Jedro

Tožnik je v letu 2007 preprodajal rabljena osebna vozila, čeprav ni imel registrirane dejavnosti in ni bil identificiran za namene DDV. Rabljena vozila, kupljena v drugi državi članici EU, so po vstopu Republike Slovenije v EU praviloma obdavčena z DDV v državni članici nakupa, razen če vozilo kupi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in je vozilo obdavčeno v državi njenega sedeža. Tožnik je mejni znesek 25.000,00 EUR obdavčljivega prometa iz prvega odstavka 94. člena ZDDV-1 presegel 10. 1. 2007. V skladu z 78. členom ZDDV-1 bi moral davčnemu organu prijaviti dejavnost, od katere bi moral obračunavati in plačevati DDV od prodajne vrednosti vozil oziroma od ustvarjene razlike v ceni vozil, ki jih je preprodal. Tožnik je opravljal dejavnost na črno, kot to določa peta alineja prvega odstavka 3. člena ZPDZC.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) za leto 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 18.771,32 EUR s pripadajočimi obrestmi v višini 2.984,83 EUR in akontacijo dohodnine od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti v znesku 21.649,06 EUR s pripadajočimi obrestmi v višini 3.147,60 EUR. (točka I izreka). Odmerjen davek in obresti v skupnem znesku 21.696,15 EUR in akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2007 in pripadajoče obresti v skupnem znesku 24.796,66 EUR morajo biti plačani v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe; po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Zahtevek za povračilo stroškov se zavrne. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV izreka). Davčni organ je ugotovil, da je tožnik opravljal dejavnost preprodaje rabljenih motornih vozil na črno, čeprav ni bil registriran oziroma ni priglasil opravljanja te dejavnosti (peta alineje prvega odstavka 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, v nadaljevanju ZPDZC). Tožnik je v letu 2007 preprodal 9 rabljenih osebnih vozil. Opis nakupa in prodaje posameznega vozila je razviden iz strani 5 do 27 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ je odločal na podlagi zbranih podatkov, davčno osnovo pa je določil na podlagi zakonskih določil, ki jih navaja. Upošteval je tudi izjave tožnika in kupcev vozil. Tožnik je dejansko vozila preprodajal, svoje sorodnika: ženo, tasta in hčero pa je uporabil z namenom, da prikrije svojo dejavnost na črno in ne plača davka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razviden naknadni obračun DDV (stran 28), razvidni so tudi prihodki in odhodki iz naslova prodaje vozil (stran 30 in 31) in drugi odhodki, ki jih je davčni organ upošteval (stroški registracije, povračilo za uporabo cest, zavarovalne premije itd.). Razviden je tudi obračun akontacije dohodnine od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti v letu 2007 (stran 31).

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Tožnik je opravljal dejavnost na črno in bil zavezanec za DDV na podlagi 5. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

Tožnik v tožbi navaja vozila, ki so bila kupljena po posebni shemi in vozila, ki so bila kupljena po splošni shemi obdavčenja z DDV. Meni, da ni opravljal dejavnosti, marveč so tožnik in njegova družina uporabljali navedena vozila za lastne potrebe. Tožnik vozil ni kupoval z namenom pridobivanja dobička, kot to navajata oba davčna organa. Drugostopenjski organ pa ni odgovoril na večino tožnikovih ugovorov iz pritožbe. Tožnik je predložil pisno izjavo A.A., v katero pa upravna organa dvomita. Dvomita tudi v verodostojnost izjav tožnikove žene in hčere. Glede prejemanja denarja med povezanimi osebami iz 16. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in dokazovanjem prejema denarja tožnik navaja šesti odstavek 19. člena ZDoh-2. Nepravilna je ugotovitev davčnega organa, da je tožnik kupoval vozila na ime sorodnikov, da bi prikril opravljanje dejavnosti in da ne bi plačal davka. Davčni organ je tudi napačno izračunal dodatno odmerjen davek in navaja primer izračuna DDV. Predmetna vozila so bili poškodovana in jih je bilo potrebno popraviti. Za popravilo so imele fizične osebe tudi račune, čeprav jih niso bile dolžne hraniti. Davčni organ bi moral na podlagi 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) oceniti tudi verjetne stroške popravil in jih upoštevati pri oceni davčne osnove. Davčni organ ni upošteval, da so bila vozila registrirana. Registracija vozil pa pomeni, da nekdo vozilo uporablja za svoje potrebe. Sklicuje na osmi odstavek 94. člena ZDDV-1. Davčni organ je tožniku nezakonito dodatno odmeril DDV in akontacijo dohodnine od dohodkov doseženih z opravljanjem dejavnosti. Davčni organ je brez navedbe zakonske podlage, tožniku naložil plačilo davčne obveznosti od poslov, ki so jih izvedli družinski člani v zvezi s prodajo oziroma nakupom predmetnih vozil. Ustava RS v 33. členu pa določa pravico do zasebne lastnine. Davčni organ je storil več bistvenih kršitev določb postopka, nepravilno in nepopolno pa je tudi ugotovil dejansko stanje. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Glede davčne osnove se tožena stranka sklicuje na prvi odstavek 36. člena ZDDV-1. Enako izhaja iz sodbe SEU v zadevi C-549/11 (Orfey Balgaria) z dne 19. 12. 2012. Na podlagi člena 80 (1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, Direktiva o DDV) lahko države članice, zato, da se prepreči davčna utaja ali izogibanje plačila davka v tam naštetih primerih, sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotavljajo, da je glede dobave blaga ali opravljanja storitev, kadar med dobavitelji ali ponudniki in prejemniki obstajajo družinske ali druge tesne osebne vezi upravne, lastniške, članske, finančne ali pravne vezi kakor jih opredeljuje država članica, davčna osnova enaka tržni vrednosti (točka 46). Tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh upravnih organov in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito za leto 2007 tožniku dodatno odmeril DDV in akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti trgovine na drobno z motornimi vozili na črno (s prodajo obravnavanih motornih vozil). Tožnik temu ugovarja in navaja, da ni bil lastnik niti enega osebnega vozila, ostalih vozil, ki jih navaja davčni organ pa ni kupil, marveč so jih kupili njegovi sorodniki (žena, hči oz. tast) za svoje osebne potrebe in ne z namenom nadaljnje prodaje. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je v predmetni zadevi davčni organ opravljal presojo dejanske vsebine obravnavanih poslov in tudi obsežno navedel vse objektivne okoliščine in razloge za svojo presojo. Tožnik sicer trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Tudi po presoji sodišča iz listin upravnega spisa in okoliščin, ki jih navajata oba davčna organa, izhaja pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je v letu 2007 preprodajal rabljena osebna vozila, čeprav ni imel registrirane dejavnosti in ni bil identificiran za namene DDV. Rabljena vozila, kupljena v drugi državi članici EU, so po vstopu Republike Slovenije v EU praviloma obdavčena z DDV v državni članici nakupa, razen če vozilo kupi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in je vozilo obdavčeno v državi njenega sedeža. Tožnik je mejni znesek 25.000,00 EUR obdavčljivega prometa iz prvega odstavka 94. člena ZDDV-1 presegel 10. 1. 2007, ko je s prodajo osebnega vozila znamke BMW X3, VIN: WBAPB11090WH15027 presegel mejni prag 25.000,00 EUR in postal zavezanec za DDV. V skladu z 78. členom ZDDV-1 bi moral davčnemu organu prijaviti dejavnost, od katere bi moral obračunavati in plačevati DDV od prodajne vrednosti vozil oziroma od ustvarjene razlike v ceni vozil, ki jih je preprodal. Tožnik je tudi po mnenju sodišča opravljal dejavnost na črno, kot to določa peta alineja prvega odstavka 3. člena ZPDZČ. Tudi po presoji sodišča je tožnik rabljena osebna vozila, ki jih je pridobil v drugih državah EU komisijsko prodajal. Pri tem je uporabil svoje sorodnike: ženo, tasta in hčerko z namenom prikrivanja svoje dejavnosti in izogibanja plačila davka. Davčni organ je pravilno ugotovil, da je dejansko sporne posle izvedel tožnik sam in ne njegovi sorodniki.

Pri presoji narave obravnavanih poslov oz. narave dela tožnika je davčni organ pravilno upošteval tožnikov položaj v poslih. Obširno je opisal potek nakupa in prodaje posameznega osebnega vozilo. Z ugotovljenim dejanskim stanjem se sodišče tudi strinja. Pravilno je tudi ugotovil dejansko vsebino teh poslov, pri čemer je upošteval, da gre večinoma za povezane osebe tožnika, njegove sorodnike in sicer za tožnikovo ženo, tasta in hčero. Sorodstveno razmerje s tožnikom je tudi po mnenju sodišča bilo pomemben dejavnik v obravnavanih poslih, saj se osebe v sorodstvu z manj tveganja lahko spustijo v posel, kot to pravilno navaja davčni organ. V obrazložitvi obeh upravnih odločb so navedene listine in objektivne okoliščine, na podlagi katerih izhaja pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je v letu 2007 kupil in prodal 9 osebnih vozil. S pomočjo sorodnikov vozil ni kupoval za osebne potrebe oziroma za potrebe svoje družine, ampak jih je nabavil z namenom, da jih popravi in dražje proda in s tem pridobi dobiček. Predmetna vozila so bila le za kratko časovno obdobje registrirana na tožnikovega tasta, ženo in hčerko. Tožnik je 9 vozil, ki jih je kupil preko komisionarjev ali sam prodal kupcem. Kupnino je prejel tožnik. Iz tožnikovega ravnanja izhaja, da je vozila kupil z namenom, da jih popravi in dražje proda. Tožnik je vedel in bi moral vedeti, da gre za posle, ki pomenijo zlorabo sistema DDV. Denar za nakup vozila je bil nakazan iz računa tožnika, čeprav naj bi vozila kupovali člani tožnikove družine. Tožnik je plačal stroške registracije in zavarovanja nekaterih vozil, ponekod je bil tožnik sam sklenitelj zavarovalne police. Bistvena opravila je pri konkretnih poslih je pretežno opravil tožnik sam in ne njegovi sorodniki, ne glede na to, da vozil, razen v enem primeru, ni registriral na svoje ime. Vozila so bila prodana članom sorodstva. Od nabave vozil v tujini do prodaje končnim kupcem je običajno poteklo par mesecev. Tožnik je sam vodil posle in ne člani sorodstva. Tudi po presoji sodišča ni šlo za dejansko stanje, da bi tožnik za svoje osebne potrebe oziroma za potrebe svoje družine kupoval osebna vozila, kot to trdi tožnik. Tožnikovo ravnanje kaže na to, da je vozila kupoval z namenom popravil in nadaljnje prodaje oziroma z namenom pridobivanja dobička. V konkretnem primeru promet z osebnimi vozili v takšnem obsegu, kot je bil obravnavani, presega okvir zadovoljevanja lastnih potreb. Glede na predhodno navedeno tožnik predmetnih vozil ni kupil za svoje potrebe oziroma jih niso kupili tožnikovi sorodniki za lastne potrebe. Iz tožnikovega ravnanja tudi po presoji sodišča izhaja, da je ta vozila kupil z namenom nadaljnje prodaje s ciljem pridobiti dobiček, kar podleže obdavčitvi po ZDDV-1. Tožnik je dejavnost opravljal na črno (peta alineja prvega odstavka 3. člena ZPDZC), bil pa je tudi sam gospodar posla, ne pa njegovi sorodniki, kot to navaja tožnik.

V zvezi z odmerjeno akontacijo dohodnine davka od dohodka iz dejavnosti tožnika sodišče ugotavlja, da tožnik v letu 2007 davčnemu organu nesporno ni predložil davčnega obračuna davka od dohodkov iz dejavnosti, v katerem bi za to obdobje obračunal akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti. Tega ni storil kljub dejstvu, da je leta 2007 opravljal neregistrirano dejavnost trgovine z motornimi vozili in dosegel dohodke iz tega naslova. Tožnik je opravljal neodvisno samostojno dejavnost, in pridobival dohodek, ki po 46. členu ZDoh-1 šteje za dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namene in rezultate dejavnosti in je obdavčen z dohodnino. Opravljanje dejavnosti pomeni opravljanje vsake podjetniške kmetijske ali gozdarske ter z njima povezane dejavnosti, poklicne dejavnosti ali druge neodvisne samostojne dejavnosti, vključno z izkoriščanjem premoženja in premoženjskih pravic (33. člen ZDoh-1). Davčni organ je tožniku pravilno odmeril akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2007, ko je opravljal dejavnost trgovine na drobno z motornimi vozili na črno (peta alineje prvega odstavka 3. člena ZPDZC). Kot rezident Republike Slovenije je bil tožnik zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji ali izven Republike Slovenije, kar opredeljujejo 4. člen, 5. člen in 6. člen ZDoh-1. Pri tem pa je davčni organ pravilno upošteval tako prihodke, kot tudi odhodke v zvezi s predmetnimi vozili.

Ugovor tožnika, da je višina dodatno odmerjenega DDV izračunana napačno, prav tako ni utemeljen. Davčna osnova na podlagi prvega odstavka 36. člena ZDDV-1 pri dobavah blaga ali storitev je vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, stvareh ali storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezana s ceno takih dobav, če ni s tem zakonom drugače določeno. Tožnik je v letu 2007 preprodal 9 rabljenih osebnih vozil. Štiri osebna vozila je prodal pod pogoji iz posebne sheme obdavčitve z DDDV, kjer je davčna osnova razlika v ceni (102. člen, 103. člen in 104. člen ZDDV-1), 5 vozil pa po splošni shemi obdavčitve z DDV, kjer predstavlja davčno osnovo vse, kar predstavlja plačilo (36. člen ZDDV-1).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče pri odločanju tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic tožnika in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev niso sporne.