Jedro

Namen sodnih penalov je, da spodbudi dolžnika k čimprejšnji izpolnitvi. Če je z izpolnitvijo v zamudi, ga ta institut sili, da tudi če potem, ko mu sodišče določi dodatni rok za izpolnitev, obveznosti ne izpolni, trpi posledico, plačuje za vsak dan zamude določeno vsoto denarja, sodne penale. Res zgolj dejstvo, da je dolžnik upniku ponujal finančna sredstva, ki jih je dolžan prispevati k nakupu drugega stanovanja, ne predstavlja izpolnitve, kot je pravilno zapisalo prvostopenjsko sodišče. Toda, če bi, kot trdi dolžnik v pritožbi, upnik brez utemeljenega razloga odklonil izpolnitev, bi s tem prišel v zamudo upnik. S tem pa bi seveda dolžnikova zamuda prenehala (1. odst. 300. in 1. odst. 301. čl. OZ). V takem primeru pa ni mogoče govoriti več o tem, da dolžnik ni izpolnil pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, kar je pogoj za določitev sodnih penalov po 1.odst. 269.čl. OZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru dolžnika zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje na predlog upnika zaradi določitve sodnih penalov odločilo, da mora na podlagi izvršilnega naslova dolžnik v 15-ih dneh po vročitvi sklepa omogočiti upniku nakup drugega primernega stanovanja, ki bo enakovredno upnikovemu stanovanju na naslovu L., v izmeri 23,95 m² pod pogoji iz 8.poglavja Stanovanjskega zakona (SZ), upoštevajoč vrednost točke na dan 16.10.1993, za primer neizpolnitve obveznosti pa je bilo dolžniku naloženo, da za vsak dan zamude plača upniku 45 EUR, skupno pa ne več kot 208.646 EUR. Ugovor dolžnika je zavrnilo. Ob tem je dolžniku še naložilo, da upniku v 8-ih dneh povrne 140,44 EUR nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka z obrestmi, kot je to določno opredeljeno v izreku.

Zoper sklep se je dolžnik pritožil. V pritožbi prvenstveno opozarja, da je zmotno uporabljeno materialno pravo. Res Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in Obligacijski zakonik (OZ) omogočata izrek sodnih penalov, izpolnjeni pa morajo biti v teh zakonih predpisane predpostavke. Gre za specifično izpolnitev naloženo s pravnomočno sodbo, dolžniku, temelj ima v določbah Stanovanjskega zakona. Tudi izrek izvršilnega naslova se izrecno sklicuje na določbe tega zakona, ki tudi jasno določa, da predstavlja okvir obveznosti dolžnika sedanje stanovanje upnika in je njegovo vrednost treba ugotavljati na dan 16.10.1993. Sklep izvršilnega sodišča temelji na določbi 226.čl. ZIZ, kar ne pride v poštev. Dejstvo je, da ne gre za situacijo iz tega člena, ko je izpolnitev oziroma realizacija obveznosti iz pravnomočnega izvršilnega naslova neodvisna od dolžnika, nujno je potrebna tudi sodelovalna dolžnost upnika, ki pa v konkretnem primeru odklanja sodelovanje. Izvršilni naslov nalaga dolžniku, da upniku omogoči nakup drugega primernega stanovanja, sklep pa v bistvu nalaga dolžniku, da upniku kupi stanovanje, kar ni prav. Opozarja, da je dolžnik upniku nekajkrat ponudil denarni prispevek, ki je bil celo bistveno višji kot je že navedel v postopku, kot je njegova obveznost, to sicer sodišče omeni v izpodbijanem sklepu, a dokazno teh trditev v zvezi s ponujenimi dokazi ne oceni. Do realizacije izvršilnega naslova ni prišlo namreč samo zato, ker upnik zahteva več kot mu po izvršilnem naslovu gre. Že s tem, da uporablja stanovanje, je upnik pridobil premoženjsko korist, ki presega znesek, ki bi ga moral dolžnik plačati glede na izvršilni naslov. Dejstvo je, da poskuša upnik prek sodišča priti do neupravičene koristi. Sodišče sicer pravilno opozarja, da je treba ves čas med postopkom paziti, da ne prihaja do zlorabe pravic, vendar je z zavrnitvijo dolžnikovega ugovora nagradilo ravnanje upnika, ki predstavlja več kot očitno zlorabo pravic in nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, ki je ena temeljnih pravnih načel. Upnik namreč še naprej nemoteno uporablja stanovanje v L., sodelovanje pri konkretni realizaciji izvršilnega naslova odklanja in postavlja izredno visoke finančne pogoje pri nakupu drugega primernega stanovanja in grozi z nerazumno visokimi penali. Sklep je očitno napačen in v nasprotju z jasnimi stališči Ustavnega sodišča, ki jih je zavzelo v odločbi št. U-1339/98 z dne 21.01.1999 in Up-1092/07 z dne 21.06.2007, ki se prilaga pritožbi. Denarna kazen po 226.čl. ZIZ pa tudi sicer predstavlja prihodek proračuna in ne pripada upniku. Opozarja še, da je dal dolžnik tekom postopka stanovanje, ki ga upnik zaseda, oceniti in upniku ponudil po poravnalnih pogajanjih več kot mu pripada in so dokazila v spisu. Upnik pa ponudbe ne sprejema. Ureditve razmerja si torej ne želi, želi le iztržiti od dolžnika nakup drugega stanovanja za praktično trikrat toliko, kot mu po izvršilnem naslovu dejansko gre. Tako je upnik od dolžnika zahteval (dopis z dne 11.03.2005), da mu prispeva kar 100% protivrednosti za 23,95 m² stanovanja v bloku Le. po cenah iz leta 2005, po določbah SZ pa mu pripada le 60% vrednosti stanovanja na naslovu L. Vrednost pa se mora določiti po letu 1993 in ne 2005. Sodišče ponudbo upnika omenja, a ji da drugo vsebino, kot je v ponudbi dejansko zapisana. Neizpolnitev, očitana v razlogih sklepa dolžniku je torej izključno posledica upnikove nekooperativnosti. Zato predstavlja določitev sodnih penalov zlorabo pravic, ki jih upniku daje veljavno pravo, neutemeljeno pridobiva upnik premoženjsko korist na škodo dolžnika, kar ni v skladu s 33.čl. Ustave Republike Slovenije, tako tudi v pritožbi priloženi odločbi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Odločitev oprta na 226.čl. ZIZ je očitno pravno napačna in pomeni kršitev 22.čl. Ustave Republike Slovenije in nedopusten poseg v dolžnikovo pravico iz 33.čl. Ustave Republike Slovenije. Predlaga razveljavitev sklepa, predlog za izvršbo pa naj se zavrne.

Pritožba je utemeljena.

269.čl. OZ določa v 1. odstavku, da v primeru, če dolžnik ne izpolni pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, mu lahko sodišče na upnikovo zahtevo določi primeren dodatni rok in da bi nanj vplivalo, ne glede na kakršnokoli škodo izreče, da bo moral, če v tem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti, plačati upniku od dneva, ko izteče omenjeni rok, določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto. Tak predlog je upnik podal, z navedbo, da dolžnik ni izpolnil svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ter je sodišče prve stopnje predlogu ugodilo s sklepom z dne 12.02.2007, delno je predlog zavrnilo le glede višine dnevnega zneska penalov. Z izpodbijanim sklepom pa je ugovor dolžnika zavrnilo.

Sodni penali so sankcija za zamudo izpolnitve denarne obveznosti, določi jo sodišče. Kot izhaja iz določb zakona, mora obveznost, sodne penale, dolžnik plačati upniku. Tako je odločeno in je taka odločitev skladna z zakonom, nasprotne pritožbene trditve so pravno zmotne, pa tudi sicer sodišče odločitve ni oprlo na 226.čl. ZIZ, pač pa na 269.čl. OZ, le pri oceni primerne višine je upoštevalo, kot je zapisalo, v 226.čl. ZIZ urejen sodnim penalom soroden institut (denarna kazen).

Tudi ne drži, da je s sklepom, zoper katerega je z izpodbijanim sklepom ugovor, zavrnjen, naloženo dolžniku, da dolžniku kupi stanovanje, naloženo mu je to, kar izhaja iz izvršilnega naslova, da upniku omogoči nakup drugega primernega stanovanja pod pogoji iz 8. poglavja SZ.

Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo z razlogovanjem, da je upnik dal konkretno ponudbo za nakup drugega primernega stanovanja, poiskal konkretno stanovanje v S. za blok Le. in izračunal finančno soudeležbo dolžnika. Edini ugovor dolžnika bi lahko bil ugovor izpolnitve, po oceni sodišča pa zgolj dejstva, da je prišlo do ponudb s strani dolžnika, ni mogoče šteti za izpolnitev obveznosti, kot mu nalaga izvršilni naslov. Že sodna praksa (tako tudi na primer Ustavno sodišče v odločbi, ki jo prilaga dolžnik v pritožbi - odločba št. Up-1092/07 z 21.06.2007)) poudarja, da ima obveznost po izvršilnem naslovu, po katerem naj dolžnik omogoči upniku nakup drugega primernega stanovanja po pogojih iz 8. poglavja SZ naravo nadomestne obveznosti. Dolžnik bi lahko upniku sam omogočil nakup nadomestnega stanovanja, ga na primer poiskal, prodal, lahko bi pa tudi prispeval finančna sredstva za nakup stanovanja. Dejstvo pa je, kot izhaja iz podatkov v spisu in navedb udeležencev tega postopka, upnika in dolžnika, da so med njima potekali dogovori glede finančnega prispevka upnika in dolžnika, v okviru obveznosti po izvršilnem naslovu in je dolžnik tudi določen denarni znesek ponudil. Namen sodnih penalov je, da spodbudi dolžnika s čimprejšnji izpolnitvi. Če je z izpolnitvijo v zamudi, ga ta institut sili, da tudi če potem, ko mu sodišče določi dodatni rok za izpolnitev, obveznosti ne izpolni, trpi posledico, plačuje za vsak dan zamude, določeno vsoto denarja, sodne penale. Res zgolj dejstvo, da je dolžnik upniku ponujal finančna sredstva, ki jih je dolžan prispevati k nakupu drugega stanovanja, ne predstavlja izpolnitve, kot je pravilno zapisalo prvostopenjsko sodišče. Toda, če bi, kot trdi dolžnik v pritožbi, upnik brez utemeljenega razloga odklonil izpolnitev, bi s tem prišel v zamudo upnik. S tem pa bi seveda dolžnikova zamuda prenehala (1. odst. 300. in 1. odst. 301. čl. OZ). V takem primeru pa ni mogoče govoriti več o tem, da dolžnik ni izpolnil pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, kar je pogoj za določitev sodnih penalov po 1.odst. 269.čl. OZ. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo torej zmotno materialnopravno izhodišče, da je pomembno le, ali je dolžnik obveznost izpolnil. V tem postopku namreč upnik uveljavlja zahtevo za določitev sodnih penalov, izkazati mora med drugim tudi, da dolžnik ni izpolnil pravočasno svoje obveznosti, ali je še podana dolžnikova zamuda, pa bi sodišče moralo ugotoviti, ko bi presodilo trditve obeh strank v postopku in ponujene dokaze, po potrebi pa tudi opraviti narok. Šele zatem bi lahko ugotovilo, ali je utemeljen predlog za določitev sodnih penalov oziroma, ker je izpeljalo ugovorni postopek, ali je utemeljen dolžnikov ugovor zoper sklep s katerim je bilo predlogu za določitev sodnih penalov ugodeno. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, kot že zgoraj nakazano, oceniti navedbe strank, predvsem ugotoviti, kolikšna je obveznost dolžnika iz izvršilnega naslova, ali je ponujeni znesek ustrezen, kritično presoditi tudi listine, predvsem cenitev, (upnik je namreč v postopku trdil, da ne gre za tržno ugotovljeno ceno njegovega stanovanja), da bo lahko presodilo, ali upnik utemeljeno zahteva plačilo sodnih penalov (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Posledica razveljavitve sklepa je tudi razveljavitev odločbe o stroških postopka ter je zato tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločitev.