Jedro

Teža kršitve obveznosti iz delovnega razmerja mora biti znatna, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR zakonita. Ni pa le delodajalec tisti, ki pretehta pomen in težo očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ampak je predvsem naloga sodišča, da glede na okoliščine konkretnega primera kršitev objektivno presodi. Ker tožnikovega ravnanja kot hujšo kršitev ni mogoče opredeliti (izostanek podpisa vodje poslovalnice tožene stranke na eni izmed pogodb), je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z oznako: 3034-2.3.1./2005 z dne 18. 4. 2007 (1. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 18. 4. 2007 in mu še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika v osmih dneh pozove nazaj na delo, na delovno mesto 201 bančni komercialist v organizacijski enoti 3004 Podružnica ..., 4032 Poslovalnica ... in mu za čas od 18. 4. 2007 dalje do vrnitve nazaj na delo izplača pripadajočo mesečno plačo, od nje odvede vse prispevke za zdravstveno zavarovanje ter plača vse davčne obveznosti iz naslova delovnega razmerja, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila (3. tč. izreka). Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 835,70 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (4. tč. izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču. V pritožbi prvenstveno poudarja, da sodišče prve stopnje obrazložitev svoje odločitve opira na nepreverjeno izpoved tožnika, da na zagovoru pri delodajalcu ni podal take izjave, kakor je navedena v zapisniku o zagovoru z dne 17. 4. 2007, katerega naj bi tožnik podpisal, ne da bi ga predhodno prebral. Glede te navedbe se tožena stranka ni mogla izjasniti, niti v zvezi s tem predlagati dokazov, saj je tožnik navedeno povedal šele na zadnjem naroku, ko je bil zaslišan kot stranka. Priči L.D.S. in I.Ž., ki sta bili prisotni na zagovoru, bi lahko izpovedali, kako je potekal zagovor in kaj je tožnik na zagovoru povedal. Prav tako sodišče ni preverilo tožnikove navedbe, da mu je I.Ž. na razgovoru dne 24. 3. 2007 rekel, da če ne bo priznal vsega, kar se mu očita, mu grozi zaporna kazen. Sodišče je v zvezi s tem navedlo, da priče navedenega niso ne potrdile ne zanikale. Tožena stranka opozarja, da se priče do navedenega niso mogle izjasniti, saj je tožnik zadevno zatrjeval šele na zadnjem naroku. S tem, ko je sodišče sledilo tožnikovim navedbam in ni preverilo teh navedb, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik vse do zadnjega naroka ni oporekal predloženemu zapisniku o zagovoru. Poleg tega sodišče ni ugotavljalo, kdo je posamezne kredite nakazoval, kljub temu, da je sledilo izpovedi tožnika, da ni sodeloval pri pripravi pogodb in nakazovanju sredstev po kreditnih pogodbah Š., B. in E.. Prav tako ni bila preverjena izpoved tožnika, da je bil on zadolžen za pošiljanje kreditnih dosjejev v Ljubljano. Iz zapisnika ni razvidno, da bi priča S.K. izpovedala, da naj bi tožnik pripravljal dokumentacijo za Ljubljano iz cele poslovalnice, kakor je zmotno ugotovilo sodišče, ampak je pripravljal svojo dokumentacijo za Ljubljano. Ugotovljeno tudi ni bilo, ali je imel tožnik pri sebi le svojo dokumentacijo ali tudi dokumentacijo drugih. Glede ugotovitve, da je v poslovalnici vladal popolni nered pa je bilo razumeti zaslišane priče, da je lahko nekdo pripravljal pogodbo, drugi jo je podpisal, nekdo je identificiral stranko, itd. Za takšen nered je odgovoren tudi tožnik, saj je bil eden izmed delavcev v navedeni poslovalnici, ki se ni ravnal po navodilih za delo. Tožnik je sam priznal, da je delal mimo navodil, češ da so to delali vsi in sicer s privolitvijo nadrejene, kar pa nikakor ni opravičilo. Glede reintegracijskega zahtevka je sodišče oprlo svojo odločitev na izpovedbo priče S.K., češ da je tožnik uspešen delavec. Omenjena priča je pri zaslišanju izpovedala, da se je prikazovalo, da je tožnik uspešen delavec, ker se je podpisoval kot oseba, ki je stranke identificirala, kljub temu, da tega dejansko ni delal. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru poudarja, da osebe, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi in ki bi ovrgle njegovo izpovedbo, ki se nanaša na zagovor, vse do prvega naroka za glavno obravnavo niso bile predlagane kot priče. Slednje pa je tudi pritožbena novota. Sicer pa zadevno niti ne vpliva na izid pravde, saj je sodišče prve stopnje navedlo vse odločilne razloge za ugoditev tožbenemu zahtevku. Tožena stranka s sklicevanjem na nove priče ne more pričakovati, da bodo slednje utemeljile odpovedni razlog. Pravno zmotno je stališče tožene stranke, da sodišče ni ugotavljalo, kdo naj bi posamezne kredite nakazoval. Dejstvo je namreč, da tožena stranka v svoji trditveni podlagi o tem sploh ne razpravlja, niti se tožniku ta očitek, da naj bi prenakazal kredit določenim strankam, ne očita. Tožena stranka sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer pa pooblaščenec pozablja, da je on tisti, ki tudi zaslišuje priče, jim postavlja vprašanja in z izpovedbami podkrepi trditveno podlago. Tožena stranka tudi prezre dejstvo, da spornih pogodb, glede katerih mu je bila izrečena izredna odpoved, tožnik sploh ni pripravil, niti na njih ni njegovega podpisa. Pripravila jih je priča S., tožena stranka pa zoper njo ni uvedla nobenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odst.) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (2. odst. 110. čl. ZDR). Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (82. čl. ZDR).

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 20. 4. 2007 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR. Tožniku je očitala, da je huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je za kreditojemalko M.O. v nasprotju s Kodeksom etičnega ravnanja delavcev X d.d. izvedel identifikacijo, čeprav je zaradi sorodstvenih vezi ne bi smel (1. kršitev), da kreditni pogodbi za E.B. in D.Š. nista bili podpisani s strani kreditojemalcev kljub temu, da je bil znesek kreditov na podlagi kreditnih pogodb nakazan na njuna računa oz. je bil kredit črpan (2. in 3. kršitev) ter da na kreditni pogodbi za E.R. ni bilo podpisa s strani vodje poslovalnice, kljub temu, da je bil kredit črpan (4. kršitev).

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je zavzelo stališče, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj je tožena stranka glede prve kršitve zamudila objektivni rok 6 mesecev za podajo izredne odpovedi, glede ostalih treh kršitev pa toženi stranki ni uspelo dokazati utemeljenosti odpovednega razloga. Glede 2. in 3. kršitve, ki se nanašata na kreditni pogodbi za E.B. in D.Š., toženi stranki ni uspelo dokazati, da je za kršitve odgovoren ravno tožnik, medtem ko je v zvezi s kršitvijo, ki se nanaša na kreditno pogodbo za E.R., sodišče prve stopnje ocenilo, da glede na izvedene dokaze in splošno stanje v poslovalnici izhaja, da ne gre za kršitev, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z navedeno odločitvijo, saj ocenjuje, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno, v posledici navedenega pa tudi pravilno odločitev. Vsaka stranka mora v postopku namreč navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke ter predlagati ustrezne dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. čl. ZPP v zvezi z 212. čl. ZPP), zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki grajajo sodbo sodišča prve stopnje, češ da le to ni sámo ugotovilo vseh odločilnih dejstev, pomembnih za pravilno odločitev v tem individualnem delovnem sporu. Tožena stranka je imela možnost, da v postopku pred sodiščem prve stopnje predlaga dokaz z zaslišanjem prič L.D.S. in I.Ž. (zaslišanje navedenih prič tožena stranka prvič predlaga šele v pritožbi), pa tudi druge dokaze, za katere je štela, da so pomembni in potrebni za odločitev o tožbenem zahtevku, pa tega ni storila. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odločilo na podlagi dejstev in dokazov, s katerimi je razpolagalo. Pri tem je o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je navedlo vse odločilne razloge za ugoditev tožbenemu zahtevku. Dejstvo je, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, da je obstajal utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (čl. 82/2 ZDR), ni uspela dokazati, da je prav tožnik odgovoren za to, da je pri kreditnih pogodbah za E.B. in D.Š. izostal podpis obeh kreditojemalcev, zato so vsa ostala pritožbena navajanja, ki se nanašajo na predmetni kršitvi, brezpredmetna.

Pritožbeno sodišče pa v zvezi z zadnjo očitano kršitvijo ter upoštevajoč pritožbene navedbe poudarja, da mora biti teža kršitve tako znatna, da opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je ultima ratio, saj ima za delavca hude posledice. Vsaka kršitev (ne da bi se upoštevala vsebina in okoliščine) zato še ne more biti resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek 82. člena ZDR). Hujša kršitev je namreč pravni standard. Pravni standard pa je pravni pojem, kateremu je zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu, ki ga bo uporabljal. Zato merila za dopolnitev vsebine pravnega standarda določa sodna praksa, ki v vsakem posameznem primeru posebej ugotavlja, ali določeno ravnanje ustreza pravnemu standardu. Ni namreč le delodajalec tisti, ki v zvezi z odpovedjo pretehta pomen in težo kršitve pogodbenih obveznosti, temveč je tudi in predvsem naloga sodišča, da v sodnem postopku očitano dejanje sámo objektivno presodi. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje, glede na izvedeni dokazni postopek, tudi po oceni pritožbenega sodišča, utemeljeno presodilo, da v skladu s sodno prakso, zadnjo tožniku očitano kršitev ni mogoče opredeliti kot hujšo kršitev, torej kot takšno, ki bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ustrezno obrazložena. Če se tožena stranka z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje kršilo procesna pravila. Določba 8. čl. ZPP o načelu proste dokazne ocene vsebuje tudi metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva (tako sodba VS RS opr. št. Ips 409/2008 z dne 3. 12. 2008 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 200/2008 z dne 9. 5. 2008). Ker dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati neupoštevanja procesnih zahtev, ki jih izraža 8. čl. ZPP (pritožba pravzaprav izpodbija le dokazno oceno in je zato očitek v smeri procesnih kršitev le navidezen) in je tudi vsebinsko prepričljiva, je potrebno ugotoviti, da je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Tožena stranka je v pritožbi v celoti izpodbijala sodbo, s katero je bilo tožnikovemu zahtevku ugodeno. To velja tudi za odločitev v zvezi s prvo očitano kršitvijo. Glede tega dela je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na to kršitev preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).