Jedro

Utemeljena je pritožbena navedba, da je treba upoštevati samo tisto, kar je zapisano v sodni poravnavi in da so dodatne toženčeve interpretacije na zaslišanju neupoštevne. Vendar tudi s tako metodo ni mogoče priti do za tožnika ugodnejše odločitve. Pritožbena razlaga, da bi moral toženec doseči izrecen zapis v poravnavi, da je prost obveznosti oziroma da njegovo obveznost prevzema A. A., bi bil utemeljen le v primeru, ko bi bili stranki pravde, v kateri se je sklepala poravnava, samo sedanja tožnik in toženec.

Sodna poravnava ima značilnosti tako pogodbe kot sodne odločbe. Njen namen je celovita in dokončna ureditev spornih razmerij med strankami: bodisi tistih iz pravde (v celoti ali delno), lahko (in zaželeno) pa tudi drugih – primerjaj 306. člen ZPP. Zato sodna poravnava presega domet (zgolj) pogodbe o prevzemu dolga. To pa pomeni, da ni ustrezna razlaga poravnave, za katero se zavzema pritožba: da bi moralo izrecno pisati, da je C. A. prost obveznosti iz naslova stroškov stanovanja, za katere bi sicer odgovarjal kot najemnik. V poravnavi je jasno določeno, kolikšni so ti stroški in kdo jih je dolžan plačati (A. A.), poleg tega pa tudi, da so s tem urejena vsa medsebojna sporna razmerja, ki se nanašajo na tožbo in da stranke (to pa sta tudi A. A. in B. A.) iz teh naslovov druga do druge nimajo nobenih zahtevkov več. Edino ustrezno tolmačenje tega zadnjega zapisa je, da stranke nimajo nobenih medsebojnih zahtevkov (razen tistih iz poravnave) glede katerekoli zadeve, ki je bila urejena s poravnavo, to pa so tudi v tej pravdi vtoževani stroški. V nasprotnem primeru poravnava ne bi imela nobenega smisla (ki je: dokončna ureditev razmerij, preprečitev novih sporov).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik vtožuje plačilo stroškov v zvezi s stanovanjem, katerega najemnik je bil toženec. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila v zadevi IV P 1553/2017 dne 5. 4. 2019 sklenjena sodna poravnava, s katero je sporni dolg prevzela toženčeva žena A. A. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in kot bistveno navaja, da poravnava ni pomenila prevzema dolga (427. do 431. člen Obligacijskega zakonika1), temveč pristop k dolgu (432. člen OZ), saj tožnik ni pristal na to, da je toženec prost obveznosti.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V navedenem postopku se zahtevek nanaša na plačilo denarnega zneska do 2.000 EUR, zato gre za spor majhne vrednosti (443. člen Zakona o pravdnem postopku2). Sodbo v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (primerjaj prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožba obsežno utemeljuje tezo, da poravnava z dne 5. 4. 2019 ni pomenila prevzema dolga, temveč pristop k dolgu, vendar po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. V sporu majhne vrednosti dejansko stanje ni predmet pritožbenega preizkusa, zato so neupoštevne pritožbene navedbe, ki skušajo izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo šele s poravnavo odpovedano najemno razmerje, kaj je kdo ob sklepanju poravnave mislil itd. 7. Je pa utemeljena pritožbena navedba, da je treba upoštevati samo tisto, kar je zapisano v sodni poravnavi in da so dodatne toženčeve interpretacije na zaslišanju neupoštevne. Vendar tudi s tako metodo ni mogoče priti do za tožnika ugodnejše odločitve. Pritožbena razlaga, da bi moral toženec doseči izrecen zapis v poravnavi, da je prost obveznosti oziroma da njegovo obveznost prevzema A. A., bi bil utemeljen le v primeru, ko bi bili stranki pravde, v kateri se je sklepala poravnava, samo sedanja tožnik in toženec.

8. Vendar pritožba spregleda bistveno okoliščino, ki jo je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje: stranki pravde IV P 1553/2017 sta bili poleg sedanjega tožnika in toženca tudi A. A. in B. A. Predmet pravde je bila tožba na izselitev iz stanovanja in nasprotna tožba na sklenitev najemne pogodbe. S poravnavo je bilo med drugim ugotovljeno, da stroški predmetnega stanovanja, _ki odpadejo na A. A. in B. A._ [poudarilo pritožbeno sodišče] znašajo 860 EUR in da se ta znesek zaveže plačati tožniku A. A. Stranke so torej s poravnavo poleg predmeta tožbe in nasprotne tožbe uredile tudi nekatera druga sporna vprašanja (stroške v zvezi s stanovanjem), kar je glede na drugi odstavek 306. člena ZPP dopustno. Ugotovile so višino obveznosti in določile, kdo jo je dolžan plačati. Zapis v poravnavi je jasen: ta strošek je dolžna poravnati le ena od pravdnih strank – B. A. 9. Sodna poravnava ima značilnosti tako pogodbe kot sodne odločbe. Njen namen je celovita in dokončna ureditev spornih razmerij med strankami: bodisi tistih iz pravde (v celoti ali delno), lahko (in zaželeno) pa tudi drugih – primerjaj 306. člen ZPP. Zato sodna poravnava presega domet (zgolj) pogodbe o prevzemu dolga. To pa pomeni, da ni ustrezna razlaga poravnave, za katero se zavzema pritožba: da bi moralo izrecno pisati, da je C. A. prost obveznosti iz naslova stroškov stanovanja, za katere bi sicer odgovarjal kot najemnik. V poravnavi je jasno določeno, kolikšni so ti stroški in kdo jih je dolžan plačati (A. A.), poleg tega pa tudi (7. točka poravnave), da so s tem urejena vsa medsebojna sporna razmerja, ki se nanašajo na tožbo in da stranke (to pa sta, kot že pojasnjeno, tudi A. A. in B. A.) _iz teh naslovov_ druga do druge nimajo nobenih zahtevkov več. Edino ustrezno tolmačenje tega zadnjega zapisa je, da stranke nimajo nobenih medsebojnih zahtevkov (razen tistih iz poravnave) glede katerekoli zadeve, ki je bila urejena s poravnavo, to pa so tudi v tej pravdi vtoževani stroški. V nasprotnem primeru poravnava ne bi imela nobenega smisla (ki je: dokončna ureditev razmerij, preprečitev novih sporov).

10. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sam nosi svoje pritožbene stroške.

1 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.