Jedro

Izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, predstavlja zadosten pogoj za izdajo začasne odredbe z namenom zavarovanja nedenarne terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 30. 9. 2015 (I. točka izreka) in odločilo, da bo o stroških ugovornega postopka odločeno s končno odločbo (II. točka izreka). V začasni odredbi z dne 30. 9. 2015 je bila toženki prepovedana odtujitev in obremenitev dvosobnega stanovanja na naslovu Z., ID znak ..., z vknjižbo prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kamniku.

2. Zoper odločitev o zavrnitvi ugovora se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne oz. zadevo vrne v postopek vnovičnega odločanja, tožniku pa naloži povračilo pritožbenih stroškov. Povzema določbo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju(2) in izpostavlja nepravilnost zaključka prvega sodišča o podani verjetnosti, da bo tožnikova nedenarna terjatev onemogočena oz. precej otežena. Poudarja, da tožnik njenih trditev, podanih v ugovoru zoper sklep z dne 30. 9. 2015, v odgovoru na ugovor ni prerekal (glede zmožnosti odplačevanja kredita in rednega poravnavanja obveznosti), zato je prvostopenjsko sodišče zavzelo nepravilno stališče, ko je dejstva iz ugovora obravnavalo kot nedokazana in na tej podlagi neutemeljeno zavrnilo ugovor. Sodišče ne sme preverjati resničnosti dejstev, ki niso bila obrazloženo prerekana, saj se štejejo za priznana. Zgolj domneva sodišča o morebitni odtujitvi nepremičnine ne more zadostovati za izdajo takšnega ukrepa – vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi. Izpostavlja, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi tudi garsonjera v R., kar tožnik niti ne zanika, do česar pa se sodišče sploh ni opredelilo. Izpodbijani sklep je v tem delu pomanjkljiv, zato ga ni moč preizkusiti. Omenjeno dejstvo je pomembno, saj dokazuje, da v danem primeru ne obstaja nevarnost za poznejšo uveljavitev terjatve. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki pa se nanjo ni odzval. 4. Upoštevajoč določilo 272. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja, in sicer verjetno izkazana terjatev ter ena izmed naslednjih predpostavk: 1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; 2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; 3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

5. Toženka oporeka zaključku prvega sodišča o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Vendar pa so njena pritožbena zatrjevanja o neprerekanosti trditev, ki jih je podala v ugovoru zoper izdano začasno odredbo, neutemeljena. Iz vsebine odgovora na ugovor, ki ga je podal tožnik, izhaja, da toženkinih zatrjevanj o zmožnosti odplačevanja kredita in rednega poravnavanja obveznosti ne sprejema. Tožnik je jasno navedel, da nasprotuje vsem ugovornim navedbam toženke ter predlagal zavrnitev njenega ugovora. Poudaril je, da gre zgolj za „gole navedbe“, ki ne morejo zavarovati njegove bodoče terjatve. Izpostavil je, da bi toženka lahko kadarkoli razpolagala z nepremičnino, ki je predmet tega postopka, pri tem pa vpisana hipoteka ne bi bila nobena ovira. Tožnik je zadosti opredeljeno nasprotoval toženkinim zatrjevanjem glede njenih finančnih zmožnosti za odplačevanje kredita, pri tem pa je smiselno opozoril na odsotnost dokazov za zatrjevana dejstva, kar je v svoji odločitvi pravilno izpostavilo tudi prvo sodišče. Bistveno v predmetni zadevi je dejstvo, da je toženka že obremenila s hipoteko nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje, in da ima – kar med pravdnima strankama ni sporno – nizko pokojnino. To pa predstavlja zadostno podlago za zaključek prvega sodišča o še vedno podani nevarnost, da bo tožnikova nedenarna terjatev onemogočena oz. precej otežena. Pritrditi je razlogovanju prvega sodišča, da bi vsakršna odtujitev ali obremenitev nepremičnine lahko pomenila nevarnost za poznejšo tožnikovo uveljavitev terjatve.

6. Izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, predstavlja zadosten pogoj za izdajo začasne odredbe z namenom zavarovanja nedenarne terjatve. V nasprotju s predpostavko iz drugega odstavka 270. člena ZIZ upniku nedenarne terjatve ni treba izkazati, da bo prav dolžnikovo aktivno ravnanje (prodaja ali obremenitev) onemogočilo oz. otežilo uveljavitev terjatve. Nevarnost iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni opredeljena kot subjektivna, temveč kot objektivna. Zato se ne zahteva izkaz delovanja oz. izkaz vzroka, ki naj bi dal posledico. Zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo izterjavo(3).

7. Objektivno nevarnost je tožnik izkazal, toženka pa je ni uspela izpodbiti. Poleg tega pa je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi subjektivno nevarnost na strani toženke, ki je skupno nepremičnino obremenila s hipoteko zaradi najema kredita, pri čemer pa toženka razpolaga z razmeroma nizkimi prejemki.

8. Prvo sodišče se sicer res ni opredelilo do pritožbenih zatrjevanj glede garsonjere v R., ki je zemljiškoknjižno last tožnika. Vendar pa to na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo. Predmetna nepremičnina v tožbenem zahtevku še ni zajeta in tudi ni predmet obravnavanja v sklepu z dne 30. 9. 2015, s katerim je bilo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno. Toženka je v ugovoru nesubstancirano zatrjevala, da naj bi predmetna garsonjera tožniku nudila zadostno varstvo, ni pa, kot je pravilno opozoril tožnik v odgovoru na ugovor, izpostavila primerljivosti obeh stanovanj v vrednostnem smislu, zato njena izvajanja v zvezi s predmetno garsonjero ne morejo imeti želene teže. 9. Glede na zgoraj obrazloženo pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. in 355. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

10. Pritožnica s pritožbo ni bila uspešna, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. člen v zvezi s 165. členom istega zakona.) Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 51/1989 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZIZ.

Op. št. (3): Primerjaj M. mag. Šipec in drugi: Začasne odredbe, GV Založba, Ljubljana 2001.