odstavkom 392. člena ZOR(3) začelo ponovno teči s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, to je 22. 1. 2004. Tožba v obravnavani zadevi je bila vložena 9. 9. 2004, torej znotraj enoletnega subjektivnega roka za vložitev dediščinske tožbe, zaradi česar je bil ugovor zastaranja utemeljeno zavrnjen.

10. Ne drži očitek, da je sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ker se naj ne bi opredelilo do očitka, da sodišče prve stopnje ni uporabilo 389. člena ZOR, ki določa, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja oziroma, če je upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena. Razlog za neuporabo omenjene določbe je sodišče druge stopnje navedlo na strani štiri obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot je pravilno pojasnilo, uporaba določbe 389. člena ZOR glede na stališče, da je bilo zastaranje pretrgano s priglasitvijo tožeče stranke k dedovanju v zapuščinskem postopku in ne z vložitvijo tožbe na ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti z zapustnico (ki jo je potrditvah toženca tožeča stranka v zadevi P 44/2001 najprej umaknila), v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

11. Revizija je neutemeljena tudi v delu, v katerem se zavzema za zavrnitev zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Kot je bilo že pojasnjeno, je dediščinska tožba dajatvena tožba. Tožnik mora z njo glede na spremembe, ki so nastale po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, upoštevati lastninsko oziroma zemljiškoknjižno stanje v času vložitve tožbe in vložiti dajatveni zahtevek proti tistim dedičem, ki zapuščino imajo. Sodišče mora pri presoji upoštevati prejšnje sklepe o dedovanju (in morebitne dogovore o delitvi zapuščine), ker ti lahko povzročijo, da so posamezne nepremičnine prešle na posamezne domnevne dediče ali le na enega med njimi ali celo na tretje osebe. Razveljavitve sklepov o dedovanju dedič ne more doseči (prim. 222. in 223. člen ZD), lahko pa doseže izročitev zapuščine, ki je bila s prejšnjimi odločbami izročena drugim dedičem. Tožnik ima torej na razpolago dajatveni zahtevek na izročitev tistih stvari in tiste vrednosti zapuščine, ki je v času vložitve tožbe obstajala, ter od tistih oseb, ki jo imajo v posesti (prim. II Ips 362/2001). Revidentovo stališče, da naj bi bil dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine nesklepčen, je torej napačno in je bilo tudi v tem delu potrebno revizijo zavrniti.

12. Ker uveljavljeni revizijski razlogi, niti razlogi, upoštevni po uradni dolžnosti niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) i n z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): V 388. členu ZOR je določeno, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem pred sodiščem ali drugim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.

Op. št. (2): Prim. tudi Kreč M., Pavić Đ., Komentar zakona o nasleđivanju, Narodne novine, Zagreb 1964, str. 493, in Vesna Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev, GV, Ljubljana 1999, str. 264. Op. št. (3): V tretjem odstavku 392. člena ZOR je določeno, da če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe, s pozivom v varstvo ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan.