Jedro

1. 30 dnevni rok za podajo redne odpovedi PZ iz krivdnega razloga (5. odstavek 88. člena ZDR) je pričel teči z dnem, ko je tožnik podal zagovor, saj se je tožena stranka šele po podanem zagovoru tožnika lahko seznanila z razlogi za redno odpoved PZ.

2. Tožnik je bil kot sindikalni zaupnik z dela odsoten zaradi opravljanja sindikalne dejavnosti, o čemer je predhodno obvestil delodajalca. Ker z 3-dnevno odsotnostjo ni prekršil omijitve 100-ih ur, namenjenih sindikalni dejavnosti (39. člen KP za lesarstvo Slovenije), tožena stranka pa ni imela natančno razdelanih pravil v zvezi z načinom izrabe ur, namenjenih sindikalni dejavnosti, niti ni zartjevala, da bi tožnik kršil 4. odstavek 208. člena ZDR (sindikalni zaupnik mora izvajati sindikalno dejavnost v času in na način, ki ne zmanjšuje učinkovitost poslovanja delodajalca), tožnikova odsotnost ni bila neupravičena in ni bil podan razlog za redno odpoved PZ iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Kopru, Oddelek v Postojni, je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnih razlogov z dne 22.3.2004 nezakonita, zato tožniku delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo dne 28.4.2004, temveč še vedno traja. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, plačati izpadlo plačo in druge osebne prejemke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (plačilni dan) dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (točka 1. izreka sodbe); obenem pa sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 242.468,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2004 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka 2. izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbi 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeneo sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne in mu naloži povrnitev njenih pritožbenih stroškov, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da ni ravnal v skladu z zakonom, KP in pogodbo o zaposlitvi. Takšen sprejeti zaključek sodišča prve stopnje pa je po mnenju pritožbe zmoten, saj pri sprejemu svoje odločitve ni dovolj skrbno pretehtalo na glavni obravnavi izvedenih dokazov. V 39. členu tedaj veljavne Kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije je sicer res določeno, da se sindikat in direktor dogovorijo o okvirnem režimu izrabe določenega števila ur za delo sindikalnih zaupnikov, kar pa sicer nikakor ne pomeni, da pri toženi stranki ni bilo jasnih in dorečenih pravil glede načina izrabe letnega fonda ur, ki sindikalnim zaupnikom pripadajo v skladu s panožno KP. Priča T. J. je sodišču pojasnila tudi, da je bil s strani uprave tožene stranke pred približno enim letom pripravljen predlog pogodbe iz 39. člena panožne KP, ki pa ni bil sprejet s strani obeh sindikatov, ki sta organizirana pri toženi stranki. Uprava tožene stranke je dala celo obvestilo obema delujočima sindikatoma pri toženi stranki, v katerem je skladno s panožno KP opredelila letni fond ur, ki pripada vsakemu sindikatu glede na število članov in poudarja, da tožnik ni predhodno o svoji odsotnosti obvestil nikogar v tem spornem obdobju.

Sodišče se ni ukvarjalo s tem, koliko sindikatov je pri toženi stranki, saj je priča T. J. pojasnil, da sodelujeta dva sindikata.

Skladno z določbo 39. člena panožne KP se namreč glede na obstoj več sindikatov pri toženi stranki, število plačanih sindikalnih ur razdeli med sindikate v sorazmerju s številom članov in minimalno število 100 plačanih ur letno za sindikalno delo tako pripada vsem sindikalnim zaupnikom pri toženi stranki skupno in ne le tožniku.

Graja obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zatrjevala, da je tožnik izvajal sindikalno dejavnost v nasprotju z določbo 4. odst. 208. člena ZDR. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik na prvem mestu delavec, ki mora vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je z delodajalcem sklenil pogodbo o zaposlitvi, in to v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje pri tem organizacijo dela pri delodajalcu ter, da morajo sindikalni zaupniki izvajati sindikalno dejavnost v času in na način, ki ne zmanjšuje učinkovitosti poslovanja delodajalca.

Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, ali je tožnik z odsotnostmi v dneh 27.1.2004, 4.2.2004 in 5.2.2004 prekoračil število plačanih sindikalnih ur, do katerih je upravičen tožnik kot predsednik sindikata S. Nadalje meni pritožba, da je obrazložitev sodne odločbe nerazumljiva in v nasprotju s samo seboj.

Izpodbijana sodba tudi ne vsebuje obrazložitve glede tožnikove odsotnosti z dne 4.2.2004, ko naj bi šel v Ljubljano zaradi nakupa računalnika in tako seveda sodišče ni odgovorilo na navedbo tožene stranke, da je iz obračuna potnih stroškov razvidno, da se je tožnik navedenega dne ob 14. uri, ko bi moral pričeti z delom v popoldanski izmeni, že vrnil v Ilirsko Bistrico.

Tožnik se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva, in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena ZPP/99 - 2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljno ter prepričljivo ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, in s takimi pravnimi, kot tudi dejanskimi razlogi tega sodišča, soglaša. Tožena stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. člena ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dokazne ocene, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da postopek pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ni bil nezakonit. Nadalje je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik sindikalni zaupnik, za katerega velja posebno pravno varstvo pred odpovedjo.

V skladu z določbo 1. odst. 113. člena ZDR/2002 delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ravna v skladu z zakonom, KP ali pogodbo o zaposlitvi, razen, če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev, ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca.

Pri tem je bilo bistveno in odločilno vprašanje, ali je bil tožnik v dnevih 27.1., 4.2. in 5.2. ter 13.2.2004 neupravičeno odsoten z dela, ali ne. V zvezi z odsotnostjo z dela dne

13.2.2004 sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ta odsotnost ni povezana s tožnikovo sindikalno dejavnostjo, ampak je tega dne tožnik imel odobreno izrabo letnega dopusta. Namreč tožnik, zaslišan kot stranka, je izpovedal, da je pred 14. uro prišel v podjetje, se registriral s kartico, nato pa delovodjo Š. vprašal, če "gre lahko na dopust" in ta mu je dopust odobril. Navedeno tožnikovo izpovedbo je potrdil tudi Š., ki je kot priča še pojasnil, da je sicer dolžnost delavca javiti izrabo letnega dopusta 4 dni prej. V primeru, ko ne bi šlo za oviro v proizvodnji, pa je kot delovodja dovolil odsotnost tudi takrat, ko ni bila najavljena prej. Takšno izpoved tožnika in priče Š. je potrdila tudi priča V. V., ki je pogovor med Š. in tožnikom dne 13.2.2004 neposredno slišala. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da dejstvo, da delovodja Š. v knjižico opravljenih ur ni vpisal navedene predhodno odobrene odsotnosti, ne more biti v škodo tožniku. Tožnikova odsotnost dne

13.2.2004 je bila po mnenju sodišča prve stopnje upravičena in s tem soglaša tudi pritožbeno sodišče. Nadaljnje odsotnosti, t.j. 27.1.,

4.2. in 5.2.2004, ko naj bi bil tožnik odsoten z dela zaradi sindikalne dejavnosti, pa je dokaze o tem vložil že toženi stranki na zagovoru 15.3.2004 in s tem seznanil delodajalca z razlogom svoje odsotnosti. Tudi za odsotnost 27.1.2004 pa ni nepomembno dejstvo, da delovodja Š., zaslišan kot priča, ni vedel zagotovo povedati, ali ga je tožnik o tej odsotnosti obvestil že predhodno ali ne, medtem ko je tožnik zatrjeval, da je toženo stranko predhodno obvestil o tej, kakor tudi o ostalih dveh spornih odsotnostih.

Sodišče je ponovno preizkusilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je bila sprejeta po določbi 8. člena ZPP, in ugotovilo, da je dokazna ocena objektivna, pravilna in v njo ne dvomi. Nadalje še pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da posebna pogodba oz. dogovor o delovanju sindikata med toženo stranko in sindikatom pri toženi stranki ni bila sklenjena, kar tudi izhaja iz izpovedbe priče J., kar po mnenju sodišča prve stopnje, in tudi po mnenju pritožbenega sodišča, kaže na odsotnost nekih jasnih in dorečenih pravil glede načina izrabe letnega fonda ur, ki sindikalnemu zaupniku pripada v skladu s panožno KP za lesarstvo Slovenije (Ur.l. RS št. 67/95 in naslednje). Poleg tega je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik sindikalno dejavnost izvajal tako, da v spornih treh dnevih ni prekoračil 100-urnega fonda za opravljanje sindikalnih funkcij (dokaz: A/15), saj si je za vse tri dni odsotnosti z dela zapisal sindikalne ure. Pri tem pa tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da je tožnik izvajal sindikalno dejavnost v nasprotju z določbo 4. odst. 208. člena ZDR, ki določa, da se mora sindikalna dejavnost izvajati v času in na način, ki ne zmanjšuje učinkovitost poslovanja delodajalca.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje ugotavlja pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da ni ravnal v skladu z zakonom, KP in pogodbo o zaposlitvi, zato mu tožena stranka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Poleg tega tožnik ni mogel prekoračiti predvidenega fonda ur za sindikalno dejavnost v obdobju januar - februar 2004 glede na odobreno število ur v letu 1993 (dokaz: A/15). Tudi, če bi se tožniku dejansko dokazalo to, kar se mu očita, to je, da svoje odsotnosti ni pravočasno najavil, ni mogoče mimo tega, da taka kršitev ne onemogoča nadaljnjega dela tožnika pri toženi stranki.

Odpovedni razlog v tem primeru ne bi bil resen in zato bi bila odpoved tudi v takem primeru nezakonita. Poleg tega pa tožena stranka šele v pritožbi navaja, da tožnik ni imel zadostnega fonda za svojo sindikalno dejavnost; gre torej za novoto, ki se po 4. odst. 286. člena ZPP ne upošteva.

Glede na navedeno ne bi ostale pritožbene navedbe pripomogle k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, poleg tega pa pritožbeno sodišče mora presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za zakonitost sodne odločbe (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pri tem pa pripominja pritožbeno sodišče, da morajo biti odpovedni razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem in jih mora dokazati delodajalec, t.j. tožena stranka. V konkretnem primeru pa po stališču sodišča prve stopnje in po enakem stališču pritožbenega sodišča ti razlogi niso utemeljeni ter jih tožena stranka ni dokazala in navedeni razlogi tožene stranke tudi ne onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in delodajalcem. Zato zaključuje pritožbeno sodišče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nezakonita, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodba sodišča prve stopnje nerazumljiva, saj so te navedbe pavšalne, poleg tega sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka (tč. 14, 2. odst. 339. člena ZPP), in ugotavlja, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka zato, ker ni uspela s pritožbo (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP in 2. odst. 22. člena ZSS - Ur.l. RS št. 19/94), kajti v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, tožnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ni bil potreben (1. odst. 155. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.