Jedro

Materialnopravno pravilna je presoja, da na ta način (ustno) pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ni moglo prenehati. Oporo ima v 8. členu pogodbe v zvezi s Splošnimi pogoji, kjer je določeno, da lahko odjemalec tudi zaradi spremembe lastništva, na kar se je sklicevala toženka, odstopi od pogodbe (le) pisno, pri čemer mora biti odpoved drugi stranki podana priporočeno po pošti. Da je tožena stranka na tak način odpovedala pogodbo v septembru 2015, ni ne zatrjevala niti dokazovala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem in stroškovnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 142277/2016 z dne 11. 1. 2017 v veljavi tako, da mora tožena stranka plačati tožeči 226,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2016 naprej in stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2017. Za višje zahtevane stroške izvršilnega postopka je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo v plačilo 238,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo vlaga ugovor (pritožbo) tožena stranka. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ne navaja. Predlaga razveljavitev in upoštevanje okoliščin, na katere je opozarjala med postopkom. Ponovno jih opisuje. Navaja, da jih je sodišče obravnavalo, a jih ni upoštevalo. Sklicevalo se je le na splošne pogoje pogodbe brez upoštevanje življenjskih situacij, ki niso vedno enake zapisanih dogovorom. Teh se ni držala tožeča stranka. Ponavlja, da se je osebno oglasila na sedežu tožeče stranke, plačala zapadle obveznosti in dobila pojasnilo, da je s tem, ker ni lastnica odjemnega mesta, storila vse potrebno. Ponovno prilaga elektronsko pošto o komunikaciji med gospodom F. in gospo N. Ž, ki je potekala pred pravdo in tudi po njej. Iz slednjega izhaja, da je pooblaščenec tožene stranke poslal izvensodno poravnavo in položnico za plačilo. Tožeča stranka se spreneveda. Tožena stranka pa si je ves čas poskušala zadevo korektno in dokončno urediti, kar bi bilo treba upoštevati.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrženje ali zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Pritožnica izpodbija dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno. Nihče ni prevzel njenega dolga. Tožeča stranka kljub korespondenci, na katero se sklicuje pritožnica, še ni prejela nikakršnega plačila.

4. Tožena stranka odgovarja na navedbe tožeče v odgovoru na pritožbo. Vztraja, da se spreneveda. Prilaga dokazilo, da je podjetje P., d.o.o. dne 5. 4. 2018 plačalo 582,03 EUR, kar dokazuje, da je bilo plačilo izvedeno na podlagi sporazuma, ki ga tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zanika.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP1). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi procesnih kršitev relativnega značaja po prvem odstavku 339. člena ZPP. Odločilno je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je nanj vezano in ga v pritožbenem postopku ne preizkuša več.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je torej pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da sta pravdni stranki 21. 1. 2014 sklenili Pogodbo o oskrbi z energenti, električno energijo in/oziroma zemeljskim plinom (v nadaljevanju: Pogodba) za dobavo električne energije za merilno mesto tožene stranke. Sestavni del pogodbe so bili Splošni pogoji E. d.o.o., za oskrbo gospodinjskih odjemalcev za električno energijo (v nadaljevanju: Splošni pogoji). Tožena stranka se je v septembru 2015 zglasila na sedežu tožeče stranke, plačala do takrat zapadle račune in na podlagi pogovora z uslužbenko menila, da je s tem končala pogodbeno razmerje s tožečo stranko. Od pogodbe ni odstopila oziroma je ni odpovedala na način, kot ga določa pogodba – s pisno izjavo, naslovljeno na toženo stranko. Tožeča stranka ji je zato tudi po tem obdobju utemeljeno izstavljala vtoževane specificirane račune, in sicer vse dokler ni sama odpovedala pogodbe, to je do 12. 4. 2016. Vtoževani računi zajemajo toženkine obveznosti iz naslova dobavljene električne energije in zamudnih obresti, ki jih toženka ni poravnala.

8. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo ob pravilni uporabi določil Pogodbe, prvega odstavka 125. člena in 239. člena OZ2. S pravilnimi in popolnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, je zavrnilo toženkine ugovore v smeri prenehanja pogodbenega razmerja v septembru 2015, ko naj bi s tožnico dosegala ustno soglasje o prekinitvi pogodbe, in o njeni komunikaciji s tretjo osebo za prevzem njenih obveznosti, na kar opozarja tudi v pritožbi. Materialnopravno pravilna je presoja, da na ta način (ustno) pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ni moglo prenehati. Oporo ima v 8. členu pogodbe v zvezi s Splošnimi pogoji, kjer je določeno, da lahko odjemalec tudi zaradi spremembe lastništva, na kar se je sklicevala toženka, odstopi od pogodbe (le) pisno, pri čemer mora biti odpoved drugi stranki podana priporočeno po pošti. Da je tožena stranka na tak način odpovedala pogodbo v septembru 2015, ni ne zatrjevala niti dokazovala. Do prekinitve pogodbe je po pravilni presoji sodišča prve stopnje prišlo šele s strani tožeče stranke, ker toženka svojih obveznosti ni plačala. Do tedaj je bila pogodba veljavna in za toženko zavezujoča. Ker pogodbenih obveznosti po izstavljenih računih ni več izpolnjevala, kot pove sama v pritožbi, pa jih namesto nje do izdaje sodbe ni izpolnila niti tretja oseba, je tožbenemu zahtevku za plačilo vtoževane glavnice ugodeno ob pravilni uporabi 239. člena OZ, za zamudne obresti pa na podlagi 378. člena OZ v zvezi z 299. členom istega zakona, ker je bila toženka s plačilom dolgovanih obveznosti v zamudi. Izpolnitev vtoževanih obveznosti po trenutku izdaje sodbe na pravilnost odločitve ne vpliva. Pomeni le to, da zoper toženko ne bo potrebna izvršba, ker je dosojeno terjatev že (ali zanjo tretja oseba) prostovoljno izpolnila.

9. Pritožba torej ni utemeljena. Odločitev je materialnopravno pravilna in ni obremenjena s tistimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem in posledično stroškovnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena istega zakona).

10. O pritožbenih stroških toženke ni bilo treba odločati, ker jih ni priglasila. Tudi sicer do njih zaradi neuspeha s pritožbo ne bi bila upravičena. O prilašenih pritožbenih stroških tožeče stranke pa je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona. Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi na drugi stopnji, naj tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.