Jedro

Tudi če toženec ni vložil nasprotne tožbe, to še ne pomeni, da je tožničin tožbeni zahtevek v celoti utemeljen in da ji sodišče ne more prisoditi manj, kot zahteva.

Izrek

I. Pritožba tožnice se v preostalem delu zavrne in v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (v II. točki) ugotovilo, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank počitniška hišica na ... (nepremičnina parc. št. 2365/7 in 2365/11 k. o. X) z opremo, ki je našteta v tretji alineji II. točke sodbe, ter osebno vozilo znamke VW Passat. Ugotovilo je, da znaša tožničin delež na tem premoženju 30/100, toženčev pa 70/100 ter zavrnilo, kar je zahtevala tožnica več (III. točka). Zavrnilo je (v IV. točki) tudi njen zahtevek, naj se ugotovi, da v skupno premoženje sodijo še: denarna terjatev 30.000 EUR ter oprema v stanovanju v ..., kot je razvidna iz druge alineje IV. točke sodbe; štirje kompleti motoristične opreme ter 10.000 EUR na toženčevih bančnih računih. Tožencu je naložilo, da plača tožnici 1307,63 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, sicer pa z ustreznimi obrestmi (V. točka).

2. Proti sodbi se pritožujeta tožnica in toženec, vsak proti delu, ki je zanj neugoden, uveljavljata vse po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge, predlagata spremembo ali pa razveljavitev sodbe ter opredeljujeta vsak svoje pritožbene stroške.

3. Tožnica sodišču najprej očita, da je odločilo o višjem deležu toženca na skupnem premoženju, ne da bi sam s tožbo to zahteval, saj zgolj ugovor v tej smeri glede na sodno prakso v takih primerih ne zadošča. Sicer pa meni, da je sodišče prenizko ovrednotilo njen prispevek k skupnemu premoženju. Predvsem bi moralo po njenem šteti kot priznano to, kar je sama navajala, pa toženec ni posebej prerekal, pri čemer povzema tekst iz svoje vloge z dne 26. 7. 2012, češ da je imel ob višji plači, zasluženi v tujini, toženec zato tam tudi višje stroške, da si je privoščil luksuz in da bi bil v primeru, če bi res imel toliko denarja, ne najel kredita za nakup rabljenega vozila. Sodišču očita, da je tožencu kar dvakrat upoštevalo boljše dohodke, namreč še na odhodkovni strani, češ da je plačeval več stroškov. Sicer pa pritožnica kritizira zaključek sodišča o tem, da se njuna zunajzakonska skupnost ni začela že januarja, pač pa šele maja leta 2001. Tega se po njenem pravzaprav niti ne da preizkusiti, saj se sodišče do povzetih izpovedb ni opredelilo. Meni, da je za oceno, ali je neka skupnost take kvalitete, pomembna predvsem notranja komponenta, torej medsebojna naklonjenost partnerjev in njun dogovor, ni pa nujno, da so vedno podani vsi njeni elementi. Že leta 2000 sta šla, navaja pritožnica, skupaj na morje, ter opozarja, kako so tudi priče izpovedovale, da sta se vselila v stanovanje decembra leta 2000 ali januarja naslednje leto. Dalje meni, da toženec ni dokazal „dote“ staršev 20.000 EUR, s katero naj bi tudi obnavljal stanovanje. Da je za financiranje adaptacije prodal celo motorno kolo, pa po rezoniranju tožnice kaže kvečjemu na to, da mu je sredstev primanjkovalo. Opozarja, da ji je bilo onemogočeno dokazovanje zanjo ugodnih dejstev, saj jo je bil toženec nagnal iz stanovanja, v katerem so ostali razni računi. S tem ji je bila, meni, kršena pravica pravica po 22. čl. Ustave. V vsakem primeru bi moralo sodišče vsaj glede adaptacija kopalnice leta 2005 oz. 2006 (pa tudi, če bi bila leta 2002, kot je sugeriral toženec) ugotoviti, da je bila opravljena iz sredstev skupnega premoženja. Toženec bi moral dokazovati, da se je (če bi se) obnovila iz njegovega posebnega premoženja, pa ni. Tudi o tem pritožnica v sodbi pogreša razloge. Dalje nasprotuje dokazni oceni, da je motoristično opremo toženec kupoval iz svojega posebnega premoženja. Pritožbo sklene z očitkom, da ji ni bila dana možnost obravnavanja, ker je sodišče zavrnilo dokaz s poizvedbami o gibanju sredstev na toženčevih bančnih računih v tujini; najmanj to, kar je izkazano, da je bilo na njegovem računu ob razpadu njune zveze 27. 10. 2011 (828,98 EUR), je skupno premoženje.

4. Toženec pa v sodbi pogreša razloge o tem, kako je sodišče določilo oz. ocenilo deleže bivših zakoncev na skupnem premoženju. Ne vidi namreč jasne meje med trditvami, dokazi in ugotovitvami sodišča. Meni, da sodišče meril za odločanje, ki jih je sicer navedlo, ne konkretizira. Pogreša tudi ugotovitev o trenutku razpada njune skupnosti. Ni sporno, da je njuna življenjska skupnost prenehala 27. 10. 2011, vendar meni, da nobena zveza ne razpade v trenutku. Vztraja pri tem, da VW Passat ni skupno premoženje, saj se je izplačilo doživetja s strani Zavarovalnice ... leta 2010 (5112,92 EUR) nanašalo na zavarovanje, ki ga je sklenil leta 2000, torej pred začetkom skupnosti s tožnico, preostanek kupnine pa je plačal s kreditom pri N, d. d., ki ga bo odplačal šele leta 2014. Trdi, da je bila podobna situacija glede pridobitve vikenda; nekaj so bili njegovi prihranki, nekaj pa kredit. Nato pritožnik navaja, da je bil tožničin prispevek nasploh minimalen, dejansko naj bi se ne mogla niti sama preživljati, večkrat je bila zaradi zdravljenja tudi nesposobna za kakršnokoli delo. Končno toženec nasprotuje tudi odločitvi o stroških, češ da so odmerjeni previsoko, odmere pa niti ni mogoče preveriti. Meni, da bi bilo treba upoštevati, da je imela tožnica odobreno brezplačno pravno pomoč.

5. Tožnica je na toženčevo pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev in opredelila še nadaljnje stroške pritožbenega postopka, toženec pa na njeno pritožbo ni odgovoril. 6. Pritožbeno sodišče je o obeh pritožbah že enkrat odločilo, in sicer jima je obema delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v III. točki razveljavilo glede ugotovitve, da znaša delež toženca na ugotovljenem skupnem premoženju 70/100, v II. točki spremenilo tako, da se v obseg ugotovljenega skupnega premoženja doda 828,98 EUR, v prvi alineji IV. točke (glede zahtevka, da v skupno premoženje spada tudi terjatev v višini 30.000 EUR), posledično pa v V. točki (glede stroškov) razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v tem delu zadevo v novo sojenje. Sicer je pritožbi zavrnilo ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Tožnica je uspela z revizijo zoper odločitev o razveljavitvi ugotovitve, da znaša delež toženca na skupnem premoženju 70/100 in glede zavrnitve njene pritožbe v preostalem delu. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi pritožbenega sodišča ugotovilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki naj bi bila storjena zaradi nasprotujočih si razlogov, ko naj bi pritožbeno sodišče po eni strani ocenilo, da je toženec svoj ugovor nadpolovičnega deleža uveljavljal neustrezno, to je brez vložitve nasprotne tožbe, po drugi strani pa ga je upoštevalo oz. mu celo ugodilo.

8. Pritožbeno sodišče očitano napako v ponovljenem odločanju o še spornem delu tožničine pritožbe odpravlja tako, da slednjo tudi v tem delu ocenjuje za neutemeljeno.

9. Po razumevanju pritožbenega sodišča sicer očitane napake (tj. nasprotja v razlogih, ki naj bi onemogočala preizkus pravilnosti in zakonitosti) sicer ni bilo oz. je bilo to kvečjemu navidezno. Po razumevanju pritožbenega sodišča je upoštevanje dejanskih ugovorov toženca eno, odločitev o njegovemu ugovoru kot o zahtevku pa je nekaj drugega, zato verjetno ni nasprotja med tem, da se ugotovi, da nasprotna tožba ni bila vložena, ugovor pa za odločitev o deležu (na skupnem premoženju) v izreku sodbe ne zadošča(1), in tem, da se upošteva dejanska obramba toženca, ki jo daje v okviru ugovora, da tožničin delež ni tolikšen, kot ga ta s sodbo zahteva. Kajti tudi če toženec ni vložil nasprotne tožbe, to še ne pomeni, da je tožničin tožbeni zahtevek v celoti utemeljen in da ji sodišče ne more prisoditi manj, kot zahteva.

10. Da je to sedaj še bolj jasno, izhaja iz razlogov odločbe Ustavnega sodišča RS Up-822/13 z dne 4. 12. 2014, s katero je to sodišče (v bistvenem delu) razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 98/2013 z dne 16. 5. 2013, na katero se je to pritožbeno sodišče oprlo v prejšnjem pritožbenem postopku, rekoč da je nujno potreba nasprotna tožba, ne glede na stanje v zemljiški knjigi. Ustavno sodišče poudarja, da se krši pravica do izjave, če se stranki odreče vsebinsko odločanje o zahtevku za nadpolovični delež na skupnem premoženju (tudi brez njenega posebnega tožbenega zahtevka).

11. V naši zadevi se je toženec zoper tožničin zahtevek, da je njen oz. njun delež na skupnem premoženju tak, kot se po zakonu domneva (torej polovičen), branil z ugovorom, da je njegov delež večji, nasprotne tožbe, s katero bi zahteval, da se to tudi ugotovi, pa ni vložil, saj je kot edini lastnik sporne nepremičnine vpisan v zemljiško knjigo. V skladu s prikazanim stališčem Ustavnega sodišča je treba torej tožničin očitek procesne narave, da je sodišče odločilo o tožnikovem deležu kljub temu, da ta tega ni zahteval s tožbo, zavrniti.

12. Pravnomočno je že ugotovljeno, da je tožničin delež na skupnem premoženju 30 %. Táko sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče že v prvem pritožbenem postopku ocenilo za popolnoma pravilno in zakonito, zato lahko razloge o tem samo ponovi, saj ni prav nobenih razlogov, da bi bila današnja odločitev pritožbenega sodišča vsebinsko drugačna od prve:

13. Tožničini očitki torej večinoma niso utemeljeni. Ni ji bila odvzeta možnost izjave, niti ji ni bila kršena ustavna pravica do enakega obravnavanja. Če je menila, da toženec razpolaga z listinami, ki bi lahko dokazovale njene trditve, bi lahko sodišču predlagala, da ravna po določbah 227. čl. ZPP, ki urejajo edicijsko dolžnost, a tega ni storila. Očitek, da je sodišče opustilo poizvedbe o toženčevih bančnih računih v tujini, je nekorekten. Tak dokazni predlog je bil povsem pavšalen in usmerjen v poizvedbe pri AJPES. Slednji je sporočil zgolj podatke o toženčevem transakcijskem računu pri N, d. d. (podatke o sredstvih na slednjem je sodišče že bilo pridobilo), kar je sodišče vpogledalo na naroku 7. 10. 2013 in kar sta tožnica oz. njen pooblaščeni odvetnik sprejela brez pripomb. Graja takega dokaznega postopka je torej jalova že zato, ker zapade pod prekluzijo (1. odst. 286.b čl. ZPP).

14. Dokazna ocena glede ključnih spornih dejstev je solidna, suverena in prepričljiva. Sodišče je ugotovilo, da sta tožnica in toženec zaživela skupaj v toženčevem stanovanju maja 2001, ker do tedaj njegova obnova ni bila zaključena in trajno bivanje v njem ni bilo možno (oz. se sodišču na podlagi življenjskih izkušenj ni zdelo verjetno). To ni v znatni opreki s tem, kar naj bi po tožničino povedale priče, saj te seveda za 13 let nazaj ne morejo biti posebej zanesljive glede točnega datuma selitve neke tretje osebe. Sodišče prve stopnje je korektno razložilo, zakaj morebitne občasne uporabe stanovanja pred trajno vselitvijo ne šteje za skupno življenje. Ustrezno je ravnalo sodišče, ko je dalo večjo težo toženčevim listinam, ki so izkazovale dobavo stanovanjske opreme v mesecu marcu 2001, pa tudi dejstvu, da je tožnica sama sprva navajala, da sta se s tožencem vselila po zaključeni obnovi, maja 2001 (3. odst. 214. čl. ZPP).

15. Načeloma sicer drži, kar navaja pritožnica, da namreč ni nujno, da vedno obstajajo vse običajne lastnosti neke zveze, da bi se ta lahko obravnavala enako kot zakonska zveza. Vendar gre že po definiciji za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske (1. odst. 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). Sodna praksa pozna tudi izjemne primere, ko skupnost obravnava enako kot zakonsko zvezo, čeprav partnerja (neko obdobje) ne živita skupaj. Vendar mora biti taka izjema posebej utemeljena in razumna glede na okoliščine konkretnega primera (npr. študij, delo ali zdravljenje v drugem kraju). Vrhovno sodišče RS je denimo v enem od novejših številnih tovrstnih primerov II Ips 264/2010 (19. 12. 2013) izreklo: „Pojem „skupnega življenja“ ni omejen le na skupno bivališče, ampak zajema tudi druge vidike, kot so ekonomska in čustvena zveza ter notornost partnerske zveze, pri čemer je vsak od njih lahko različno intenzivno izražen, saj je pomembna celotna slika.“ S tem se je mogoče samo strinjati, vendar v konkretnem primeru tožnici ne koristi. Prvostopenjsko sodišče je imelo realno podlago za svoj sklep, da pred tem, ko sta osnovala skupno življenje, skupnosti, ki bi lahko imela enake posledice kot zakonska zveza, med njima ni bilo. Tožnica namreč niti ne pove, še manj pa dokaže, v čem bi bili drugi elementi njune zveze prej tako odločilni, da bi omogočali drugačen sklep, saj tudi sama prvenstveno gradi na skupnem življenju, le da se je to po njenem mnenju že prej.

16. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z oceno, da je bilo stanovanje, v katerega sta se tožnica in toženec vselila maja 2001, poleg tega, da je bilo nesporno kupljeno iz posebnega toženčevega premoženja, iz istega pred tem tudi obnovljeno in opremljeno, kar vse se je tudi zgodilo pred nastankom njune življenjske skupnosti, ki je imela enake učinke kot (kasneje sklenjena) zakonska zveza, in da zato ne sodi v skupno premoženje nekdanjih zakoncev. Zato niti ni pomembno, konkretno iz katerih sredstev je toženec obnovil stanovanje in ga opremil (ali z „doto“ ali iz kakšnega drugega vira).

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo delež enega in drugega na njunem skupnem premoženju. Po zakonu se namreč domneva, da sta prispevka zakoncev enaka (1. odst. 59. čl. ZZZDR), zato morajo biti razlogi za odstop od te domneve res tehtni in prepričljivi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sprejelo toženčevo obrambo, da so taki razlogi v tem primeru tudi v resnici podani, saj so bili njegovi zaslužki nesporno bistveno večji, pri čemer ne moti, da sodišče ni številčno izračunalo dohodkov toženca in tožnice, da bi ju primerjalo. Utemeljeno je namreč opozorilo, da je bila tožnica denimo preceja časa skupnosti s tožencem zaradi bolniške odsotnosti za delo (in s tem za pridobivanje premoženja) nesposobna. Ni nepomembno, da je bila tožnica na bolniških odsotnostih zaradi zdravljenja neplodnosti, torej zaradi prizadevanja, da oba s tožencem postaneta roditelja. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko tega prizadevanja ni štelo njej v škodo, pač pa obratno, kot njen trud za skupnost (2. odst. 59. čl. ZZZDR). Matematična primerjava dohodkov bi bila zato brez posebnega pomena, pa še v celoti merodajna ne bi mogla biti, saj oba priznavata, da je nekaj (koliko?) tožnica zaslužila tudi z delom na črno.

18. Kljub temu se tožnica brez podlage zavzema za to, da se ugotovi njen višji delež na skupnem premoženju oz. da naj bo ta tak, kot se po zakonu domneva. Toženec je zanesljivo izpodbil to domnevo s sklicevanjem na uradne evidence o zaslužkih (pridobljenih za oba s strani sodišča preko ZPIZ), čemur se tožnica ni mogla kvalitetno zoperstaviti. Trditev, da naj bi svoj zaslužek porabil za svoj luksuz, je pavšalna in tako neutemeljena. Njen zaslužek, skrb za skupno gospodinjstvo, za psa in prizadevanja za skupnega otroka v približno desetih letih njune pravnorelevantne zveze v rezultatu je treba oceniti s 30 % udeležbo na ustvarjenem premoženjskem fondu. Kar hoče tožnica več, je neutemeljeno. Ker je 100 minus 30 enako 70, je rezultat, da je toženčev delež 70/100, pravilen (in zakonit), zato je pritožbeno sodišče tokrat tudi ta del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo.

19. Del prejšnje odločitve pritožbenega sodišča, ki je za tožnico ugoden, s katero je to sodišče v skupno premoženje prištelo še del denarja na toženčevem računu, ni bil razveljavljen. Seveda tudi ne del, s katerim je to sodišče razveljavilo odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka zaradi ugotovitve, da spada v skupno premoženje še terjatev iz naslova vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev. (Gre za sredstva, vložena v adaptacijo kopalnice toženčevega stanovanja, kar je bilo po ne posebej prerekanih trditvah v letu 2005 oz. 2006, torej že v času zakonske zveze.) O tem bo treba še enkrat razsoditi na prvi stopnji.

20. V preostalem (nekorigiranem in nerazveljavljenem) delu, glede katerega je bila zadeva vrnjena iz revizijskega postopka pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo tudi preostali del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je po 3. in 4. odst. 165. čl. ZPP pridržana za končno odločitev.

Op. št. (1): Toženec tega dejansko niti ne potrebuje, saj je že vpisan v zemljiško knjigo.