Jedro

Z navedbami, da razpravljajoča sodnica ob zaslišanju priče v nasprotju z instrukcijsko maksimo zadeve ni razjasnila do konca, zagovornik uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je obsojenega D.D. s sodbo z dne 11.6.2003 spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 146. člena KZ določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega D.D. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe, torej iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni ter obdolženca "ugotovi za nedolžnega", podrejeno pa da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, "skladno s svojimi navodili", skrajno podrejeno pa da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in mu vrne zadevo v novo odločanje, "skladno s svojimi navodili".

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da kršitve zakona, ki jih zatrjuje obsojenčev zagovornik, niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP vložnik utemeljuje z navedbami, da je podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih pravnomočne sodbe o vsebini zapisnika o zaslišanju priče I.P. in vsebino zapisnika o njenem zaslišanju. Po videnju, ki ga v zahtevi ponuja obsojenčev zagovornik, predstavlja pričanje navedene priče tisti razbremenilni dokaz, ki bi, če bi ga obe sodišči upoštevali takega kot je, ne pa "razbirali iz celotne izpovedbe" kaj je priča dejansko povedala, vzbudil razumen dvom v utemeljenost obtožbe.

S temi navedbami pa vložnik zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni uspel izkazati. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe povedalo, da je priča I.P., ki se je za obsojencem peljala na kolesu, videla kako se obsojenec in oškodovanec pogovarjata, vsebine pogovora pa ni slišala. Višje sodišče pa je, ko je odgovarjalo na trditve v pritožbi obsojenčevega zagovornika, navedlo, da priča sicer ni videla, kako je obsojenec udaril oškodovanca D.B. Tega pa ni zaznala zaradi tega, ker ni bila vseskozi navzoča pri dogajanju in ne morebiti zato, ker je opazovala celoten dogodek in videla, da obsojenec oškodovanca ni udaril. Zakaj bi bile take navedbe v obeh sodbah v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju priče I.P., zahteva ne obrazloži, pač pa ta dokaz po vsebini ocenjuje drugače, kot je to razvidno iz napadene pravnomočne sodbe. S ponujanjem lastne dokazne presoje pa vložnik ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Tudi z navedbami, s katerimi prvostopenjskemu sodišču očita ravnanje v nasprotju s 17. členom ZKP, da razpravljajoča sodnica v nasprotju z instrukcijsko maksimo ob zaslišanju priče I.P. zadeve ni razjasnila do konca, zagovornik obsojenega D.D. uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vprašanja oškodovancu, ki bi jih sodišče po vložnikovem mnenju moralo zastaviti priči, pa jih ni (ali je videla, da je obsojenec oškodovanca udaril, ne pa se zadovoljiti z odgovorom, da priča ni bila vseskozi med dogajanjem navzoča), spada v domeno dejanskega stanja. Da je tako, posredno pritrjuje tudi vložnik, ko navaja, da gre za kršitev postopka, ki ima za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Obsojenec in njegov zagovornik sta na glavni obravnavi dne 19.6.2003 soglašala, da se v skladu z 2. odstavkom 340. člena ZKP prebere tudi izpovedba priče I.P. (list. št. 79) in na prebrano izpovedbo nista imela pripomb, prav tako nista predlagala dopolnitve zaslišanja navedene priče. Zato je očitno, da obsojenčev zagovornik tudi v tem delu zahteve ne uveljavlja katere od kršitev, naštetih v 2. odstavku 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodbe, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega D.D., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni D.D. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zahtevnost zadeve z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.