Jedro

Ker so vsi roki za tožečo stranko potekli pred statusno spremembo tožene stranke, tožena stranka pa je vložila odgovor na pritožbo in predlagala nadaljevanje postopka, ni ovir za odločanje višjega sodišča o predloženi pritožbi. Bo pa moralo sodišče prve stopnje pred vročitvijo sodbe višjega sodišča izdati sklep o nadaljevanju postopka in ga vročiti pravdnima strankama, saj od vročitve odločbe višjega sodišča v povezavi z gornjim sklepom o nadaljevanju postopka tečejo roki za vložitev izrednih pravnih sredstev.

Izrecna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov ni potrebna, kadar to, zakaj izvedba dokazov ni bila potrebna, dovolj jasno izhaja iz siceršnje obrazložitve.

Res je sodišče prve stopnje v točkah 53 - 59 obrazložitve skoraj dobesedno prepisalo trditve toženke iz odgovora na tožbo v točkah 2.1 - 3.2, česar pa ni mogoče trditi za 60. - 64. točko obrazložitve, saj so tu povzeta le stališča toženke, predvsem iz druge pripravljalne vloge. Vendar pa je sodišče prve stopnje v teh točkah obrazložitve tudi pojasnilo, iz katerih konkretnih listin izhajajo ugotovitve (z navedbo listovne številke priloge), prav tako pa je tudi dovolj kritično ocenilo trditve toženke. Ne gre za to, da bi spregledalo navedbe tožnice, le ni jih ocenilo za utemeljene in s tem ne kot razloge za utemeljitev odločitve.

Banka je pred odobritvijo kredita dolžna presoditi kreditno sposobnost morebitnega kreditojemalca, prav tako pa tudi vpliv odobritve kredita na ugled banke. Podatki, ki jih je tožeča stranka dostavljala toženi, so bili namenjeni temu. Banka kot gospodarska družba pa nima nobenih razlogov, da bi podatke pridobivala, če ti niso potrebni za odobritev kredita, kar je eno njenih temeljnih poslanstev oziroma dejavnosti. S kakšnim namenom naj bi sicer pridobivala podatke o A. A., tožeča stranka niti ni pojasnila. Ti podatki so bili pri odobritvi kredita pomembni in potrebni. Ni pa bila banka dolžna najprej preverjati teh podatkov ter šele nato kreditno sposobnost tožnice, ki je nenazadnje bistveni in prvi pogoj za odobritev kredita.

V nasprotju z elementarno logiko je, da bi tožena stranka kot banka, ki je tudi gospodarski subjekt, kar koli storila s predlogom za odobritev kredita (razen ga že takoj zavrnila) in pridobivala podatke o morebitnem kreditodajalcu, ne da bi to počela zaradi presoje, ali bo kredit tudi odobrila, saj mora tudi sama optimalno ravnati s svojimi viri, tudi s svojimi zaposlenimi.

Tožena stranka je z negativnim mnenjem oddelka za skladnost na seji kreditnega odbora 12. 11. 2020, katerega posledica je bila zavrnitev odobritve kredita, upravičeno opustila vse nadaljnje dejavnosti v zvezi s tem kreditom, vsa njena ravnanja pred tem pa so bila usmerjena zgolj k preveritvi odločitve o odobritvi kredita, torej kreditne sposobnosti in drugih dejavnikov (kot je bila izjava o skladnosti), zato ji ni mogoče očitati, da bi bila odgovorna za kakršnokoli škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki.

Višjemu sodišču se je zastavilo tudi vprašanje, ali je opisano ravnanje sploh predstavljalo pogajanja v smislu 20. člena OZ. Ko banka pridobiva podatke in dokumentacijo, kar vse je namenjeno odločitvi o odobritvi kredita, z njene strani ne gre za pogajanja, prav tako se v tem delu ne pogaja niti morebitni kreditojemalec, ki le izpolnjuje zahteve banke, da bi pridobil želeni kredit.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 367,20 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo (1) 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2020 dalje in (2.) pravdnih stroškov tožeče stranke, (II.) tožeči stranki pa je naložilo v plačilo stroške tožene stranke v znesku 1.367,67 EUR v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2.Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da je na strani tožene stranke po izdaji izpodbijane sodbe prišlo do statusne spremembe, o kateri je pravna naslednica sodišče (in tožečo stranko) obvestila v odgovoru na pritožbo. V takih primerih se postopek nadaljuje, ko ga pravni naslednik prevzame (primerjaj prvi odstavek 208. člena v zvezi z 205. členom ZPP), torej po samem zakonu, izdaja sklepa o prekinitvi in nadaljevanju postopka pa je stvar sodišča prve stopnje. Roki, ki so zaradi prekinitve postopka nehali teči, začnejo teči za prizadeto stranko v celoti znova od dneva, ko ji sodišče vroči sklep o nadaljevanju postopka (četrti odstavek 208. člena ZPP).

6.Ker so vsi roki za tožečo stranko potekli pred statusno spremembo tožene stranke, do katere je prišlo 1. 9. 2023, tožena stranka pa je vložila odgovor na pritožbo in predlagala nadaljevanje postopka, ni ovir za odločanje višjega sodišča o predloženi pritožbi. Bo pa moralo sodišče prve stopnje pred vročitvijo sodbe višjega sodišča izdati sklep in ga vročiti pravdnima strankama, saj od vročitve odločbe višjega sodišča v povezavi z gornjim sklepom o nadaljevanju postopka tečejo roki za vložitev izrednih pravnih sredstev (primerjaj prvi odstavek 367. člena ZPP, prvi in peti odstavek 385. člena ZPP in 396. člen ZPP).

7.Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da dobesedno prepisovanje razlogov le ene pravdne stranke brez ocene dokazov in lastne kritične presoje predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (te kršitve pritožnica sicer ne uveljavlja). Prav tako predstavlja kršitev tudi, če sodišče zavrnitve izvedbe dokaza ne obrazloži. Vendar pa v obravnavani sodbi sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo.

8.Glede neizvedbe dokazov so opredeljene le pritožbene trditve o kršitvah glede neizvedbe zaslišanja B. B., vsekakor pa spodaj navedeno utemeljuje tudi nezaslišanje C. C. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ustna sklenitev kreditne pogodbe ni mogoča in to tudi obrazložilo ter svoje stališče pravilno oprlo na prvi odstavek 1066. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1061. členom Obligacijskega zakonika - OZ (primerjaj 55. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (vse v nadaljevanju navedene točke obrazložitve se nanašajo na izpodbijano sodbo); tega pritožba niti ne izpodbija), poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da odločitev o odobritvi kredita sprejema pristojni organ banke, njen kreditni odbor (primerjaj 56. točko obrazložitve), pogoj za odobritev kredita pa je tudi pozitivno mnenje oddelka banke za skladnost, ki v tej zadevi ni bilo podano, temveč je bilo dano negativno mnenje (primerjaj 59. - 65. točko obrazložitve). Iz navedenih razlogov ni mogoče trditi, da iz obrazložitve sodbe niso razvidni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga. Ustne izjave še ne pomenijo odobritve kredita oziroma ne morejo pomeniti trdnega zagotovila za sklenitev kreditne pogodbe. Poleg tega pa je pritožnica že sama v tožbi navedla, da naj bi imela s strani B. B. "ustno potrjeno, da glede na pregledano dokumentacijo ovir za odobritev predmetnega kredita ni", o čemer naj bi ga sodišče med drugim zaslišalo (na koncu drugega odstavka na 4. strani tožbe). Ob neprerekanih zaključkih, da je pisno toženka opozarjala, da mora kredit odobriti pristojni organ - kreditni odbor, je iz izpodbijane sodbe razvidno, zakaj izvedba tega dokaza ni bila potrebna (o siceršnji pravilnosti izpodbijane sodbe se bo višje sodišče izreklo v nadaljevanju). Izrecna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov ni potrebna, kadar to, zakaj izvedba dokazov ni bila potrebna, dovolj jasno izhaja iz siceršnje obrazložitve.

9.Res je sodišče prve stopnje v točkah 53 - 59 obrazložitve skoraj dobesedno prepisalo trditve toženke iz odgovora na tožbo v točkah 2. 1 - 3. 2, česar pa ni mogoče trditi za 60. - 64. točko obrazložitve, saj so tu povzeta le stališča toženke, predvsem iz druge pripravljalne vloge. Vendar pa je sodišče prve stopnje v teh točkah obrazložitve tudi pojasnilo, iz katerih konkretnih listin izhajajo ugotovitve (z navedbo listovne številke priloge), prav tako pa je tudi dovolj kritično ocenilo trditve toženke. Ne gre za to, da bi spregledalo navedbe tožnice, le ni jih ocenilo za utemeljene in s tem ne kot razloge za utemeljitev odločitve.

10.Iz izpodbijane sodbe dovolj jasno izhaja, da se je sodišče prve stopnje seznanilo s trditvami obeh pravdnih strank, dokazni postopek pa je pokazal, da se niso izkazale za resnične trditve tožeče stranke, da naj bi se tožena stranka nepošteno pogajala in zavajala tožečo stranko, s tem zaključkom sodišča prve stopnje pa se strinja tudi višje sodišče.

11.Pritožbeni očitek, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do tega, zakaj je banka upravičeno zahtevala podatke o dejanskem lastniku (oziroma pravilno družbeniku) tožeče stranke v obsegu, kot ga je zahtevala, ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje to izčrpno pojasnilo, pri čemer je navedlo tudi pravno podlago, iz katere izhaja, da banka pri tako velikih kreditih (5 mio EUR) take podatke potrebuje, oddelek za skladnost tožene stranke pa je po pridobitvi relevantnih podatkov in presoji medijskega poročanja o družbeniku tožeče stranke izdal negativno mnenje za odobritev kredita, ki ga je moral upoštevati tudi kreditni odbor. Tožena stranka ima prav, ko navaja, da je dejavnik, ki je v izjavi o skladnosti naveden kot blažilni - da je sicer A. A. medijsko neprepoznaven, tudi edini blažilni dejavnik, oddelek za skladnost pa je svoje mnenje oziroma izjavo sprejel po presoji vseh relevantnih dejavnikov. Pri tem ni šlo za obnavljanje kreditnega predloga, predvsem pa tožeča stranka niti ne trdi, da bi ji bila na podlagi dveh prejšnjih predlogov za ta kredit, kredita že tudi dokončno odobrena. Vsak kreditni predlog je samostojen, izjava o skladnosti se sprejme na podlagi konkretnega kreditnega predloga in konkretnih razmer in dejavnikov v času presojanja skladnosti, kot je izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

12.Zakaj je tožena stranka najprej zahtevala podatke v zvezi s presojo kreditne sposobnosti in šele nato preverjala tudi skladnost (vpliv na ugled tožene stranke), sodišče prve stopnje res ni izrecno pojasnilo. Vendar pa je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je bila tožeča stranka tista, ki se ji je mudilo in se je hitelo, da bi bila odobritev kredita presojana že na kreditnem odboru z dne 10. 11. 2020, višje sodišče pa v takem primeru tudi ne vidi nobene ovire, da se je banka najprej ukvarjala s kreditno sposobnostjo tožeče stranke, ki je zaprosila za kredit; ko se je ugotovilo, da je ta podana, pa je bilo potrebno preveriti še skladnost v zvezi z vplivom odobritve kredita za dokapitalizacijo družbe D. d. d. na ugled tožene stranke. Tu je bilo podano negativno mnenje oddelka za skladnost, česar logična posledica je bila neodobritev kredita na seji kreditnega odbora z dne 12. 11. 2020.

13.Že tožeča stranka sama je navedla, da ji je B. B. povedal, da ni ovir za odobritev kredita glede na do tedaj pregledano dokumentacijo, prav tako pa iz elektronske korespondence tožeče stranke s C. C. jasno izhaja, da je končna odločitev o odobritvi kredita na kreditnem odboru. Tožeča stranka kot gospodarski subjekt je bila s tem jasno obveščena, da kredit še ni odobren, čeprav se tako pričakuje, vendar pa morajo vsi pristojni organi tožene stranke podati še izjave oziroma strinjanje z odobritvijo kredita. Ko je bila odobritev zavrnjena, pa je tožena stranka tožečo o tem nemudoma obvestila.

14.Da sodišče prve stopnje ne bi kritično presodilo korespondence s C. C. z dne 10. 11. 2020, ne drži, saj je to storilo, le presodilo jo je drugače, kot to pričakuje tožeča stranka. S tem ko je navedlo, da je C. C. jasno navedel, da je potrebna še odobritev kredita, pa tudi ni zagrešilo protispisnosti, saj je njegova izjava povzeta pravilno. Ta kršitev je namreč lahko podana le v primeru, ko sodišče napačno povzame vsebino pisne listine (primerjaj 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), do tega pa v obravnavanem primeru ni prišlo. Tožeči stranki kot gospodarskemu subjektu pa je bilo vsekakor jasno ali bi ji to vsaj moralo biti, da kredita ne more odobriti le svetovalec ali pa posamezen član uprave, še posebej ob dejstvu, da je bila v pisni korespondenci na to opozorjena, kar vse je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

15.Kakršnakoli pričakovanja tožeče stranke, da naj bi bil kredit že odobren, odobritev na kreditnem odboru pa bi bila le formalnost, so bila glede na to neutemeljena. Ob tem tožena stranka tudi ni dovolila kakega predčasnega črpanja kredita, za kar si je prizadevala tožeča stranka - jasno je zapisala, da bo to mogoče šele 13. 11. 2020, kar je bilo po seji kreditnega odbora, ki je bila načrtovana za 12. 11. 2020.

16.Banka je pred odobritvijo kredita dolžna presoditi kreditno sposobnost morebitnega kreditojemalca, prav tako pa tudi vpliv odobritve kredita na ugled banke. Podatki, ki jih je tožeča stranka dostavljala toženi, so bili namenjeni temu. Banka kot gospodarska družba pa nima nobenih razlogov, da bi podatke pridobivala, če ti niso potrebni za odobritev kredita, kar je eno njenih temeljnih poslanstev oziroma dejavnosti. S kakšnim namenom naj bi sicer pridobivala podatke o A. A., tožeča stranka niti ni pojasnila. Ti podatki so bili pri odobritvi kredita pomembni in potrebni. Ni pa bila banka dolžna najprej preverjati teh podatkov ter šele nato kreditno sposobnost tožnice, ki je nenazadnje bistveni in prvi pogoj za odobritev kredita.

17.Ali je tožena stranka ravnala s podatki o A. A. kot z zaupnimi podatki, za odločitev niti ni bistveno, saj iz tega naslova tožeča stranka ne vtožuje nobene škode (škodo naj bi predstavljali stroški, ki jih je tožeča stranka imela s pridobivanjem potrebne dokumentacije za odobritev kredita). Je pa, tako kot trdi tudi tožena stranka, vsekakor bistveno, da je bil potreben vpogled v te podatke za vse, ki so morali preveriti pogoje za odobritev kredita. Zato tudi po oceni višjega sodišča ni mogoče trditi, da bi tožena stranka s podatki ravnala napačno.

18.V 58. točki sodišče prve stopnje ni le navrglo predpostavk odškodninske odgovornosti za nepoštena pogajanja, temveč je v njej jasno navedlo pravno podlago za odločanje in jo dovolj pojasnilo. Kot pomembno je navedlo, da mora biti opustitev namena skleniti pogodbo brez utemeljenega razloga. Kot dodaja višje sodišče je kot pomembno treba upoštevati tudi dejavnost, s katero je ukvarja tožena stranka kot banka. Tožeča stranka je zaprosila za kredit, tožena stranka ji je najprej sporočila, kaj potrebuje za ugotovitev kreditne sposobnosti (pomemben je bil tudi namen kredita), sporočila ji je tudi svoje stališče, kakšni bi bili drugi pogoji sklenitve pogodbe (npr. glede zavarovanj, nadrejenosti kredita in drugo, kar izhaja iz elektronske pošte E. E. z dne 11. 11. 2020, v katerem je odgovoril na prvi osnutek pogodbene dokumentacije tožene stranke, prav tako pa je odgovoril tudi na zahteve o pojasnilih glede A. A. - priloga A2).

19.Zato niti ni bistveno, kot poudarja pritožba, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do tega, ali je šlo za pogajanja v napredovani fazi. Banka je vse te podatke in dokumentacijo morala pridobiti, da bi lahko odločila o odobritvi kredita; ker se je tožeči stranki po njenih trditvah mudilo s tem, tudi na napredovanost pogajanj ne vpliva, da sta se pravdni stranki dogovarjali o sami vsebini pogodbe (čeprav le glede stranskih obveznosti) že pred odobritvijo kredita. To kaže le na to, da je bilo obema omogočeno, da se seznanita z vsemi pogoji, pod katerimi bi bil kredit odobren, v primeru odobritve kredita pa se nato hitreje lahko pristopi k sestavi kreditne pogodbe z usklajenimi kreditnimi pogoji.

20.Po seji kreditnega odbora z dne 10. 11. 2020, na kateri je bila očitno presojana kreditna sposobnost tožeče stranke, je tožena stranka od nje pridobila le še podatke o A. A., ki kakšnega posebnega angažmaja tožeče stranke niti niso zahtevali. Vse ostalo pridobivanje dokumentacije tožeče stranke, na katerem tožeča stranka temelji škodo, ki naj bi ji nastala, pa je bilo že pred tem in potrebno za presojo kreditne sposobnosti, zato že pojmovno niti ne more predstavljati pravno relevantne škode, pri čemer tožeča stranka niti ni ponudila nobenih pravno relevantnih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da naj bi se tožena stranka že pred 10. 11. 2020 nepošteno pogajala. Ob tem velja še poudariti, da je v nasprotju z elementarno logiko, da bi tožena stranka kot banka, ki je tudi gospodarski subjekt, kar koli storila s predlogom za odobritev kredita (razen ga že takoj zavrnila) in pridobivala podatke o morebitnem kreditodajalcu, ne da bi to počela zaradi presoje, ali bo kredit tudi odobrila, saj mora tudi sama optimalno ravnati s svojimi viri, tudi s svojimi zaposlenimi. Vsekakor pa je za dokončno odobritev kredita potrebovala tudi pozitivno izjavo oddelka za skladnost, ki se mora pri tem ukvarjati tudi z morebitnimi zaupnimi podatki, kar bi lahko bilo sporno, če bi šele kasneje ugotovila, da morda tožeča stranka ni kreditno sposobna oziroma to ni več, ker je podala že tretji (novi) predlog za odobritev enakega kredita v relativno kratkem času. Vsaka presoja pa mora vsebovati vse aktualne podatke, od katerih je odvisna tudi pozitivna izjava o skladnosti, kar je vse dovolj pojasnilo že sodišče prve stopnje.

21.Prav tako na kakšno nepoštenost tožene stranke ne more vplivati zatrjevanje tožeče stranke, da naj bi bila tožena stranka že 5. 11. 2020 odločena, da kreditne pogodbe ne bo sklenila. Morebitno vedenje o medijskih objavah o A. A., ki bi lahko predstavljale riziko za ugled tožene stranke v primeru odobritve kredita, namreč ni dovolj, da bi potrjevalo nepoštena pogajanja. Za odobritev kredita je namreč potrebna pozitivna izjava o skladnosti oddelka za skladnost tožene stranke, za katero pa v tisti fazi, ko predlog za odobritev kredita ni bil niti še popoln, ni bilo nobene potrebe, pa tudi ne podlage za pridobivanje dodatnih podatkov ali pojasnil o A. A.

22.Tožena stranka je tako z negativnim mnenjem oddelka za skladnost na seji kreditnega odbora 12. 11. 2020, katerega posledica je bila zavrnitev odobritve kredita, upravičeno opustila vse nadaljnje dejavnosti v zvezi s tem kreditom, vsa njena ravnanja pred tem pa so bila usmerjena zgolj k preveritvi odločitve o odobritvi kredita, torej kreditne sposobnosti in drugih dejavnikov (kot je bila izjava o skladnosti), zato ji ni mogoče očitati, da bi bila odgovorna za kakršnokoli škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki.

23.Višje sodišče na koncu še pripominja, da se mu je zastavilo tudi vprašanje, ali je opisano ravnanje sploh predstavljalo pogajanja v smislu 20. člena OZ. Ko banka pridobiva podatke in dokumentacijo, kar vse je namenjeno odločitvi o odobritvi kredita, z njene strani ne gre za pogajanja, prav tako se v tem delu ne pogaja niti morebitni kreditojemalec, ki le izpolnjuje zahteve banke, da bi pridobil želeni kredit. Prav tako pogajanj ne more predstavljati, kar je navedeno v elektronskem pismu E. E. C. C. in F. F. z dne 11.11.2020 ob 9.48, ko le-ta navaja, da se tožeča stranka strinja z dodatnimi zahtevami tožeče stranke - gre le za strinjanje z dodatnimi pogoji tožene stranke, pod katerimi je sicer pripravljena odobriti kredit, če bo taka odločitev seveda sprejeta na kreditnem odboru. Vendar pa nobena od pravdnih strank ni problematizirala tega, ali je šlo za pogajanja, višje sodišče pa je zato najprej preverilo razloge, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje v povezavi s pritožbenimi navedbami ter (kar vse je navedeno zgoraj) ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Zato se mu niti ni bilo treba podrobneje ukvarjati s tem, ali je sploh šlo za pogajanja med pravdnima strankama, če pa obe trdita, da je za pogajanja šlo (oziroma tega v pritožbenem postopku nobena ne problematizira).

24.Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in je pri tem pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi ni storilo ne uveljavljenih kršitev določb pravdnega postopka ne tistih, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

25.Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Na podlagi istih določil ZPP ob upoštevanju 155. člena ZPP pa bo morala toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 20 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 208, 208/1, 208/4, 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.