Jedro

Tožnik, invalid III. kategorije s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami po ZPIZ, ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo v letu 2011 ni imel zakonske podlage za priznanje te pravice, saj je ZPIZ-1 ne ureja več. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja je zato neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 5. 2011 in št. ... z dne 8. 4. 2011 ter da se ugotovi, da gre tožniku pravica do nadomestila plače za čas čakanja na delo od odjave iz evidence brezposelnih. Sodišče je tudi odločilo, da tožena stranka ni dolžna tožniku povrniti stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče v konkretnem primeru odločalo povsem formalno, saj ni zaslišalo stranke, zato je posledično ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Navedeno pomeni tudi bistveno kršitev določb postopka, saj bi moralo sodišče izvesti dokaze. Tožnik je v smislu invalidske odločbe delal na drugem delovnem mestu. Nato nekaj časa ni nič delal, potem pa si je za kratek čas, zaradi zaslužka in potreb delodajalca, lotil povsem enakega dela kot v času izvajanja invalidske odločbe. Ker ta dela po nekih aktih predstavljajo neustrezno delo, je izgubil pravico do nadomestila. Takšno obravnavanje pa ni pošteno. Tožniku že po človeški plati pripada nadomestilo. Delal je krajši čas, delal je isto delo kot v času redne zaposlitve in sedaj naj bi izgubil to pravico, ker mu delodajalec ni izdal pravilne odločbe. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 5. 2011, s katero je tožena stranka zavrnilo tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 4. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik, delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 21. 6. 1994 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu je bila priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu, kjer ni potreben močan in grob prijem s poškodovano zgornjo okončino, kjer ne bo dvigal bremen težjih od 10 kg, brez vzpenjanja po lestvah oziroma gibanja po izpostavljeni višini, kot npr. na delu varilca, s polnim delovnim časom od 16. 5. 1994 dalje. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je dne 18. 1. 2011 pri toženi stranki podal zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Tožena stranka je zahtevo zavrnila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi tožniku dne 4. 6. 2009 prenehalo delovno razmerje na delovnem mestu „razrez materiala“, za katero pa, glede na dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije v Ljubljani z dne 6. 4. 2011, ni bil zmožen.

Iz dokumentacije v spisu in pa tudi iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik pri toženi stranki uveljavljal priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Gre za pravico, ki je bila urejena v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). V prvem odstavku 123. člena navedenega zakona je bilo določeno, da pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ima delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu oziroma do dela s skrajšanim delovnim časom, če mu to delo ni zagotovljeno.

Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, za odločitev v sporni zadevi ni odločilna pravna podlaga po določbah ZPIZ/92. Navedeni predpis se je namreč skladno z določbo 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) uporabljal do 31. 12. 2002. Od 1. 1. 2003 dalje pa je potrebno o pravicah iz invalidskega zavarovanja odločiti na podlagi določb ZPIZ-1. Navedeni predpis pa pravice, kot jo je uveljavljal tožnik v predsodnem postopku, ne pozna. Že sodišče prve stopnje s tem v zvezi pravilno opozarja na ustaljeno sodno prakso, razvidno iz judikatov Vrhovnega sodišča RS kot npr. VIII Ips 246/2009 z dne 9. 5. 2011, VIII Ips 203/2009 z dne 5. 4. 2011. V sporni zadevi tudi ne gre za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390. in 397. členu, saj tožnik ni bil uživalec nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Tožnik te pravice do uveljavitve ZPIZ-1 ni pridobil, prav tako se postopek za uveljavljanje pravic ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Kot poudarja Vrhovno sodišče RS v že citirani zadevi, le v takšnem primeru se namreč v skladu s 391. členom ZPIZ-1 pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Tožnik ob vložitvi zahteve dne 18. 1. 2011 ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Ker gre za uporabo materialnega prava, sodišče tudi ni kršilo zakonskih določb s tem, ko tožnika ni zaslišalo kot stranko v postopku. Sodišče je bilo dolžno pri presoji upoštevati veljavno materialnopravno podlago, kar pomeni, da mimo zakonskih določb sodišče stranki ne more priznati pravic, konkretno pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, kot jo je tožnik uveljavljal v predsodnem postopku in kasneje tudi pred sodiščem prve stopnje, saj ZPIZ-1 navedene pravice ne določa. Glede na postavljen zahtevek niti tožena stranka niti sodišče tudi nista imela nobene pravne podlage, da bi presojala ali so morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja po določbah kasneje izdanega predpisa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.