Jedro

Zaradi javne objave sporočila v različnih medijih z navedbo, da je elektronsko pošto napisal B.Š., je bil tožnik deležen posmehovanja in obtoževanja, zoper njega je tekel predkazenski postopek, v okviru katerega je bila v njegovem stanovanju opravljena hišna preiskava, z vsem navedenim pa je bilo prizadeto njegovo osebno dostojanstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi nastale ji stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan v 15 dneh plačati tožniku odškodnino v znesku 7.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, v presežku, do vtoževanih 9.600,00 EUR s pripadki, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan v 15 dneh plačati tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 795,25 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, in da je tožnik dolžan v 15 dneh plačati tožencu stroške pravdnega postopka v znesku 87,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku 15-dnevnega paricijskega roka.

2. Toženec po pooblaščenki vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

3. V pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da se je pri ugotavljanju obsega in narave nepremoženjske škode oprlo predvsem na sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 62927/2012, na izpovedbo tožnika in na pisno izvedensko mnenje izvedenca psihiatra doc. dr. M.K., ni pa se opredelilo, zakaj ostalim izvedenim dokazom ni sledilo. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje vendarle navedlo, da je tudi na podlagi izpovedi prič, pravdnih strank in mnenja izvedenca zaključilo, da je pravična denarna odškodnina za prestane duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter okrnitve pravice do zasebnosti v višini 7.000,00 EUR. S takšno obrazložitvijo se toženec ne more strinjati, saj je ni mogoče preveriti. Ni namreč navedeno, na katere priče se je sodišče oprlo oziroma na katere dele pričanja posamezne priče. 4. Toženec se ne strinja z višino tožniku odmerjene odškodnine, saj meni, da je znesek 7.000,00 EUR previsok in nima podlage v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v postopku zaslišanim pričam, ki so izvenzakonska partnerica tožnika, njun sin in njihov prvi sosed, v celoti sledilo, kljub temu, da so bila njihova pričanja v nekaterih delih navzkrižna, predvsem pa ni upoštevalo, da so vse te priče v tesnem razmerju s tožnikom in imajo interes, da tožnik v tej pravdi uspe. Tožnik je namreč ves čas postopka hotel sodišče prepričati, da je objava v časopisu in ostalih medijih vplivala nanj tako, da bi se naj njegovo življenje povsem spremenilo, kar po mnenju toženca zaslišane priče ne izkazujejo (tako je na primer priča M.P. na vprašanje pooblaščenca toženca, če je bila kdaj zraven, da bi imela občutek, da se je na ulici karkoli dogajalo zaradi dogodka, odgovorila, da ne, tisto „glih“ ne in šele na dodatna sugestivna vprašanja pooblaščenca tožnika je potrjevala, da bi naj tožnik zaradi dogodka utrpel določene spremembe. Zatrdila je tudi, da se je tožnik pred in po dogodku enako družil s sosedom, kar je povsem v nasprotju z izpovedbo na zaslišanju kot priče zaslišanega soseda, saj je ta zatrjeval, da se je s tožnikom več družil pred dogodkom). Po mnenju toženca tožniku tudi ni uspelo dokazati, da naj bi po dogodku ljudje kazali nanj, ker je tožnik tako pred dogodkom kot po dogodku hodil delat k sorodniku v Avstrijo, kjer ni nihče videl slovenskih časnikov in gledal slovenskih programov po televiziji. Tudi glede tožnikovega dela v Avstriji so priče izpovedale različno, zato bi sodišče moralo pričanje posameznih prič presojati bolj skrbno, saj se med tem zazna njihova povezanost in njihovi odgovori. Tudi samo zatrjevanje tožnika, kako naj bi bil po dogodku žrtev posmeha, zbadanj in poniževanj, in da bi naj dogodek povsem spremenil njegove življenjske navade, nikakor ne more biti zadosten dokaz za uveljavljanje odškodnine, če to dejstvo ni podprto z drugimi dokazi v izpodbijani sodbi. Pri tem ne gre prezreti, da so vse zaslišane priče sodišču zatrdile, da ob objavi niso dvomile, da tega ni storil tožnik, saj so vse vedele, da je tožnik računalniško nepismen. Tudi nobena izmed zaslišanih prič se do tožnika ni vedla na način, ki bi tožniku vzbujal kakršnekoli negativne občutke. Toženec tudi nasprotuje navedbam tožnika, da ga v kraju bivanja vsi poznajo, saj je tožnik že od leta 1995, ko je imel prometno nesrečo, upokojen, zato ne more zatrjevati, da ga pozna večje število ljudi.

5. Toženec prav tako meni, da je odškodnina v višini 600,00 EUR za prestani primarni in sekundarni strah v celoti neutemeljena, ker tožnik ni mogel utrpeti takšnega strahu. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je ob hišni preiskavi tožnik vedel, da tega ni storil, in da se mu je vse skupaj zdelo smešno. Kmalu po dogodku je tudi izvedel, da so organi pregona že našli dejanskega storilca kaznivega dejanja - toženca, in da je postopek zoper njega zaključen.

6. Toženec zato predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni ali jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

7. Tožnik na pritožbo toženca ni odgovoril. 8. Pritožba ni utemeljena.

9. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, prav tako je vse dejanske okoliščine pravilno ugotovilo in na tej podlagi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

10. Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve njegove časti in dobrega imena ter okrnitve pravice do zasebnosti in pretrpljenega strahu kot posledice storitve kaznivih dejanj toženca, napada na informacijski sistem po prvem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po četrtem odstavku 143. člena KZ-1, za storitev katerih je toženec pravnomočno spoznan za krivega s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 62927/2012, dosodilo odškodnino v skupni višini 7.600,00 EUR. Toženec se je namreč s pomočjo gesla za dostop do brezžične povezave „49999199“, brez privolitve tožnika, dvakrat povezal na usmerjevalnik z imenom (SSID) AMIS-007080 z MAC naslovom 78:8c:54:00:70:80, ki je pripadal tožniku, nato pa dostopil do državnega portala RS s spletnim naslovom http://e-uprava.gov.si/e-uprava/sodelujeteStran.euprava?pageid=21, kjer je napisal in s pomočjo spletnega obrazca elektronsko poslal sporočilo z naslednjo vsebino: „v naslednjih petih dneh vam pošljem bombo v vašo hišo, ker ne mislim gledati vaših kradljivih fac - janše - krade denar in puši kurac komurkoli. Njegova urška naj ahta kjer hodi in t.d. ubil jo bom oziroma z sinom simonom-prasice kradljive-bog vam pomagi. Moj frend-simonov-sinov z rdečim avtom bo poskrbo, da več ne bote med živimi fakerji zabiti zdej pa jagababo na fešto da praznujem vaš pokol - fašisti malo sem dore volje stari tud, ko vas ne bo več med živimi-tej bo on nazdravo-kurbe hitrske“, potem pa navedel ime in priimek pošiljatelja „b.s.“ in elektronsko pošto pošiljatelja: „bs1@a.net“ ter s tem prevzel identiteto tožnika. Zaradi javne objave sporočila v različnih medijih z navedbo, da je elektronsko pošto napisal B.Š., je bil tožnik deležen posmehovanja in obtoževanja, zoper njega je tekel predkazenski postopek, v okviru katerega je bila v njegovem stanovanju opravljena hišna preiskava, z vsem navedenim pa je bilo prizadeto njegovo osebno dostojanstvo.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopno sodišče ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba sodišča prve stopnje naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča prve stopnje v točkah 15, 16 in 17 vsebuje razloge, zaradi katerih je prvostopno sodišče tožniku odmerilo odškodnino iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve njegove časti in dobrega imena ter okrnitve pravice do zasebnosti v višini 7.000,00 EUR od zahtevanih 9.000,00 EUR. Pod točko 10 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje tudi navedlo priče in njihove izpovedi, ki jih je v zvezi z odmero odškodnine upoštevalo poleg izpovedi tožnika in pisno izdelanega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. M.K., dr. med., spec. psih. Zaradi navedenega je pritožba v tem delu neutemeljena.

12. Pritožba je neutemeljena tudi v delu v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku dosodilo odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve njegove časti in dobrega imena ter okrnitve pravice do zasebnosti, v višini 7.000,00 EUR od zahtevanih 9.000,00 EUR. Razloge za višino dosojene odškodnine je prvostopno sodišče pojasnilo v točkah 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, katerim se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje.

13.Sodišče prve stopnje se je glede ugotovitve obsega in narave nepremoženjske škode, kar vse je bilo podlaga odmeri višine sedaj pritožbeno grajane odškodnine, oprlo predvsem na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 62927/2012, na izpoved tožnika in na pisno izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke, upoštevalo pa je tudi izpovedbe v postopku zaslišanih prič D.Š., M.P. in S.Š. o njihovih zaznavah posledic, ki jih je dejanje toženca povzročilo tožniku. Pri tem za odmero višine odškodnine niso bistvene nianse v njihovih izpovedbah, ki jih poudarja pritožba, za višino odmerjene odškodnine sta bistveni predvsem izpoved tožnika in izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke. Tožnik je duševne bolečine izkazal z lastno izpovedbo in predstavlja njegov subjektivni občutek, podano izvedensko mnenje pa njegovo izpovedbo objektivizira. Izpovedbe ostalih v postopku zaslišanih prič izkazujejo in potrjujejo, da je dejanje toženca tožniku povzročilo psihološke posledice, ki so spremenile potek njegovega dotedanjega življenja. Tudi o tem so lahko izpovedale le priče, ki tožnika dobro poznajo, zaradi česar je pritožbeni očitek o prirejenosti njihovih izpovedb, ker so s tožnikom povezani, neutemeljen.

14. Zaradi vsega navedenega je ob pravilnem upoštevanju, tako načela individualizacije, kot tudi načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, upoštevaje trajanje in intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin, sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve njegove časti in dobrega imena ter okrnitve pravice do zasebnosti (179. člen OZ) v višini 7.000,00 EUR.

15. Po oceni pritožbenega sodišča tudi odškodnina za pretrpljen strah, odmerjena v zahtevani višini 600,00 EUR, za tožnika predstavlja primerno satisfakcijo. Po navedbi izvedenca je namreč tožnik po hišni preiskavi in v postopku pred policijo doživel hud primaren strah, saj dejanja ni storil in preiskave ter postopka ni pričakoval. Ni vedel vzroka, saj je bil nedolžen, njegove umske sposobnosti pa niso tako visoke, da bi si bil sam zmožen postopek obrazložiti do te mere, da bi ga lahko racionalno sprejel, zato je bil zanj strah še toliko hujši kot za običajno osebo. Tudi sekundarni strah je trajal okvirno še naslednje leto dni zaradi označenosti in socialne izolacije ter je bil zmerne stopnje. Navedeno strokovno mnenje, katerega dopolnitve toženec ni zahteval, nudi vso podlago dosojeni višini odškodnine 600,00 EUR tožniku za prestani primarni in sekundarni strah kot posledice toženčevega dejanja.

16. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).