Jedro

Carinski organ lahko, če najde blago, ki je bilo vnešeno na carinsko območje nezakonito ali je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, sprejme potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje. Sporno blago je bilo predmet prekrška (nezakonit vnos carinskega blaga), zato je podana podlaga za odvzem tega blaga, potem ko je bilo tožniku brezuspešno naložena vrnitev spornega blaga v tujino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice A št. ... z dne 20. 5. 1998, s katero je bilo tožniku odvzeto 178 kosov pohištva in 347 kosov usnjenih jaken. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bilo navedeno blago po končanem prekrškovnem postopku z odločbo Carinarnice A o carinskem prekršku št. ... z dne 13. 12. 1997 vrnjeno tožniku kot carinsko blago. Tožnik je bil z dopisom Carinarnice A št. ... z dne 15. 1. 1998 pozvan, da lahko sporno blago takoj dvigne izpod carinskega nadzora, vendar pa mora pred tem poravnati stroške, nastale v zvezi z njegovim skladiščenjem. Ker tožnik temu pozivu ni sledil, je prvostopni carinski organ izdal odločbo št. ... z dne 4. 2. 1998, s katero je naložil vrnitev blaga v tujino v petih dneh od sprejema odločbe. Zoper to odločbo je bila vložena pritožba in kasneje zaradi zavrnitve pritožbe upravni spor ter nato pritožba na Vrhovno sodišče RS, ki je s sodbo opr. št. I Up .../99 z dne 6. 3. 2003 pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U .../98 z dne 17. 6. 1999 ter sodišču naložilo, da opravi nov postopek. Po mnenju tožene stranke je bila pravilna odločitev prvostopnega carinskega organa, s katero je bilo tožniku odvzeto sporno blago, saj ni sledil pozivu iz odločbe prvostopnega organa z dne 4. 2. 1998. Pravno podlago v obravnavanem primeru predstavlja 43. člen Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ) in ne 142. člen CZ, kot navaja prvostopni carinski organ. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je bila odločba prvostopnega carinskega organa o vrnitvi blaga pogojena s plačilom ležarine, tožena stranka odgovori, da izrek navedene odločbe tega ne vsebuje, je pa obveznost navedena v obrazložitvi. Pritožbene navedbe, da je bilo blago odvzeto drugemu (špediciji) in ne tožniku ter da zato ni dolžan ničesar plačati, po mnenju tožene stranke ne vplivajo na odločitev v tej upravni zadevi, saj je tožnik te ugovore že uveljavljal v predhodnih postopkih.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da pravna podlaga 43. člena CZ ni podana, saj po 1. odstavku tega člena carinski organ sprejme potrebne ukrepe, kadar najde carinsko blago, ki je bilo vnešeno na carinsko območje nezakonito ali je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora. Nobeden izmed naštetih pogojev ni podan niti zatrjevan. Podana mora biti nezakonitost vnosa, ki pa ni podana, ker je blago carinski organ nezakonito zasegel. Da ne gre za nezakonitost, je potrdila tudi Carinarnica A, ki je po razveljavitvi zasega odločila o vrnitvi blaga tožniku. Ukrep odvzema in prodaje blaga je carinski organ po več kot dveh letih izrekel, ker tožnik ob prevzemu ni hotel plačati ležarine blaga, s čimer je carinski organ pogojeval vrnitev blaga. Položaj, ki je nezakonit, je ustvaril carinski organ sam, namesto da bi blago vrnil, pa je zahteval še plačilo ležarine. Zakon nalaga odreditev ukrepov, kadar najde nezakonito vnešeno blago, upravičenja postavljati pogoje pri vrnitvi pa nima. Zaradi nezakonitega postopka carinskega organa tožnik ne bi smel trpeti posledic. Nadalje tožnik opozarja na odločitve v prekrškovnem postopku in poudarja, da je Carinarnica A blago vrnila tožniku z odločbo št. ... brezpogojno, brez bremen in obveznosti. Druge izbire ni imela, saj podlage za odvzem blaga ni nikoli imela. Zaradi neplačila ležarine tožnik ni mogel prevzeti blaga. S tem je carinski organ dosegel, da so izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih je lahko odredil odvzem zaseženega blaga in njegovo prodajo. Navedeni pogoji predstavljajo odločilno okoliščino, ki bi jo moral imeti pred očmi organ, ki odloča o odvzemu in prodaji blaga. Odvzem zaseženega blaga je neupravičen, ker zaseg blaga ni imel podlage v zakonu. Brez podlage pa ukrepa odvzema in prodaje ni mogoče izreči. Tožnik sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in odločbo prvostopnega carinskega organa ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Predlaga pa tudi, da se postopek združi z postopkom, ki se vodi pred sodiščem pod opr. št. U .../2003. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor tožene stranke na tožbo je bil poslan pooblaščencu tožeče stranke.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je z vlogo št. ... z dne 23. 2. 2004 prijavilo svojo udeležbo v tem postopku, svojo udeležbo na naroku pa je opravičilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna upravičenost odvzema blaga, ki je bilo predmet prekrškovnega postopka in ki je bilo z odločbo Carinarnice A o carinskem prekršku št. ... z dne 23. 12. 1997 vrnjeno tožniku kot carinsko blago. Gre torej za to, da je bil tožnik dolžan izpeljati enega izmed carinsko dovoljenih postopkov za reguliranje statusa blaga. Tožniku je bila z odločbo carinskega urada prve stopnje št. ... z dne 4. 2. 1998 naložena vrnitev blaga v tujino v petih dneh od sprejema odločbe. Zakonitost in pravilnost te odločbe je bila predmet presoje v upravnem sporu opr. št. U .../98 in U .../2003, pri čemer je bilo s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U .../2003 z dne 25. 5. 2004, ki je postala pravnomočna dne 30. 6. 2004, ugotovljeno, da je odločitev tožene stranke, ki je tožniku naložila, da blago vrne v tujino, v nasprotnem bo to blago odvzeto in dano v javno prodajo, pravilna in zakonita. Ni sporno, da tožnik ni ravnal v skladu z napotilom carinskega urada, da blago vrne v tujino, zato je tudi po presoji sodišča bila podana podlaga v 1. odstavku 43. člena CZ, da se blago odvzame. Po navedeni določbi lahko carinski organ, če najde blago, ki je bilo vnešeno na carinsko območje nezakonito ali je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, sprejme potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje. Sporno blago je bilo predmet prekrška (nezakonit vnos carinskega blaga), zato je podana podlaga za odvzem tega blaga, potem ko je bilo tožniku brezuspešno naložena vrnitev spornega blaga v tujino. Neutemeljeni so torej tožbeni ugovori, da carinski organi niso imeli podlage za odvzem blaga, ker blago ni bilo nezakonito vnešeno v Republiko Slovenijo, saj je bil v obravnavanem primeru voden prekrškovni postopek zoper tožnika, v katerem je bil spoznan za odgovornega za carinski prekršek (odločba Senata za prekrške RS št.Pp .../96 z dne 13. 11. 1997 - priloga A7). Kolikor se tožbeni ugovori nanašajo na plačilo stroškov ležarine, jih sodišče zavrača kot brezpredmetne za odločanje v tem upravnem sporu, saj plačilo ležarine z izpodbijano odločbo ni bilo naloženo. Na razpisanem naroku, ki se ga tožeča stranka ni udeležila, je tožena stranka vztrajala pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter sodišče opozorila, da je sodba v zadevi U .../2003 z dne 25. 5. 2004 postala pravnomočna dne 30. 6. 2004. Glede na to, da je bila zadeva, ki se je vodila pod opr. št. U .../2003 že pravnomočno zaključena, sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu za združitev postopka.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.