Jedro

Upravičeni vlagatelj zahteve za denacionalizacijo je lahko le tisti, ki na podlagi pravil o dedovanju izkaže neposredno materialno dedno upravičenje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, št. ... z dne 18. 8. 2003 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju: SOD) zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 3. 7. 2002, s katero je prvostopni organ odločil, da se upravičencu AA določi odškodnina v obliki obveznic SOD, v višini 40.723,34 DEM, za podržavljeno nepremičnino parc. št. 6 - stavbišče, v izmeri 302 m2, k.o. B; da je zavezanec za plačilo SOD; da je zavezanec dolžan izročiti obveznice skrbnici za poseben primer BB. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je z izpodbijano odločbo odločeno o denacionalizaciji parcele št. 6 k.o. B, ki je bila podržavljena z odločbama Komisije za kmetijski zemljiški sklad pri OLO C okolica, št. ... z dne 25. 10. 1953 in 2. 2. 1954. Na podlagi navedenih odločb se je parcela št. 6 leta 1954 odpisala iz ZK vl. št. 23 k.o. B. Kot izhaja iz z.k. izpiska za vl. št. 23 je bil ob podržavljenju lastnik te parcele AA, ki je umrl leta 1981. Čeprav je bila parcela njegova last, se je odločba, s katero je bila parcela podržavljena, glasila na ime CC st. in DD ml. ter EE in FF. V odločbi je tudi napačno navedeno, da je omenjena parcela ob podržavljenju vpisana v vl. št. 15 k.o. B. Iz navedenega z.k. vložka izhaja, da parcela št. 6 nikoli ni bila vpisana pri tem vložku. Glede na to je nesporno, da je bila parcela št. 6 podržavljena AA, sporno pa je, ali je zahtevo za denacionalizacijo vložila upravičena oseba. Po 15. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) so upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona pravni naslednik upravičencev, če so slednji mrtvi ali razglašeni za mrtve. Pravno nasledstvo se presoja po pravu Republike Slovenije. Po določbi 2. odstavka 60. člena ZDen za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano. Dedovanje denacionaliziranega premoženja urejata Zakon o dedovanju in ZDen. Pravni naslednik umrle fizične osebe je njegov zakoniti ali oporočni dedič. V konkretni zadevi je zahtevo za vrnitev parcele št. 6 k.o. B vložil EE, nečak AA. Pravno nasledstvo je izkazal z izpiskoma iz rojstne matične knjige. S tem pa je verjetno izkazal pravno nasledstvo po osebi, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, zato je neutemeljen ugovor SOD, da vlagatelja nista aktivno legitimirana za vložitev zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega AA.

Tožeča stranka v tožbi vztraja pri navedbah iz pritožbe in dodaja, da se zahteva za denacionalizacijo, ki sta jo dne 20. 10. 1992 vložila EE in FF glasi na upravičence CC st., DD ml., EE in FF, ne pa tudi na upravičenca AA, iz česar je utemeljeno šteti, da zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega AA, ni bila vložena. V skladu z določbo 61. člena ZDen se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve stranke. Upravni organ postopka ne more začeti, če zahteva ni vložena. Listine, ki se nanašajo na upravičenca AA in so bile kasneje priložene k zahtevi za denacionalizacijo, so lahko le podlaga za dokazovanje utemeljenosti določene zahteve, ne morejo pa nadomestiti same zahteve za denacionalizacijo. Tožeča stranka se v celoti sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 493/99 z dne 7. 2. 2001. S tem, ko je organ odločil o podržavljenem premoženju AA, je odločil mimo zahteve za denacionalizacijo, ki sta jo vložila EE in FF. Upravni organ bi moral zato zahtevo za denacionalizacijo, ki se glasi na CC st., DD ml., EE in FF zavrniti, ker se glasi na osebe, ki v postopku denacionalizacije nimajo statusa upravičencev, ker ob podržavljenju niso bili lastniki premoženja. Ker zahteva za AA očitno ni bila vložena, je neutemeljeno šteti zahtevo za denacionalizacijo, ki se glasi na upravičence CC st., DD ml., EE in FF za zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega upravičencu AA. Iz listin nesporno izhaja, da sta vlagatelja nečaka pok. upravičenca, vendar pa so pravne naslednice pokojnega žena GG in hčeri BB in II. Slednji pa zahteve za denacionalizacijo nista vložili, prav tako pa nista pooblastili EE in FF za vložitev take zahteve. V postopku sta začeli sodelovati šele leta 1996 in sicer na podlagi zahteve za denacionalizacijo vlagateljev EE in FF, ki se ne glasi na upravičenca AA. Odločitev tožene stranke torej temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično na napačni uporabi materialnega prava, saj se v predmetni zadevi zahteva za denacionalizacijo glasi na osebe, ki v času podržavljenja niso bili lastniki premoženja in jim zato v postopku denacionalizacije ne pripada status upravičencev. Odločitev tožene stranke nima podlage, zato tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo odpravi.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranki z interesom v tem postopku BB in II navajata, da je upravičenec AA umrl leta 1981, obe pa izpolnjujeta pogoje iz 15. člena ZDen. Pri odločbah Komisije KZS OLO okolica št. ... z dne 25. 10. 1953 in dne 2. 2. 1954 sta bili storjeni dve napaki in sicer glede priimka AA (A), saj je bilo navedeno, da so bile parcele razlaščene EE, nepravilna pa je tudi navedba vl. št., saj bi morala biti navedena 23 in ne 25. Ne glede na navedeno pa so bile parcele odpisane od vl. št. 23 in vpisane kot družbena lastnina. Glede pravnega nasledstva, ki je za tožečo stranko sporno, pa stranka z interesom navaja, da je bila dedinja po pok. AA sedaj že pok. žena upravičenca, GG, saj sta se obe prizadeti stranki odpovedali dedovanju v korist mame. Ko pa je GG leta 1994 umrla, sta postali dedinji po pok. GG obe prizadeti stranki. V denacionalizacijskem postopku je glede na to dejstvo organ izdal dve odločbi in sicer delno odločbo z dne 15. 4. 1996 in dopolnilno odločbo dne 3. 7. 2002. Po 15. členu ZDen so namreč upravičeni za uveljavljanje pravic iz ZDen pravni nasledniki upravičencev, po 2. odstavku 60. člena ZDen, pa za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano. V obravnavani zadevi je zahtevo za vrnitev parcele št. 6 k.o. B vložil nečak FF, pravno nasledstvo pa izkazal z izpiskom iz rojstne matične knjige. S tem je verjetno izkazal pravno nasledstvo po osebi, ki je bilo premoženje podržavljeno. Pravno nasledstvo pa sta izkazali tudi obe prizadeti stranki in sicer z izpiskom iz rojstne matične knjige, tako da ne držijo navedbe tožeče stranke, da zahteva za denacionalizacijo nima pravne podlage. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo FF upravičen za uveljavljanje vrnitve parc. št. 6 k.o. B, podržavljene AA.

Po določbi 15. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US) se dopušča uveljavljanje pravic po ZDen tudi pravnim naslednikom upravičenca, če je ta mrtev oziroma razglašen za mrtvega. Pravno nasledstvo se presoja po pravu Republike Slovenije, za ugotavljanje pravnega nasledstva pa se uporablja Zakon o dedovanju.

V obravnavani zadevi je upravni organ štel kot upravičenega vlagatelja premoženja, ki je bilo podržavljeno AA, njegovega nečaka EE, kljub dejstvu, ki izhaja iz listin v spisu (sklepa o dedovanju in rojstnih listov), da je imel pok. AA ob svoji smrti ženo GG in hčerki BB in II.

Pravni naslednik je oseba, na katero preidejo pravice oziroma obveznosti pravnega prednika. Zakon o dedovanju ureja prehod premoženja umrle osebe na drugo osebo in to je tudi zakon, po katerem se ugotavlja pravnega naslednika iz 15. člena ZDen. Legitimacija za vložitev zahteve je neposredno povezana z materialnim dednim upravičenjem. Pravico do vložitve imajo zakoniti dediči upravičenca, njegovi oporočni dediči in glede na prehod pravnega nasledstva tudi dediči dedičev. Vprašanja, kdo verjetno izkaže pravno nasledstvo po denacionalizacijskem upravičencu (3. odstavek 60. člena ZDen), ni mogoče pravilno rešiti brez upoštevanja posebnih pravil dedovanja denacionaliziranega premoženja. Poudarek je na določbi 1. odstavka 78. člena ZDen. Glede denacionaliziranega premoženja se dedovanje ne uvede s trenutkom smrti upravičenca kot zapustnika, temveč z dnem pravnomočne odločbe o dedovanju (po odločbi Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001). Zato je vprašanje, ali je vlagatelj verjetno izkazal, da je pravni naslednik pok. AA kot upravičenca do denacionalizacije, treba rešiti z upoštevanjem dejstva, da je bil sklep o dedovanju po pok. AA D 1272/81 z dne 22. 11. 1981 pravnomočen dne 24. 3. 1982 in da je bila za dedinjo po njem razglašena njegova vdova GG, kot dedinja prvega dednega reda. GG je umrla leta 1994, vendar sta njeni pravni naslednici, kot izhaja iz rojstnih listov, hčerki, tudi pravni naslednici prvega dednega reda po očetu AA, saj sta bili ob pravnomočnosti sklepa o dedovanju D 1272/81 živi. Z navedenim je podano izhodišče za določitev kroga dedičev, ki je pomemben za preizkus, ali je verjetno izkazano pravno nasledstvo vlagatelja.

Vlagatelja glede na razloženo ne pripadata prvemu dednemu redu, po katerem se je oblikoval krog pravnih naslednikov AA. Zato je nepravilna ugotovitev upravnih organov, da je s sorodstvenim razmerjem kot nečak upravičenca vlagatelj FF dokazal verjetno pravno nasledstvo. Organ prve stopnje in tožena stranka sta kršila določbe materialnega prava, ko sta razlagala, da že sorodstvena vez pomeni verjetnost pravnega nasledstva in verjetnosti pravnega nasledstva nista preizkusila na podlagi vseh dejstev, ki sta jih zbrala v upravnem postopku. Predvsem sta prezrla, da med dednimi redi velja izključnost, kar pomeni, da sorodnik, ki je po stopnji sorodstva bolj oddaljen od zapustnika, ne more dedovati (in tako tudi ne postati v nobenem pogledu njegov pravni naslednik), če obstaja kakšen sorodnik iz bližnjega dednega reda (razen na podlagi oporoke, kar pa vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v obravnavanem primeru ni zatrjeval). Nedvomno je pojem pravnega naslednika in verjetnega pravnega naslednika širši od pojma dediča, vendar je potrebno ta pojem tudi v smislu ZDen razlagati tako, da mora tisti, ki dokazuje, da je pravni naslednik, izkazati za verjetno, da bi nanj kot eventuelnega pravnega naslednika pravice iz denacionaliziranega premoženja lahko prešle (npr., da je dedič dednega reda, ki pride v konkretnem primeru v poštev za dedovanje; eventuelni dedič na podlagi vstopne pravice; da je oporočni dedič; ali tudi fideikomisarični substitut). V obravnavanem primeru pa glede na ugotovljena dejstva v upravnem postopku, ki vlagatelja izključujejo od pravnega nasledstva, vlagatelj ni verjeten pravni naslednik. V ponovnem postopku naj tožena stranka ponovno presodi pritožbo tožeče stranke in o njej odloči v skladu s pravnim mnenjem sodišča, ki ga je v sodbi podalo.

Ker je bilo v denacionalizacijskem postopku napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, tako je sodišče odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.