Jedro

Kazenska odgovornost pomagača v razmerju do storjenega ali poskušanega kaznivega dejanja ni odvisna od kazenskega pregona in kazenske odgovornosti storilcev teh dejanj in zanjo zadostuje obstoj kaznivega dejanja. Za kaznivost udeleženca KZ zahteva torej le storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (limitirana akcesornost).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega U.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 70.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obsojeni U.Ž. je bil s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obsojenec oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik je dne 25.1.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe in predlagal obsojenčevo oprostitev obtožbe ali pa razveljavitev pravnomočne sodbe.

Vrhovni državni tožilec B.Š. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal njeno zavrnitev. Ali je bilo za ugotavljanje ponarejenosti avtobusnih nalepk potrebno strokovno znanje ali ne, je dejansko vprašanje, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče presojati. Pomoč postane kazniva že s tem, ko glavni storilec izvrši kaznivo dejanje in ni potrebno, da je tudi obsojen. Zato tudi ni mogoče pritrditi zagovorniku, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona in zatrjuje, da je za obstoj kaznivega dejanja pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ potrebno, da so bili tudi storilci obsojeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, pri čemer pa ne opredeli, katera konkretna kršitev naj bi bila podana. Navaja, da so nesprejemljive in zmotne navedbe pritožbenega sodišča, češ da je postopek na prvi stopnji pokazal, da so R.A., A.C., P.K., M.F., B.S. in T.L. storili kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ, saj nikoli niso bili za to dejanje niti obtoženi, kaj šele pravnomočno obsojeni. Ker tako po mnenju zagovornika ni izkazan obstoj tega kaznivega dejanja, tudi U.Ž. ne more biti obsojen za kaznivo dejanje pomoči k temu kaznivemu dejanju, kajti pomočnik naj bi bil, po vložnikovem mnenju, kazniv le, če je obsojen tudi storilec.

Že sodišče druge stopnje je v svoji sodbi obrazloženo zavrnilo enake pritožbene ugovore zagovornika glede kaznivosti pomagača, kot jih ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti in ugotovilo, da je zagovornikovo stališče pravno zgrešeno (sodba stran 5). Med drugim je pravilno poudarilo, da kazenska odgovornost pomagača v razmerju do storjenega ali poskušanega kaznivega dejanja ni odvisna od kazenskega pregona in kazenske odgovornosti storilcev teh dejanj in da zanjo zadostuje obstoj kaznivega dejanja. K temu je treba dodati, da takšno pojmovanje odgovornosti udeležencev (pomagačev, napeljevalcev) izhaja iz sistema udeležbe, kakršno pozna Kazenski zakonik, ki šteje, da je pri več udeležencih, ko je torej kaznivo dejanje rezultat delovanja več oseb, podano eno kaznivo dejanje (monizem). Odgovornost udeležencev se sicer v takšnem sistemu navezuje na ravnanje storilca (akcesorna odgovornost), vendar KZ ne zahteva popolne akcesorne odgovornosti, ki predpostavlja, da je storilec storil kaznivo dejanje in da je zanj tudi kazensko odgovoren; s tem bi se namreč popolnoma razvrednotila individualna odgovornost udeležencev. Za kaznivost udeleženca KZ zahteva le storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (limitirana akcesornost). To pomeni, da kaznivost udeleženca ni odvisna od storilčeve krivde, pač pa se v okviru predpisane kazni storilcu in udeležencu izrečejo kazni na podlagi lastne krivde (1. odstavek 29. člena KZ).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (sodba, stran 12 in 13), da so imenovani dijaki z uporabo ponarejenih etiket za vožnjo na avtobusu "storili" kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ, sodišče druge stopnje pa je tej ugotovitvi pritrdilo. Glede na utemeljitev obeh odločb ni dvoma, da obe sodišči, čeprav govorita o storitvi kaznivega dejanja, s tem ugotavljata zgolj obstoj objektivnih sestavin kaznivega dejanja ponarejanja listin. Po navedenem ni dvoma, da obsojenčeva krivda za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju ponarejanja listin ne more biti vprašljiva, če pri imenovanih osebah ni bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da so storili kaznivo dejanje in da so zanj tudi kazensko odgovorni. Zato je treba ugotoviti, da je bil kazenski zakon v pravnomočni sodbi pravilno uporabljen.

Vložnik zahteve se sklicuje tudi na kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivala na "zakonitost oziroma pravilnost" izpodbijane sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti pa izhaja, da zagovornik izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje. Navaja namreč: da ni bilo pribavljeno strokovno mnenje, ki bi potrjevalo, da so bile sporne nalepke ponarejene in da bi v skladu z določbo 248. člena ZKP moralo sodišče ugotovitev tega pomembnega dejstva prepustiti izvedencu ustrezne stroke, ne pa njihovo ponarejenost samo ugotavljati, saj za to ni usposobljeno. Z očitkom zmotne oziroma nepopolne presoje enega od odločilnih dejstev (ponarejenost listine) zagovornik izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vložitev izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP.

Povprečnina je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).