Jedro

Dolžnik mora, da bi z ugovorom uspel, poleg navedb o relevantnih dejstvih zanje predlagati ali predložiti tudi ustrezne dokaze.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 10.8.2004, potem ko je ocenilo, da je dolžnikov ugovor neobrazložen.

Proti navedenemu sklepu se je pritožil dolžnik, ki v pritožbi navaja, da se s tako odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Poudarja, da je z upnikom prekinil poslovno sodelovanje. Navaja še, da je povsem jasno, da če plačuje obveznosti iz davkov v tromesečnem obdobju in s tem tudi dostavlja potrebne račune in dokumente vsake tri mesece, mu upnik nikakor ne more zaračunavati storitev tudi za mesece, kjer ni obračunskega dela. Zato bi moralo sodišče še enkrat presoditi in stranke v postopku zaslišati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo v skladu z določili 2. odst. 53. čl., 61. čl. in 5. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč ugovor, kot ga je podal v konkretnem primeru dolžnik, ni obrazložen in je tedaj sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko ga je zavrnilo. V obravnavanem primeru je namreč upnik predlagal izvršbo na podlagi verodostojnih listin. V takem primeru je ugovor utemeljen le, kadar dolžnik v njem navede dejstva, ki so pravno pomembna, torej taka, ki preprečujejo izvršbo in zanje predloži tudi dokaze. Dolžnik v svojem ugovoru ne zanika, da je bil v obdobju, na katerega se nanaša upnikova terjatev v poslovnem razmerju z upnikom. Zgolj okoliščina, da je kasneje z njim sodelovanje prekinil, pa na uveljavljeno terjatev nima vpliva. Za trditev, da v obravnavanem primeru upnik neutemeljeno uveljavlja plačilo izdanih računov in da je te račune zavrnil, pa dolžnik, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni niti predložil, niti predlagal prav nobenega dokaza. Ker pa mora dolžnik, da bi z ugovorom uspel, poleg navedb o relevantnih dejstvih zanje predlagati ali predložiti tudi ustrezne dokaze, tega pa, kot je bilo pravilno ugotovljeno ni storil, je odločitev sodišča prve stopnje popolnoma pravilna. Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče v postopku zaslišati stranke, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto po 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se glede na določilo 15. čl. ZIZ uporablja tudi v postopku izvršbe in zavarovanja. Dolžnik namreč glede tega, šele v pritožbi predlaganega dokaza, niti ni navedel, da ga brez svoje krivde ni mogel predlagati pravočasno. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.