Jedro

Sodišče ne more izdati takšne začasne odredbe, s katero ne bo dosežen namen zavarovanja. Presojo o tem, ali je predlagana oblika zavarovanja ustrezna, je mogoče opraviti na podlagi primerjave med predlagano obliko zavarovanja in naravo nedenarne terjatve, zavarovanju katere je predlagana oblika zavarovanja namenjena.

Za odločitev o tem, ali je upniku priznati pravico do zavarovanja z regulacijsko začasno odredbo, je odločilna presoja učinka tako predlaganega zavarovanja v primerjavi s pravovarstvenim zahtevkom, ki ga (bo) upnik uveljavlja(l) v meritornem postopku. S tem v zvezi je torej relevantno vprašanje, ali tožbeni zahtevek sploh predstavlja uveljavljanje zahtevka, ki upniku nudi ustrezno pravno varstvo njegovega položaja.

Podlaga za izdajo začasne odredbe ni podana, ko upnik s predlagano začasno odredbo, ki ima naravo dajatvenega zahtevka na izpolnitev pogodbe, uveljavlja zgolj zavarovanje ugotovitvenega zahtevka na obstoj pogodbe, iz katere naj bi izvirala materialnopravna upravičenja, ki so skladna z vsebino zahtevka iz začasnega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi ugovoru dolžnika ter se razveljavi sklep prvostopenjskega sodišča, opr. št. Zg 120/2014-3 z dne 13. 10. 2014 v točkah A) I., II., III., IV., V., VI., VII. in VIII. izreka in se predlog upnika z dne 3. 10. 2014 za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Upnik je dolžan v 15 dneh dolžniku povrniti 4.413,35 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Na predlog upnika je prvostopenjsko sodišče 13. 10. 2014 izdalo sklep o začasni odredbi z naslednjo vsebino:

I. Dolžnica mora upnico obvestiti: - naslednji delovni dan po vročitvi tega sklepa, vendar najpozneje 21 dni pred začetkom sezone jadranske košarkarske lige, o treh stalnih televizijskih terminih za tekme te lige, ki bodo igrane v sezoni 2014/2015 in v nadaljnjih sezonah do 30. 7. 2018, oziroma do izdaje dokončne odločbe arbitraže, kar nastopi prej, - o treh tekmah v stalnih televizijskih terminih vsaj 21 dni pred posameznim tekmovalnim dnem v sezoni 2014/2015 in v nadaljnjih sezonah do 30. 7. 2018 oziroma do izdaje dokončne odločbe arbitraže, kar nastopi prej in - o celotnem razporedu tekem v posameznem tekmovalnem dnevu vsaj 10 dni pred posameznim tekmovalnim dnevom v sezoni 2014/2015 in v nadaljnjih sezonah do 30. 7. 2018 oziroma do izdaje dokončne odločbe arbitraže, kar nastopi prej.

II. Dolžnica mora upnici, njenim zaposlenim, sopogodbenikom ali drugi pravni ali fizični osebi, ki izkaže, da je glede medijskih pravic za jadransko ligo, podeljenih z licenčno pogodbo, sklenjeno med dolžnico in upnico v letu 2012, v razmerju z upnico, omogočiti fizični dostop do vseh tekem jadranske lige v skladu z razporedom tekem in omogočiti produkcijo tekme za prenos le-teh, kar vključuje, a ni omejeno na: dostop tolikšnim članom produkcijske ekipe, kot je to potrebno za produkcijo (snemalci, producenti, tehnični delavci, režiserji ipd.), primerne tehnične specifikacije (zlasti osvetlitev in zvočna jakost), priklop na vse priključke, ki so potrebni za produkcijo tekem za prenos, omogočanje postavitve opreme za produkcijo tekem za prenos, predložitev primerne grafike za produkcijo prenosa tekem in vsa druga dejanja, ki so kakorkoli potrebna za produkcijo tekem za prenos.

III. Dolžnica ne sme prenesti medijskih pravic za jadransko ligo za katerokoli platformo, kar (neizčrpno) vključuje televizijski prenos (analogni, digitalni, brezplačni, plačljivi, plačljivi na posamezni ogled (pay-per-view - PPV), video na zahtevo (video on demand – VOD), bližnji video na zahtevo (near video on demand – NVOD), 2D, 3D ipd.), prenos preko interneta, mobilnih naprav in druge načine prenosa, ki se lahko pojavijo v prihodnosti, za sezone 2012/2013, 2013/2014, 2014/2015, 2015/2016, 2016/2017 in 2017/2018 (redne sezone in posezone), vključno s katerokoli in vsemi končnimi tekmami posamezne sezone (final four), na družbo D. d.o.o., kot tudi na katerokoli drugo fizično ali pravno osebo.

IV. Če dolžnica ne izpolni kakšnega od ukrepov iz točke I izreka te začasne odredbe, bo sodišče zoper njo po uradni dolžnosti izvršilo kazen 40.000,00 EUR, hkrati pa bo zapretilo z novo kaznijo za neizpolnitev: tako bo ravnalo, dokler seštevek vseh kazni ne doseže 400.000,00 EUR.

V. Če dolžnica ne izpolni kakšnega od ukrepov iz II. in III. točke izreka te začasne odredbe, mora za vsako neizpolnitev naloženih obveznosti oziroma za vsako kršitev naloženih prepovedi plačati denarno kazen v višini 100.000,00 EUR.

VI. Upnica mora v 30 dneh od prejema te začasne odredbe začeti arbitražni postopek pred arbitražo, za ugotovitev ničnosti enostranske dolžničine odpovedi licenčne pogodbe – ter o začetku tega arbitražnega postopka v istem roku sodišču predložiti dokazilo, sicer bo ta začasna odredba prenehala veljati.

VII. Ta začasna odredba velja do izdaje dokončne odločbe arbitraže, ali do poteka veljavnosti licenčne pogodbe, tj. 30. 7. 2018, kar nastopi prej.

VIII. Dolžnica naj upnici plača 1.485,00 EUR stroškov zavarovanja, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi, tekočimi od izteka tega roka do plačila.

2. V presežnem delu je prvostopenjsko sodišče upnikov predlog zavrnilo (točka IX. in X. izreka sklepa z dne 13. 10. 2014).

3. Dolžnik je v naloženem osemdnevnem roku vložil ugovor zoper izdano začasno odredbo in prvostopenjskemu sodišču predlagal, da sklep o izdani začasni odredbi v ugodilnem delu razveljavi ter predlog upnika za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, upniku pa v plačilo naloži vse stroške dolžnika s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Z izpodbijanim sklepom z dne 7. 11. 2014 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor dolžnika zoper točke I. do III. in VI. do VIII. izreka sklepa o izdani začasni odredbi z dne 13. 10. 2014. 5. V pritožbenem roku je dolžnik vložil pritožbo zoper izpodbijani sklep z dne 7. 11. 2014. Uveljavljal je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da predlog upnika za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, upniku pa naloži v plačilo stroške dolžnika, podrejeno temu pa, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

6. Upnik je v pravočasnem odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo dolžnika zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Upnik je svoje upravičenje za sodno varstvo v obliki začasne odredbe utemeljeval v pisni vlogi, ki jo je naslovil kot „ZAHTEVA ZA IZDAJO ZAČASNE ODREDBE za zavarovanje nedenarne terjatve“. Svoje upravičenje je utemeljeval na naslednjih zatrjevanih dejstvih, ki so relevantna z vidika utemeljitve odločitve pritožbenega sodišča: - upnik in dolžnik sta sklenila licenčno pogodbo, s katero je dolžnik upniku podelil izključno svetovno licenco za medijske pravice (pravice prenosa tekem) v zvezi z ligo Jadranske košarkarske zveze (v nadaljevanju: „Jadranska liga“) do 30. 7. 2018 (v nadaljevanju: Licenčna pogodba), - z Licenčno pogodbo sta pogodbeni stranki dogovorili uporabo švicarskega prava kakor tudi pristojnost arbitraže za odločanje o spornih razmerjih iz Licenčne pogodbe, - dolžnik naj bi 10. 7. 2014 upnika obvestil o odpovedi Licenčne pogodbe v posledici zatrjevanih kršitev pogodbenih obveznosti s strani upnika, - na podlagi obvestila o odpovedi Licenčne pogodbe dolžnik zavrača vsakršno nadaljnje izpolnjevanje svojih obveznosti kot dajalca licence po Licenčni pogodbi, - po mnenju upnika je odpoved dolžnika brez učinka, saj upnik ni kršil Licenčne pogodbe, dolžnik pa pogodbe tudi ni odpovedal v skladu s pogodbeno dogovorjenim načinom v 15. členu licenčne pogodbe, - upnik je v fazi priprave zahteve za začetek arbitražnega postopka, v katerem bo zahteval ugotovitev obstoja in veljavnosti Licenčne pogodbe zaradi ničnosti odpovedi licenčne pogodbe s strani dolžnika.

9. Zakon o izvršilnem postopku (1) v 272. členu opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Po prvem odstavku tega člena mora biti kot nujni pogoj za izdajo začasne odredbe s strani upnika izkazana verjetnost obstoja terjatve ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

10. ZIZ v prvem odstavku 273. člena določa, da sme sodišče v zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, pri čemer primeroma našteva posamezne oblike tovrstnih odredb sodišča. Iz te določbe v smislu sklepanja po načelu a contrario izhaja, da sodišče ne more izdati takšne začasne odredbe, s katero ne bo dosežen namen zavarovanja. Presojo o tem ali je predlagana oblika zavarovanja ustrezna, je mogoče opraviti na podlagi primerjave med predlagano obliko zavarovanja in naravo nedenarne terjatve, zavarovanju katere je predlagana oblika zavarovanja namenjena.

11. Opredelitev namena in obsega zavarovanja, ki ga zasleduje s predlagano začasno odredbo, je stvar dispozicije predlagatelja. V teh mejah je zamejeno tudi sodišče pri odločanju o utemeljenosti predlagane oblike zavarovanja (prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku (2)). Ker je mogoče z začasno odredbo uveljaviti zavarovanje nedenarnih zahtevkov, ki so že predmet sodnega postopka, kakor tudi tistih zahtevkov, glede katerih namerava upnik šele vložiti ustrezen pravovarstveni zahtevek, mora predlagatelj zavarovanja določno opredeliti, kakšen zahtevek s predlaganim zavarovanjem varuje. Če je postopek, v katerem predlagatelj uveljavlja pravovarstveni zahtevek, že v teku, mora predlagatelj določno pojasniti, pred katerim sodišče ali drugim organom naj bi takšen postopek tekel. V kolikor predlagatelj v takšnem meritornem postopku uveljavlja različne vrste zahtevkov, mora opredeliti, na katerega od več zahtevkov naj bi se zavarovanje nanašalo. Kadar predlagatelj uveljavlja zavarovanje zahtevka, glede katerega še ni začel uveljavljati meritornega pravovarstvenega zahtevka, pa mora v svojem predlogu določno opredeliti kakšno nedenarno terjatev, ki jo namerava uveljavljati v še ne začetem postopku, želi zavarovati z začasno odredbo.

12. Takšna izhodišča veljajo tudi v primeru, ko je podana pristojnost sodišča za odločanje o predlaganem zavarovanju terjatve, ki bo predmet presoje arbitražnega organa (12. člen Zakona o arbitraži (3)).

13. Upoštevaje navedena izhodišča je upnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe povsem določno opredelil predmet varstva, ki ga zasleduje s predlagano začasno odredbo. To je zavarovanje zahtevka na ugotovitev obstoja in veljavnosti licenčne pogodbe, ki ga bo uveljavljal v arbitražnem postopku pred arbitražo (4). Pri takšnem predmetu zavarovanju z začasno odredbo je upnik vztrajal tudi v odgovoru na pritožbo (5).

14. Pri tako opredeljenem predmetu varstva s predlagano začasno odredbo je torej potrebno odgovoriti ali je s predlagano začasno odredbo mogoče doseči namen zavarovanja zahtevka, na katerega se sklicuje upnik.

15. V delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče ugodilo predlogu upnika in izdalo začasno odredbo, ima odločitev prvostopenjskega sodišča naravo regulacijske začasne odredbe, s katero je začasno do dokončne odločitve v arbitražnem postopku uredilo razmerje med pravdnima strankama. Ta ureditev razmerja med pravdnima strankama pa po svoji vsebini predstavlja naložitev dolžniku izvedbe tistih storitev in dopustitev, ki po svoji vsebini predstavljajo izpolnitveno ravnanje, h kateremu se je dolžnik zavezal s sklenjeno Licenčno pogodbo (točke I. in II. izreka sklepa z dne 13. 10. 2014). Tudi v delu, v katerem je dolžniku naloženo opustitveno ravnanje (točka III izreka sklepa z dne 13. 10. 2014), se tako naloženo ravnanje dolžniku prilega upravičenju upnika v smislu uveljavljanja izključnostnih upravičenj iz Licenčne pogodbe, ki naj bi po zatrjevanju upnika še vedno veljala med pravdnima strankama.

16. Sodna praksa je že pred uveljavitvijo ZIZ utemeljila razlikovanje med zavarovalnimi in ureditvenimi (regulacijskimi) začasnimi odredbami. Tako stranke tega postopka kot prvostopenjsko sodišče so se pri tem pravilno sklicevali na ključni prispevek Ustavnega sodišča k temu razlikovanju z utemeljitvijo odločbe Up - 275/97 z dne 16. 7. 1998. Takšno razlikovanje je pojmovno nagradilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več kasnejših odločbah (6). Tako opredeljeni okvir regulacijskih začasnih odredb omogoča zagotovitev zavarovanja terjatev tudi izven okvira zagotovitve možnosti kasnejše izvršbe zavarovane terjatve. To po eni strani omogoča izdajo začasne odredbe tudi z namenom zavarovanja ugotovitvenih in oblikovalnih tožbenih zahtevkov, ki načeloma niso podvržene možnosti kasnejše izvršbe. Vendar takšna širitev dopustnosti izdaje regulacijske začasne odredbe ne pomeni, da je mogoče vsakršen ugotovitveni zahtevek zavarovati z regulacijsko začasno odredbo, s katero se še pred izvedbo kontradiktornega postopka začasno uredi razmerja med pravdnima strankama. Že okoliščina, da se o izdaji regulacijske začasne odredbe odloča v sumarnem postopku brez izvedenega kontradiktornega postopka, narekuje restriktivni pristop k dopuščanju takšne oblike zavarovanja.

17. Po mnenju pritožbenega sodišča je za odločitev o tem, ali je upniku priznati pravico do zavarovanja z regulacijsko začasno odredbo, odločilna presoja učinka tako predlaganega zavarovanja v primerjavi s pravovarstvenim zahtevkom, ki ga (bo) upnik uveljavlja(l) v meritornem postopku. S tem v zvezi je torej relevantno vprašanje ali tožbeni zahtevek sploh predstavlja uveljavljanje zahtevka, ki upniku nudi ustrezno pravno varstvo njegovega položaja.

18. Ker se je upnik skliceval na zahtevek ugotovitve obstoja licenčne pogodbe med pravdnima strankama, je treba pojasniti, da že glede na svojo naravo takšen zahtevek nima oblikovalnega učinka na materialnopravno razmerje med obema strankama postopka. V kolikor ne bi bila izključena sodna pristojnost za odločanje o tovrstnem zahtevku in bi se zahtevek obravnaval pred slovenskim sodiščem, bi se sodišče moralo ukvarjati tudi z vprašanjem pravnega interesa za uveljavljanje takšnega ugotovitvenega zahtevka. Iz trditvene podlage upnika o kršitvenem ravnanju dolžnika v smeri neučinkovitega odstopa od pogodbe in posledično neizpolnjevanja svojih pogodbenih obveznosti, je mogoče sklepati le na zatrjevanje dejanske podlage, ki pogodbi zvesti stranki daje materialnopravno upravičenje na uveljavljanje dajatvenega zahtevka na izpolnitev pogodbe in morebitnih drugih dajatvenih (restitucijskih) zahtevkov, ki izvirajo iz kršitvenega ravnanja dolžnika. Ob obravnavanju morebitnih tovrstnih zahtevkov bi se vprašanje obstoja pogodbenega razmerja, ki je predmet ugotovitvenega zahtevka, na katerega se sklicuje upnik, pojavilo le kot predhodno vprašanje. Pravni interes za uveljavljanje zgolj (oziroma tudi) ugotovitvenega zahtevka bi bil v tem smislu lahko utemeljevan le na prejudicialnem učinku v smislu tretjega odstavka 181. člena ZPP. Pri tem pa tudi morebitna širša možnost uveljavljanja ugotovitvenega zahtevka pred arbitražnim razsodiščem za presojo ustreznosti predlaganega zavarovanja ni odločilna.

19. Upnik je torej s predlagano začasno odredbo uveljavljal zahtevek, ki po svoji vsebini predstavlja dajatveni zahtevek na izpolnjevanje Licenčne pogodbe, medtem ko je kot predmet zavarovanja uveljavljal zavarovanje terjatve na ugotovitev obstoja te iste pogodbe. V tem delu se obravnavano razmerje v bistvenem razlikuje od razmerja, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče v odločbi Up - 275/97. Bistveni prispevek Ustavnega sodišča k preusmeritvi sodne prakse je bil s citirano odločbo v tem, da je preseglo do tedaj ustaljeno stališče sodne prakse glede nedopustnosti prekrivanja zahtevka iz začasne odredbe z zahtevkom iz meritornega postopka. Ob upoštevanju restriktivnih kriterijev v povezavi s položajem dolžnika v posledici izdaje začasne odredbe, je Ustavno sodišče dopustilo izdajo začasne odredbe, v posledici katere bi se dejansko z regulacijsko začasno odredbo ugodilo meritornemu zahtevku že v okviru predlagane začasne odredbe, če bi v posledici neizdaje začasne odredbe nadaljnje uveljavljanje sodnega varstva lahko izgubilo svoj smisel. 20. Takšna podlaga za izdajo začasne odredbe pa ni podana v konkretnem primeru, ko upnik s predlagano začasno odredbo, ki ima naravo dajatvenega zahtevka na izpolnitev pogodbe, uveljavlja zgolj zavarovanje ugotovitvenega zahtevka na obstoj pogodbe, iz katere naj bi izvirala materialnopravna upravičenja, ki so skladna z vsebino zahtevka iz začasnega zavarovanja. Morebiten uspeh upnika zgolj z ugotovitvenim zahtevkom na obstoj pogodbe ne bo v ničemer spremenil pravnega položaja upnika v razmerju do dolžnika, saj bo s tem odločeno zgolj o predhodnem vprašanju pri obravnavi dajatvenih zahtevkov, na katere pa se v smislu predmeta zavarovanja z začasno odredbo upnik v zahtevi ni skliceval. Da predlagana in izdana začasna odredba ne more doseči svojega namena, pa izhaja tudi iz tega, da je časovno vezana najkasneje do izdaje dokončne odločbe arbitraže, s katero bo odločeno o navedenem ugotovitvenem zahtevku, ki pa sam po sebi upniku še ne zagotavlja ustreznega pravnega varstva.

21. Ker je sodišče pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe vezano na trditveno podlago upnika, podano v predlogu, s katerim je utemeljeval predpostavke za izdajo začasne odredbe, za presojo ni odločilno, kakšne zahtevke je upnik po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe tudi dejansko uveljavljal v okviru zahteve za arbitražno presojo spora pred arbitražnim sodiščem v Ženevi (priloga A33), s katero je upravičeval izdano začasno odredbo.

22. Upoštevaje navedene materialnopravne razloge pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlog za izdajo začasne odredbe glede na trditveno podlago upnika nima podlage v prvem odstavku 273. člena ZIZ, saj s predlagano začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja nedenarne terjatve, na katero se je skliceval upnik v svojem predlogu. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi prvostopenjsko sodišče moralo zaradi nesklepčnosti predlog zavrniti. Ker je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem delu ugodilo predlogu upnika in naložilo dolžniku izpolnjevanje pogodbe zgolj v zavarovanje ugotovitvenega zahtevka na obstoj pogodbe, je s tem nepravilno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugodilo ugovoru dolžnika ter razveljavilo sklep o izdani začasni odredbi in predlog upnika v tem delu zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

23. Navedeni materialnopravni razlogi za spremembo izpodbijanega sklepa pa hkrati izključujejo potrebo, da bi se pritožbeno sodišče moralo opredeljevati do pritožbenih razlogov, ki jih je v svoji pritožbi izrecno uveljavljal dolžnik.

24. Pritožbeno sodišče v tem delu še pojasnjuje, da prvostopenjsko sodišče v okviru izpodbijanega sklepa še ni v celoti presojalo ugovora dolžnika zoper sklep o izdani začasni odredbi in sicer v delu, ki se je nanašal na točki IV. in V. izreka, to je glede zagrožene denarne kazni kot sredstva izvršbe v primeru kršitve začasne odredbe. Ker pa je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sklep o izdani začasni odredbi, je glede na akcesorno naravo odločitve v točkah IV. in V. izreka sklepa z dne 13. 10. 2014, razveljavilo tudi ta del odločitve prvostopenjskega sodišča, čeprav še ni bilo odločeno o tem delu ugovora. Ta del odločitve prvostopenjskega sodišča namreč ne more eksistirati sam za sebe in je nujno vezan na usodo odločitve v delu, o katerem je odločalo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu.

25. Sprememba odločitve prvostopenjskega sodišča je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka, o katerih je prvostopenjsko sodišče odločilo v okviru točke VIII. izreka sklepa z dne 13. 10. 2014. V posledici neuspeha v celotnem postopku je upnik dolžan povrniti stroške postopka dolžnika pred prvostopenjskim sodiščem v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in sicer po tar. št. 3461 v višini 1.192,50 EUR in po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, skupaj 1.212,50 EUR. Dolžnik je upravičen tudi do povrnitvi pritožbenih stroškov po tar. št. 3468 v višini 2.385,00 EUR in po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, skupaj 2.405,00 EUR. Dolžnikovi skupni stroški celotnega postopka tako znašajo 3.617,50 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 4.413,35 EUR. V primeru neplačila je upnik dolžan toženi stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od izteka naloženega roka za plačilo dalje.

(1) Uradni list RS, št. 51/1998, 72/1998 - skl. US, - odl. US, 89/1999 - ZPPLPS, 11/2001 - ZRacS-1, 75/2002, 87/2002 - SPZ, 70/2003 - odl. US, 16/2004, 132/2004 - odl. US, 46/2005 - odl. US, 96/2005 - odl. US, 17/2006, 30/2006 - odl. US, 69/2006, 115/2006, 93/2007, 121/2007, 45/2008 - ZArbit, 37/2008 - ZST-1, 28/2009, 51/2010, 26/2011, 14/2012, 17/2013 - odl. US, 45/2014 - odl. US, 58/2014 - odl. US, 53/2014 – v nadaljevanju ZIZ.

(2) Uradni list RS, št. 26/1999, 96/2002, 110/2002 - ZDT-B, 58/2003 - odl. US, 2/2004, 2/2004 - ZDSS-1, 69/2005 - odl. US, 90/2005 - odl. US, 43/2006 - odl. US, 52/2007, 45/2008 - ZArbit, 45/2008, 111/2008 - odl. US, 121/2008 - skl. US, 57/2009 - odl. US, 12/2010 - odl. US, 50/2010 - odl. US, 107/2010 - odl. US, 75/2012 - odl. US, 76/2012 - popr., 40/2013 - odl. US, 92/2013 - odl. US, 6/2014, 10/2014 - odl. US, 48/2014 – v nadaljevanju ZPP.

(3) Ur. l. RS, št. 45/2008. (4) Navedbe v četrtem in petem odstavku točke I zahteve za izdajo začasne odredbe.

(5) Drugi odstavek na 8. strani odgovora na pritožbo.

(6) Npr. sklep II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008.