Jedro

Obstoja v tožbi in drugih vlogah opisanega in vsebinsko ter časovno opredeljenega posojilnega razmerja s "pribitki" sodišči prve in druge stopnje sploh nista ugotovili. Že to pa bi zadoščalo za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tudi ob predpostavki, da je bilo posojilo s "pribitkom" tožeči stranki res dano, pa je pravilna odločitev obeh sodišč glede materialnopravne razlage določb 211. in 104. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Če bi tožnik tožencu res plačal "pribitek" na posojilo, čeprav je vedel, da tega "pribitka" ni dolžan plačati, bi lahko preveč plačani "pribitek" zahteval nazaj le v primeru, če bi si ob plačilu pridržal pravico, da bo preveč plačani "pribitek" na posojilo zahteval nazaj, ali če bi "pribitek" na posojilo plačal zato, da bi se izognil sili.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti 15.000 DEM z obrestmi od zneskov po 5.000 DEM od različnih datumov, tožeči stranki pa naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 57.325 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmote uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je določbo 2. odstavka 104. člena ZOR napačno uporabilo. To, da tožnik ni upravičen do vrnitve pribitka h kreditu zato, ker niso izpolnjeni pogoji iz 211. člena ZOR še ne pomeni, da se toženec lahko z nedovoljenim poslom obogati na račun tožnika. Ker je bilo posojilo dano, kar so potrdile tudi priče, ki so videle štetje denarja, bi moralo sodišče to dejstvo pri uporabi določbe 104. člena ZOR upoštevati v večji meri. Razlogi za to, da toženec prejeti pribitek na posojilo izroči občini, so vsekakor izpolnjeni. V času, ko je bilo posojilo dano, je bilo individualno posojanje denarja v igralnicah prepovedano. Ni izključeno, da je toženec s tem, ko je posojal denar za igranje v igralnici, storil tudi kaznivo dejanje. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka mnenja, da revizija ni utemeljena. Posojilo tožeči stranki sploh ni bilo dano. Če pa bi bilo posojilo s pribitkom tožeči stranki res dano, bi do sklenitve takega pravnega posla lahko prišlo le po tožnikovi volji in zaradi njegovega namena, da prejeti denar porabi za hazard. V igralnicah pa si hazarder pogosto denar izposodi pod drugačnimi pogoji od tistih, ki običajno veljajo pri sklepanju posojilnih pogodb. Zato, ker se v igralnicah dajejo igralcem posojila pod drugačnimi pogoji kot je to običajno, država ni nič oškodovana. Interes države je le v tem, da pobere večji ali manjši del dobička, ki ga ustvarijo igralnice. Nikjer ni absolutne prepovedi za dajanje takih posojil, kot naj bi bilo dano v obravnavanem primeru. Pa tudi če je tožnik tožencu res kaj plačal, je to storil animo solvendi, kar izhaja že iz njegovih lastnih navedb. Revizija naj se zato zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Revizijske trditve, da je bilo posojilo dano v časovnem obdobju ter v zneskih s "pribitki", kot se zatrjuje v tožbi, izpodbijajo dokazno oceno nižjih sodišč in s tem v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Obstoja v tožbi in drugih vlogah opisanega in vsebinsko ter časovno opredeljenega posojilnega razmerja s "pribitki" sodišči prve in druge stopnje namreč sploh nista ugovorili. Že to pa bi zadoščalo za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tudi ob predpostavki, da je bilo posojilo s "pribitkom" tožeči stranki res dano, pa je pravilna odločitev obeh sodišč glede materialnopravne razlage določb 211. in 104. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Če bi tožnik tožencu res plačal "pribitek" na posojilo, čeprav je vedel, da tega "pribitka" ni dolžan plačati, bi lahko preveč plačani "pribitek" zahteval nazaj le v primeru, če bi si ob plačilu pridržal pravico, da bo preveč plačani "pribitek" na posojilo zahteval nazaj, ali če bi "pribitek" na posojilo plačal zato, da bi se izognil sili. Med postopkom tožnik ni niti zatrjeval, da si je ob zatrjevanem plačilu pribitka pridržal kakšno pravico, niti ni zatrjeval, da je "pribitek" na posojilo plačal zato, da bi se izognil sili. Zaradi neizpolnjevanja pogojev, ki so navedeni v 211. členu ZOR, zato tožnik ne bi mogel zahtevati vrnitve preveč plačanega "pribitka" tudi v primeru, če bi bilo v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno, da je "pribitek" na posojilo tudi v resnici plačal. Ob dejstvu, da ni bilo ugotovljeno, da je bilo tožeči stranki posojilo s "pribitkom" sploh dano, v obravnavanem primeru uporaba določbe 104. člena sploh ne more priti v poštev. Kljub temu pa revizijsko sodišče pripominja, da se strinja z materialnopravno razlago pritožbenega sodišča, kar pomeni, da v obravnavanem primeru iz razlogov, ki jih je navedlo že pritožbeno sodišče, uporaba 104. člena ZOR ne bi bila utemeljena niti v primeru, če bi bil dejanski potek dogodkov res tak, kakršnega je zatrjevala, vendar pa ne dokazala, tožeča stranka.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154., 155. in 166. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora sama trpeti svoje stroške revizijskega postopka. Sama pa jih mora trpeti tudi tožena stranka, ki je na revizijo odgovorila. To pa zato, ker njen odgovor ni v ničemer prispeval k odločitvi o reviziji. Stroškov revizijskega odgovora tako ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP).