Jedro

Pritožbenemu sodišču ni potrebno ponavljati argumentov prvostopenjske odločbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazloženosti zadosti tudi v primeru, če iz obrazložitve izhaja, da se je s pritožbenimi očitki seznanilo oziroma da jih ni prezrlo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega D. T. na podlagi 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dne 31. 7. 2014 podaljšalo pripor po vložitvi obtožbe. Sodišče je ugotovilo, da obstaja utemeljen sum, da je obdolženi v okviru enega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) storil 17 različnih ravnanj, ter da obstaja utemeljen sum, da je storil tudi kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1. Kazniva dejanja, ki se očitajo obdolžencu, naj bi bila storjena v okviru hudodelske združbe. Sodišče je v sklepu nato opisalo 27 ravnanj obdolženca in soobdolžencev in zaključilo, da v ravnanju obdolženca obstoji utemeljenost suma, da je storil kaznivo dejanje, navedeno v obtožbi. Sodišče je nato navedlo okoliščine in dejstva, ki izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec, ki se nahaja v priporu iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, s kriminalno dejavnostjo nadaljeval v kolikor bi bil izpuščen na prostost. Senat je še zaključil, da je obdolženec tako nevaren, da drugačnega ukrepa za odvrnitev izvrševanja kaznivih dejanj ni mogoče zagotoviti. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornice zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper uvodoma navedena pravnomočna sklepa vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev Ustave Republike Slovenije ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor odpravi oziroma da izpodbijani sklep Višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje oziroma da razveljavi oba izpodbijana sklepa in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da višje sodišče ni vsebinsko obravnavalo njenih pritožbenih navedb, da obdolženi ni deloval v hudodelski združbi, s tem pa mu je bila kršena pravica do obrambe. Zagovornica je v svoji pritožbi, in ponovno v zahtevi, navedla, da je prvostopenjsko sodišče s stališčem, da so bila kazniva dejanja storjena v okviru hudodelske združbe, že podalo zaključek v smislu končne sodne odločbe. S tako trditvijo pa je sodišče prekoračilo svojo pristojnost, saj gre za nedovoljeno prejudiciranje senata in je bila s tem obdolžencu odvzeta pravica do uspešne obrambe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče na te pritožbene trditve odgovorilo v 4. točki svojega sklepa, kjer je ugotovilo, da gre le za nespreten zapis prvostopenjskega sodišča, saj to sicer v svojem sklepu govori o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja. V nadaljevanju doda še, da s tem ni bila prekršena pravica obdolženca do uspešne obrambe, saj je v sklepu podana le ocena v preiskavi zbranih dokazov in zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obtoženi storil v obtožbi očitana kazniva dejanja v hudodelski združbi. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa je zagovornica navedla, da je želela s temi navedbami ovreči očitke iz obtožbe v smeri njegovega delovanja v hudodelski združbi, in da bi moralo višje sodišče ob reševanju pritožbe smiselno obravnavati obdolženčeve navedbe v smeri njegovega zanikanja delovanja v hudodelski združbi. Vendar pa vrhovno sodišče ocenjuje, da je višje sodišče na pritožbeni očitek, kot je bil zapisan, podalo svoj odgovor, torej se je do pritožbenih navedb opredelilo in očitana kršitev ni podana. Drugih substanciranih navedb, s katerimi bi izpodbijala obstoj utemeljenega suma, namreč zagovornica ni podala. Ni namreč dovolj le navedba v pritožbi: „da je razpravljajoči senat spregledal, da zbrani dokazi za določena očitana posamezna kazniva dejanja niti ne zadoščajo pravnemu standardu utemeljenosti suma kaznivega dejanja in vsekakor eventualno obstajajo zgolj na ravni indica (npr. dejanje opisano pod točko 19, 20)“, saj s tem kršitev vsebinsko ni konkretizirana.

6. Naslednji očitek, ki ga uveljavlja zagovornica v zahtevi, je, da ne drži ugotovitev pritožbenega sodišča v 6. točki sodbe, da pritožnica ni obrazložila, zakaj je po njenem mnenju v konkretnem primeru podan izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, in se zato do njenih pritožbenih trditev ni opredelilo. Pritožnica je namreč v pritožbi v samostojnem odstavku navedla, da je zaskrbljujoče, da je o podaljšanju pripora v izpodbijanem sklepu kot poročevalec nastopal predsednik razpravljajočega senata v predmetni zadevi, s čimer naj bi bil izpolnjen pogoj za njegovo izločitev. Vendar pa Vrhovno sodišče sprejema oceno pritožbenega sodišča, da to ne predstavlja obrazložitve razloga za izločitev sodnika in je zato ni bilo mogoče obravnavati. Dopolnitev zagovorničinih navedb z obrazložitvijo izločitvenega razloga v fazi postopka z izrednim pravnim sredstvom pa je prepozna in nedovoljena glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP.

7. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da pritožbenemu sodišču ni potrebno ponavljati argumentov prvostopenjske odločbe, če se z njimi strinja, in da standardu obrazloženosti zadosti tudi v primeru, če iz obrazložitve izhaja, da se je s pritožbenimi očitki seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. Zagovornica v zahtevi namreč uveljavlja, da pritožbeno sodišče ni pravilno ocenilo pritožbenih navedb in dokazov obdolženca v zvezi z dokazovanjem subjektivnih okoliščin na njegovi strani oz. teh sploh ni upoštevalo (da je urejena oseba, živi v urejeni in povezani družini, da ga je nekdo pripravljen zaposliti, da se noben zaslužek iz kaznivih dejanj ni pokazal na premoženju obdolženca in da naj bi bili njegovi odjemalci na prostosti, torej bi lahko kaznivo dejanje ponovil), vendar pa tem navedbam ni moč pritrditi. Pritožbeno sodišče je namreč na pritožbene navedbe odgovorilo v 8., 9. in 10. točki svoje sodbe, jih zavrnilo kot neutemeljene (v določeni meri protispisne) in se je strinjalo s presojo prvostopenjskega sodišča . Po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči upoštevali in pravilno ovrednotili vse konkretne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, in sicer specifične okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem ter upoštevali tudi subjektivne okoliščine na strani obdolženca, ter na tej podlagi zaključili, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženi ponovil kaznivo dejanje, če pripor ob vložitvi obtožnice zoper njega ne bi bil podaljšan. Če pa se vložnica s takšno presojo ne strinja, pa s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, deloma pa je bila vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.