Jedro

Če sodišče 1. st. ugotovi, da je obdolženi vedel, da sta dovolilnici za prevoz v tujo državo ponarejeni, v obrazložitvi pa pripiše, da pri pregledu dovolilnic ni bil zadosti skrben, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zato je treba takšno sodbo razveljaviti.

Izrek

Pritožbi zagovornika odvetnika B. M. se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i ter zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obdolženega R. G. za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po III. in I. odstavku 256. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 2 meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolžencu je po določilu I. odstavka 95.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v višini 11.500,00 SIT in povprečnino v višini 60.000,00 SIT. Zoper to sodbo se je pritožil obdolženec po zagovorniku zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka, kršitve materialnega zakona in napačne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da višje sodišče spodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje na prvo stopnjo. Višji državni tožilec svétnik F.H. je v pisnem predlogu, podanem skladno z II.odstavkom 377. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe. Pritožba je utemeljena. Pritožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženi ravnal z direktnim naklepom in ni sledilo zagovoru obdolženca, ki je zatrjeval, da ni vedel, da je uporabljal oz. dal v promet ponarejeni dovolilnici. Sodišče prve stopnje je v sodbi obdolženčev direktni naklep utemeljilo z ravnanjem obdolženca in njegovim zagovorom. Zagovoru obdolženca, da ta ni vedel, da ima v rokah ponarejeni dovolilnici sodišče ni verjelo. Da je ravnal naklepno, je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi naslednjega: ni verjelo obdolžencu, da ni nikoli "sodeloval" z ženinim sorodnikom, ki mu je obljubil pomoč, ampak sta se slišala prav na dan, ko je obdolženec dovolilnici nujno potreboval, saj je po mnenju sodišča malo verjetno, da bi se od drugih prevoznikov iz R. S. v M. razvedelo, da obdolženec potrebuje dovolilnici; prav tako je po mnenju prvostopnega sodišča bilo ravnanje obdolženca naklepno, ko je šel po dovolilnici kar na tržnico in ne v kakšno prevozniško podjetje in se kljub temu, da mu je dovolilnici izročila neznana oseba, ki ji je izročil tudi denar, sploh ni pozanimal, od katerega prevoznika dovolilnici sta; tudi ravnanje obdolženega, ko je šoferjema, ki sta bila začudena nad tem, da je dovolilnici uspel dobiti v tako hitrem času, zabrusil "naj se brigata za prevoz" ter da je z dovolilnicama vse v redu, po mnenju sodišča prve stopnje kaže na to, da je vedel, da ima ponarejeni dovolilnici; svojo utemeljitev je sodišče oprlo tudi na strokovno mnenje hrvaške policije, iz katerega izhaja, da naj bi ponarejeni dovolilnici imeli na pogled vidne razlike (v kvaliteti tiska, barvnem tonu offsetne podlage, perforaciji kuponov), ki bi jih obdolženec, ki je že dve leti delal prav z dovolilnicami, gotovo opazil, če bi ju natančno pogledal. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da utemeljitev naklepa, kot je podana v obrazložitvi sodbe, kaže bolj na to, da je obdolženi ravnal malomarno in ne naklepno. Po pritožnikovem mnenju je obdolženi ravnal malomarno, kar izhaja iz njegovega zagovora (ki mu sodišče prve stopnje ni verjelo), saj je povedal sam, da je bil v hudi časovni stiski in da je potem, ko sta se mu dovolilnici na prvi pogled zdeli pristni, sorodnika samo vprašal, če je z njima vse v redu, ta pa mu je pritrdil. Že sama ugotovitev sodišča, da se obdolženi ni oziral na to, kakšni sta dovolilnici in je samo vprašal sorodnika, ali je z njima vse v redu, kaže na to, da je že sodišče prve stopnje dopuščalo možnost, da je obdolženi v dani situaciji ravnal malomarno. Za malomarnost je značilno lahkomiselno ravnanje, neprevidnost, napačen račun storilca, da posledica ne bo nastala, kar vse lahko očitamo obdolžencu. V primeru, da se pojavi dvom v naklep obdolženca, se šteje, da ta ni podan. In ker se kaznivo dejanje ponarejanja listin po III. in I. odstavku 256. člena KZ lahko stori le naklepno, se je sodišču druge stopnje pojavil dvom o obstoju obdolženčevega naklepa, zato je pritožba obdolženčevega zagovornika v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja utemeljena. Sodišče prve stopnje ni verjelo zagovoru obdolženega, da so dovolilnice na prvi pogled bile pristne in da on, ki je že dve leti delal prav z dovolilnicami ni opazil, da sta ponarejeni. Obdolženi je tudi izpovedal, da so obmejni organi to, da sta dovolilnici ponarejeni, ugotovili šele takrat, ko so v računalniku preverili njuno serijsko številko, česar pa sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Svojo ugotovitev, da sta dovolilnici ponarejeni, je sodišče utemeljilo na strokovnem mnenju Centra za kriminalistične preiskave I. V., iz katerega izhaja, da sta se dovolilnici razlikovali od pravih že na pogled in sicer v kvaliteti tiska, barvnem toku offsetne podlage, perforaciji kuponov. Strokovno mnenje tudi potrjuje, da sta dovolilnici popolna ponaredka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstva ali so bile razlike med ponarejenimi dovolilnicami in originalnimi dovolilnicami vidne že na prvi pogled tudi povprečnemu prevozniku. Vse navedene "vidne razlike" dovolilnic se po mnenju sodišča druge stopnje nanašajo na samo tiskarsko tehniko oz. tehniko izdelave, ki pa je nekdo, ki ni strokovnjak na področju grafike ne more poznati. Zato bo potrebno glede tega pridobiti mnenje ustreznega izvedenca, saj strokovno mnenje tuje policije ne zadošča. Dodatno pa sodišče druge stopnje še ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza glede zagovora obdolženca v tistem delu, ko je izpovedal, da sta mu šoferja povedala, da so obmejni organi ugotovili, da sta dovolilnici ponarejeni šele potem, ko so preverili njuno serijsko številko s pomočjo računalnika. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi strokovnega mnenja in zagovora obdolženca, ki mu ni verjelo, sklepalo, da je obdolženi vedel, da sta dovolilnici ponarejeni. Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbi obdolženca ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ponoviti že izvedene dokaze, zaslišati obdolženega in priči M. G. in D. S. ter z izvedencem ustrezne stroke ugotoviti kakovost in spoznavnost ponaredka. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, bo sodišče prve stopnje moralo izvedene dokaze oceniti in ugotoviti, ali so podani vsi objektivni in subjektivni znaki očitanega kaznivega dejanja.