Jedro

Za solidarno odškodninsko odgovornost tožencev na podlagi četrtega odstavka 186. člena ZPP mora sodišče ugotoviti, da sta bila med seboj povezana in je škodo povzročil eden izmed njiju, ni pa mogoče ugotoviti, kateri.

Dejstvo, da je bil prvotoženec spoznan za krivega v kazenski zadevi glede povzročitve hude telesne poškodbe, še ne pomeni, da sodišče na podlagi dokaznega postopka v civilnem postopku ne more ugotoviti, da je tudi drugi toženec tožniku povzročil škodo.

Izrek

I. Pritožbi vseh strank proti izreku o stroških se delno ugodi in se izrek o stroških delno spremeni tako, da se znesek iz III. izreka 2.911,05 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 605,50 EUR.

II. V preostalem delu se vse pritožbe zavrnejo kot neutemeljene in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencema plačilo 15.125,37 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožencem je naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov 2.911,05 EUR.

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Meni, da mu gre v celoti odškodnina za fizične bolečine, to je še za 500,00 EUR. Šlo je za dolgotrajno zdravljenje, obseg poškodbe so ugotovili šele po šestih mesecih in sledila je operacija in težave po operaciji. Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu pripada cela odškodnina. Izvedenec je ugotovil, da je desna roka krajša od leve, da je trajno omejen z iztegovanjem roke. Zato je tudi omejen pri iskanju zaposlitve, pri določenih športnih aktivnostih. Pri zadevi P 115/2011, kar je sodišče vpogledalo, pa je bila ugotovljena 7,5 % invalidnost. Za strah mu gre celotni znesek in sicer še 800,00 EUR. Zelo se je zbal za življenje in nato za zdravljenje. Sodišče je zavrnilo zahtevek za izgubljeni zaslužek. Povedal je, da ni mogel ničesar delati. Moral bi se 1. 2. 2009 zaposliti pri A. A., s.p., pa ni mogel. Ta bi mu plačal neto 750,00 EUR in to najmanj za leto dni. To je tudi izjavil v pisni izjavi in izpovedal. A. A., s.p. je izpovedal, da mu je šlo vedno bolje in je mislil zaposliti tožnika. Sodišče pa meni, da A. A., s.p. ni imel nobenega zaposlenega in je iskal delavca in je zato zavrnilo zahtevek. A. A., s.p. bi lahko zaposlil kogarkoli in bilo je dogovorjeno s tožnikom. Tožnik je bil zanesljiv, dober, marljiv delavec. Tožnik je ostal brez zaposlitve decembra 2013, saj ni mogel več dela opravljati. Zahteva nižji znesek kot je povprečna neto plača v RS. Če A. A., s.p. ni podal javne objave za potrebe delavcev, še ne pomeni, da ga ne bi zaposlil. Pritožuje se zoper stroške, saj je sodišče priznalo za izvedenca 9,29 EUR manj.

3. Prvotožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče se ni opredelilo do ugovora prvotoženca, da je tožnik v pretežni meri soprispeval k škodnemu dogodku. Sodba nima razlogov. Tožnik je izzival in si mora pripisati sam posledice. Tožnikov prispevek je 99 %. Prvotoženec je branil sebe in drugotoženca. To so okoliščine, ki so ne glede na vezanost na kazensko obsodbo za isti historični dogodek, relevantne, saj prvotoženca razbremeni odgovornosti. Sodišče ne pojasni, katere okoliščine šteje, da so odločilne, da tožnik obeh tožencev ni napadel in ni izzival. Kljub kazenski sodbi ne gre prezreti, da tožnik ves čas vztraja, da ga je drugi toženec potisnil, da je padel na tla, nato pa naj bi ga oba naskočila in zbrcala. To pomeni, da tožnik zatrjuje nekaj drugega, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in presega trditveno podlago. V kazenski zadevi je izvedenec ugotovil, da je do poškodbe komolca prišlo ob padcu tožnika na tla. Tudi drugi toženec je navajal, da je tožnika odrinil od sebe in da je tožnik padel na tla. Torej je drugotoženec povzročil izpad desnega komolčnega sklepa in ne prvotoženec. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali sta škodo povzročila skupaj, ali sta delovala ločeno in samostojno. Sodišče le sklepa, da sta delovala skupaj in na ta način povzročila škodo, ker sta povzročila enako tveganje za nastanek škodnega dogodka. Zato naj bi bila solidarno odgovorna. Sodišče ne pove, kateri konkretni razlog oziroma dejstva so bila, na katere opira svojo odločitev. Nemogoče je, da bi skupaj povzročila enako tveganje za nastanek škodnega dogodka. Ugotovitev sodišča, da je tožnik lahko padel ob tem, da ga je eden izmed tožencev odrinil, pa tudi bo tem, ko ga je eden izmed tožencev brcnil v nogo, nima podlage v dokazih. Prvotoženec je lahko odgovoren la za manjšo rano na zgornji ustnici. Pritožuje se tudi proti višini prisojene odškodnine. Iz izvedeniškega mnenja B. B. izhaja, da je trpel hude bolečine le nekaj ur po dogodku, nato pa srednje hude dva dni, več mesecev pa blage. Skupni čas bolečin je ocenil na eno leto. Prisojena odškodnina je previsoka, primerna bi bila 4.000,00 EUR. Sodišče je zmotno prisodilo vso odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je ugotovil, da se lahko ukvarja s športi. V manjši meri je omejen pri delu, ko ima iztegnjeno roko. Sodišče upošteva ugotovitve izvedenca, da ima nekoliko krajšo roko tožnik, čeprav tožnik tega ni zatrjeval. Če pa bo do okvare hrustanca v bodoče prišlo, bo takrat tožnik to zahteval. Primerna bi bila odškodnina 500,00 EUR. Previsoka je odškodnina za strah. Tožnik je sam izzival in ni mogel utrpeti primarnega strahu. Sodišče prizna kilometrine 900,37 EUR. Zahtevek tožnika je neutemeljen in neizkazan. Sodišče prizna 0,37 EUR/km, pripadalo pa bi mu zgolj 0,18 EUR/km. Sodišče ne pojasni, kako je izračunalo kilometrino. Sodišče je priznalo stroške v zvezi s storitvami M., tožnik pa ni izkazal, da so bili nujni in potrebni. Pritožuje se zoper odločitev o stroških, ko je sodišče odmerilo uspeh po temelju in po višini. Novejša sodna praksa je jasna, da ta kriterij ni pravilen. Sicer pa so s temeljem nastali manjši stroški, izvedeniško mnenja pa je bilo potrebno tudi za temelj in za višino. Sodišče je neutemeljeno pobotalo pravdne stroške, ki jih je tožnik dolžan plačati obema tožencema s stroški, ki sta jih solidarno oba toženca dolžna plačati tožniku. Pobot je v takem primeru nemogoč, ker toženca odgovarjata za plačilo solidarno, tožnik pa vsakemu izmed njih mora povrniti pravdne stroške.

4. Drugotožena stranka vlaga pritožbo in uveljavlja vse pritožbene razloge. Na podlagi kazenske sodbe je sodišče ugotovilo, da je prvotoženec spoznan za krivega na opisan način. Mimo tega pa sodišče ugotavlja, da je kriv tudi drugotoženec, čeprav je bil proti njemu postopek ustavljen. Tožnik navaja, da je bil porinjen na tla in si je poškodoval komolec in je prepričan, da ga je porinil drugotoženec. V nadaljevanju pa trdi, da sta bila oba. Ta ugotovitev ne izhaja iz izvedeniškega mnenja dr. C. C. iz kazenskega postopka. Zmotno je mnenje glede četrtega odstavka 186. člena OZ. Udeleženci odgovarjajo solidarno, kadar ni dvoma, da je škodo povzročila ena izmed dveh ali več določenih oseb, ki so med seboj povezani, pa ni mogoče ugotoviti, katera. Kazenska sodba pa ugotovi, da je bil to prvotoženec. Udaril je tožnika z nogo, ga zbil na tla in mu povzročil poškodbo. Ni šlo za škodo več oseb, da bi to pripeljalo do solidarne odgovornosti. Dr. C. C. je ugotovil, da je vzrok padca udarec prvotožnika z nogo v predel leve sence in ne udarec toženca. Tožnik pa je zatrjeval, da ga je drugotoženec sunil, da je padel in utrpel poškodbo. Tega izvedenec C. C. ni ugotovil. Sicer je tožnik izzival oba. Na opazke tožnika se toženec ni zmenil, drugotoženec ni storil ničesar in je želel klicati policijo. Tožnik mu je zbil telefon in nadaljeval s hojo. Drugotoženec ni z ničemer prispeval k škodnem dogodku. Zato ni mogoče uporabiti člena o solidarni odgovornosti. Prisojena odškodnina je previsoka, za bolečine bi bila primerna 3.000,00 EUR, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa bistveno nižja. Enako velja za strah.

5. Na vročeno pritožbo drugotoženca je odgovoril tožnik in predlaga zavrnitev. Tožnik je odgovoril tudi na pritožbo prvotožene stranke in tudi zato predlaga zavrnitev. Navaja, da sta ga poškodovala oba in je zato pravilna uporaba solidarne odgovornosti.

6. Na vročeno pritožbo tožnika toženec nista odgovorila.

7. Pritožbe so delno ugotovljene le glede odločitve o pravdnih stroških.

8. Ker oba toženca izpodbijana solidarno odgovornost za nastalo škodo pritožnika in drugače prikazujeta potek dogodka, je uvodoma treba povzeti, kaj je tožnik v tožbi zatrjeval. Tožnik je že v tožbi zapisal, da kazenski postopek še ni končan in da prilaga le obtožni predlog v obeh spisih proti tožencema. V tožbi je res zatrjeval, da sta se ga pred lokalom lotila toženca in sicer tako, da ga je drugotoženec porinil, da je padel in da sta ga nato s prvotožencem naskočila, obrcala po zgornjem delu telesa in po glavi in da je zato še posebno s strani prvotoženca utrpel hudo telesno poškodbo desnega komolca ter raztrganino zgornje ustnice. Nato je med pravdo, še pravočasno pred prvim narokom, spremenil opis dogodka. Navedel je tudi, da je bil kazenski postopek pravnomočno končan proti prvemu tožencu, ki je bil spoznan za krivega hude telesne poškodbe in da je kazenska sodba pravnomočna. Kazenski postopek proti drugemu tožencu se je končal z umikom obtožnega predloga. Vendar je vztrajal, da obstoji odgovornost tudi drugotoženca. Vztrajal je, da sta ga oba napadla, ga poškodovala. Opozoril je, da je prvotoženec na zadnji glavni obravnavi spremenil zagovor, ščitil drugega toženca in sicer takrat, ko je bil kazenski postopek proti drugemu tožencu ustavljen in se več ni mogel pričeti proti njemu. Napisal je, da je bil presenečen ob dogodku, da ravnanja obtoženca ni pričakoval in da ve, da je bil porinjen, da je padel in si poškodoval komolec ter zgornjo ustnico (list. št. 2, 71, 72). Nato je še navajal, da je podana solidarna odgovornost po 186. členu OZ in opozoril na alternativno vzročnost, ki jo ureja četrti odstavek 186. člena OZ. To pomeni, da ne drži trditev iz pritožbe drugotoženca, da je tožnik v tožbi zatrjeval, da ga je porinil drugi toženec, da je padel na tla in da ga je prvi toženec brcnil v glavo in da nima prave tožbene podlage. Tožnik je res najprej tako trdil, med postopkom pa spremenil svojo trditveno podlago in sprejel opis dogodka iz kazenske pravnomočne sodbe; vendar tudi vztrajal, da je prvi toženec tekom kazenskega postopka spremenil svoj zagovor in okrivil drugega toženca, saj naj bi bil ščitil drugega toženca, ko se je kazenski postopek proti drugotožencu ustavil in je bila odločitev pravnomočna. Jasno pa je navedel, da je bil porinjen, da je padel na tla, si poškodoval komolec in zadobil poškodbo zgornje ustnice in trdil, da sta toženca delovala skupaj.

9. Za toženca je odločilno, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo natančno, kako je dogodek potekal, ampak se je zadovoljilo z razlago solidarne odgovornosti tako po prvem kot četrtem odstavku 186. člena OZ.

10. Sodišče prve stopnje se je v sodbi odločilo, da gre za alternativno vzročnost iz četrtega odstavka 186. člena OZ in solidarno odgovornost, ko ni dvoma, da mu je škodo povzročil eden od tožencev, to je eden izmed potencialnih povzročiteljev, da pa sta bila med seboj povezana in ni mogoče ugotoviti, kateri od njiju mu je povzročil škodo. Pravilno sodišče citira komentar dr. Nine Plavšak iz Obligacijskega zakonika, ki pravi, da ni nujno, da oba povzročitelja delujeta usklajeno oziroma skupno, ampak da sta s svojim delovanjem povzročila enaka oziroma istovrstna tveganja za nastanek škodnega dogodka. Sodišče ugotavlja na podlagi dokazne ocene, da sta oba toženca povzročila skupaj in da sta s svojim delovanjem povzročila enako tveganje za nastanek škodnega dogodka. Sodišče torej uporabi četrti odstavek 186. člena OZ v pomenu, da ni dvoma, da mu je škodo povzročil eden izmed tožencev in da sta bila med seboj povezana in da ni mogoče ugotoviti, kateri izmed njiju. Meni pa, da sta delovala skupaj glede na opis dogodka in povzročila enako tveganje za nastanek škodnega dogodka.

11. Sodišče prve stopnje je naredilo dokazno oceno posameznih dokazov. Pravilno je ocenilo svojo vezanost na pravnomočno kazensko sodbo I K 24991/2010, ko je bil prvotoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Glede same poškodbe oziroma nastanka poškodbe komolca pa je izvedenec B. B. v tej pravdi ugotovil najverjetnejši mehanizem nastanka izpaha komolca s padcem na iztegnjeno roko na komolcu. Izvedenec iz kazenskega postopka dr. C. C. pa je ugotovil podobno.

12. Po 14. členu ZPP je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo iz kazenskega postopka glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, kadar temelji škodni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku.1 Zato sodba civilnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami in so tvorile podlago za izdajo sodbe o kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Zato je prvotoženec že na podlagi kazenske sodbe odgovoren. Civilna odgovornost je še strožja od kazenske odgovornosti, zato je že po sklepanju na ta način, prvotoženec odgovoren. Pravilno ugotavlja sodišče, da vezanost v tej pravdni zadevi na kazensko sodbo tudi pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Sodišče pri tem pravilno citira komentar prof. Aleša Galiča. Podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku pa so tvorile ugotovitve, da je tožnika hudo telesno poškodoval prvotoženec na način, da ga je z nogo udaril v glavo, ga s tem zbil na tla in mu prizadejal obe obravnavani poškodbi.

13. Sodišče je ocenilo tudi izpovedbo tožnika v tej pravdi o tem, kako so potekali dogodki pred njegovo poškodbo. Ko je zapuščal lokal, je na parkirnem mestu videl drugega toženca in D. D. Potem je povedal, da ga je drugotoženec brez pravega razloga porinil, da je padel na tla in da ga je takrat prvi toženec obrcal. Sodišče pravilno analizira izpovedbe tožencev v kazenskem postopku. Prvotoženec je potrdil izpovedbo tožnika in povedal, da je v kazenskem postopku različno izpovedoval, ker je prvič ščitil drugotoženca. Vendar je trdil, da je tožnik udaril drugotoženca najprej, on pa ga je branil. Pojasnil je tudi, da drži, da je bil tisti del njegovega zagovora v kazenskem postopku podan, ko je bil že postopek proti drugotožencu ustavljen. Povedal je, da sta imela spor tožnik in drugotoženec, s tem, da je opisal, da je tožnik drugotoženca porinil. Vendar je sodišče pravilno analiziralo izpovedbo iz kazenskega postopka, da sta bila toženca skupaj v lokalu, da je bil tudi tožnik s svojo klapo in da sta po prihodu iz lokala, drugotoženec in D. D. začela prepir. Vendar je nato drugotoženec povedal, da ga je tožnik s čelom udaril v glavo, da se je sam samo branil, ga prijel z obema rokama in da je želel poklicati policijo. Drugotoženec pa naj bi ga z levo nogo udaril v glavo, da je padel in si izpahnil komolec.

14. Drugotoženec pa je v tem zaslišanju povedal drugačen opis, kot ga je opisal v kazenskem postopku in sicer, da ga je tožnik z glavno udaril v glavo, da se je umaknil in šel stran in hotel poklicati policijo, pa mu je tožnik zbil telefon iz rok. Nato pa naj bi ga prvotoženec udaril z nogo, česar on ni niti videl, ker je hodil proti avtomobilu in je videl le tožnika ležati na tleh. Sodišče pa opozarja, da je drugotoženec v odgovoru na tožbo 19. 12. 2012 in to že po glavni obravnavi v kazenskem postopku, opisoval, da ga je tožnik potegnil za desno ramo, mu potisnil čelo na njegovo in da je le refleksno umaknil glavo nazaj in odreagiral tako, da ga je odrinil od sebe in da je tožnik zaradi tega padel na tla.

15. Sodišče pravilno opozarja, da toženca spreminjata svoji izpovedbi, da pa sta v razmerju do tožnika delovala skupaj in oba skupaj povzročila tveganje za nastanek škodnega dogodka, saj oba opisujeta dogajanje, ki je imelo za posledico poškodbo tožnika. Četrti odstavek 186. člena tako ne pomeni, kot zmotno menita pritožnika, da bi sodišče moralo ugotoviti, kdo je tožnika spravil na tla, kdo ga je obrcal. Sodišče pravilno ugotavlja, da se je vse odvijalo zelo hitro, da je preteklo premalo časa od takrat, ko sta toženca izstopila iz gostinskega lokala do takrat, ko je tožnik padel na tla in se poškodoval in sta toženca protipravno ravnala.

16. Pritožbeno sodišče se tudi zadovolji z ugotovitvijo sodišča prve stopnje. Po kazenski sodbi je tožnika poškodoval prvotoženec, po tožnikovi izpovedbi in prvotoženčevi pa naj bi to bil drugotoženec. Vendar ni dvoma, da je eden izmed njiju tožnika spravil na tla in da je bil tožnik obrcan. Pomembno je torej, da je bil poškodovan, ko je padel na tla in da ga je sigurno na tla spravil eden izmed tožencev in da sta na določen način med seboj povezana ter da ni mogoče ugotoviti, kdo izmed njiju je to izključno povzročil. Zato odgovarjata solidarno. Ne bi bilo pravilno, da bi se toženca zaradi izmikanja kazenskemu postopku, spreminjanju svojih izpovedb ob sicer ugotovljenih dejstvih, da sta bila povezana, izognila solidarni odgovornosti. Tako se izkaže, da sodba ima razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki jih v tem primeru začrta določba 186. člena OZ, četrti odstavek.

17. Drugotoženec vztraja, da je s pravnomočno kazensko sodbo jasno, da njegove odgovornosti ni, saj je bil ODT proti njemu umaknjen. Vendar pri tem spregleda, da je civilna odgovornost strožja od kazenske in da za nastanek solidarne odgovornosti po četrtem odstavku 186. člena OZ zadošča, da sodišče ugotovi, da je porinil tožnika, da je padel na tla. Sodišče je pojasnilo, zakaj opisuje dogodek na način, kot je bil ugotovljen v pravnomočni kazenski sodbi glede prvotoženca in na način, kateri je bil ugotovljen v tej pravdi na podlagi opravljenega dokaznega postopka. Res je, kar pravi pritožba, da je iz izvedeniškega mnenja dr. C. C. sam potek padca tožnika opisan drugače (ker ga je prvi toženec udaril z nogo v glavo in je padel). Vendar je pritožbeno sodišče pojasnilo, da lahko v pravdi sodišču upošteva tudi rezultat dokaznega postopka v pravdi in glede drugotoženca ugotovi solidarno odgovornost oziroma, da ga je on odrinil. Oba izvedenca pa se strinjata glede načina nastanka poškodbe komolca – padec na tla ob stisnjeni roki.

18. Tožnik je pojasnil, zakaj je spreminjal trditveno podlago in da ni mogel vedeti ob vložitvi tožbe, kaj se je pravzaprav zgodilo. Zmotno pa pritožnik ponavlja svojo zgodbo v zvezi s telefonom, saj je dokazni postopek z zaslišanjem tožnika in prič pokazal drugačen rezultat. Ko sodišče odloči na podlagi četrtega odstavka 186. člena OZ, ni treba v tej pravdi razmejiti odgovornosti med njima, ampak bo to predmet odločanja v regresni pravdi med tožencema.

19. Prvotoženec pa meni, da je dokazni postopek v tej pravdi pokazal, da ni on poškodoval tožnika, ampak drugi toženec. Njemu je treba odgovoriti, da je po alternativni vzročnosti dovolj, da je bil povezan s tožencem oziroma deloval skupaj z njim, ni pa mogoče ob sedanjem stanju ugotoviti, kdo izmed njiju je tožnika poškodoval za posamezen del telesa, vendar je prvotoženec odgovoren za hudo telesno poškodbo tožnika, kot je opisano v pravnomočni kazenski sodbi. Četrti odstavek 186. člena OZ je ravno namenjen primerom, ko več oseb deluje tako, da povzročijo tveganje za dogodek (lahko celo neodvisno drug od drugega), pa vendar sodišče ne more točno ugotoviti, kdo je škodo povzročil. Vendar je v našem primeru moč sklepati, da sta oba toženca pripomogla k nastanku dogodka; a imamo dve možnosti, saj je v kazenski sodbi v izreku dogodek opisan na en način, v tej pravdi izpeljani dokazni postopek pa je pripeljal do nekoliko drugačnega rezultata glede dejanskega stanja. Drugotoženec ni dokazal, da ni nič prispeval k nastanku škode. Le tako bi se lahko razbremenil. 20. Oba toženca pa menita, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo oziroma upoštevalo trditev, da je tožnik izzival in bil torej sam kriv za nastalo škodo. Sodba ima razloge o teh dejstvih in zato ni podana smiselno očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (razlogi sodbe v točkah od 8 do 11). Sodišče ni v ravnanju tožnika našlo kakšnega protipravnega ravnanja oziroma je zavrnilo ugovore tožencev, da bi tožnik izzival, z glavo udaril drugotoženca in da bi ga prvotoženec branil. 21. Tako se izkaže, da v konkretnem primeru tožniku ni mogoče očitati kakšnega protipravnega ravnanja, ki bi povzročila njegovo sokrivdo.

O višini prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode:

22. Oba toženca menita, da je prisojena odškodnina z naslova bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter strahu previsoka. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o ugotovljenih poškodbah tožnika, poteku zdravljenja in posledicah, ki jih ima tožnik še pri svoji funkcionalnosti. Tako se izkaže, da je za več kot leto dni trajajoče bolečine (natančen opis in trajanje v točki 14) pravilno odmerjena odškodnina 8.000,00 EUR. Gre za dolgotrajnost zdravljenja, za operacijo, ki je bila šele 28. 9. 2009 in tudi imela nove bolečine. Skupni čas blagih bolečin je izvedenec ocenil na eno leto od škodnega dogodka. Pri tem je bilo dokumentirano, da je jemal analgetike, kolikokrat je bil na fizioterapiji, v zdravilišču in kako je imel težave z osebno higieno, hranjenjem in podobno. Tožnik pa je svoje težave oziroma bolečine opisal tako, da je to imel skoraj dve leti. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno sledilo ugotovitvam izvedenca in na ugotovljene fizične bolečine prisodilo primerno denarno odškodnino.

23. Za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa toženca menita, da je previsoka oziroma da te škode niti ni uspel dokazati. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ima tožnik objektivne težave, saj desne roke ne more iztegniti popolnoma. Zato določenih gibov ne more več opravljati. Tožnik je delal kot fasader in ob škodnem dogodku bil star 28 let. Za pritožbo je odločilno, da tožnik v tožbi ni navajal, da ima 2 cm krajšo roko zaradi poškodbe komolca. Tožnik je navajal funkcionalne težave zaradi iztega roke in izvedenec je ugotovil, da so te težave zato, ker je roka 2 cm krajša. Gre torej za ugotovitev ali potrditev izvedenca tistih funkcionalnih težav, ki jih je tožnik opisoval in to je bilo potrjeno. Oškodovanec ne more za vsako težavo, ki jo bo potem izvedenec pojasnil, v tožbi vnaprej vedeti, zakaj je do tega prišlo in to navajati. Tožnik mora navajati vzročno zvezo med poškodbo in škodnim ravnanjem in funkcionalno težavo, zaradi katere trpi duševne bolečine. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo odškodnino po vtoževanih 5.000,00 EUR. Dejstvo, da tožnik ni dokazal, da se ne more več ukvarjati s športnimi aktivnostmi, pa na to odločitev ne vpliva. Že težava zaradi desne roke je takšna, da opravičuje prisojeno odškodnino.

24. Oba toženca grajata odškodnino zaradi strahu. Ob ugotovitvi, da tožnik ni izzival in ni začel prvi konflikta, ni mogoče očitati tožniku, da ni utrpel primarnega strahu. Tožnik je povedal in to je sodišče prve stopnje sprejelo, da se je že ob samem dogodku prestrašil, saj ni vedel, kako se bo to nadaljevalo. Zapustil je mesto, poklical policijo in šele v bolnišnici se je začel zavedati težav glede roke. Nato pa ga je bilo strah za izid zdravljenja in to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in je odškodnina primerna.

25. Tožeča stranka pa meni, da bi mu sodišče moralo prisoditi še odškodnino iz naslova prestanih fizičnih bolečin v znesku 500,00 EUR. Sodišče je obrazložilo prisojeno odškodnino, ta je skladna z ustaljeno sodno prakso, zato se pritožbeno sodišče pridružuje sodišču prve stopnje pri dokazni oceni in pri uporabi pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz določbe 179. člena OZ. Tudi iz naslova strahu je sodišče določilo primerno odškodnino, saj ni bilo videti, da bi tožnik trpel hud strah za svoje življenje, da bi moral iskati pomoč pri psihologu ali psihiatru. Gotovo pa je, da se je ustrašil dogodka, potem pa je bil tudi v strahu za svoje zdravje.

O odločitvi sodišča o premoženjski škodi:

26. Tožeča stranka graja odločitev sodišča prve stopnje, da je zavrnilo zahtevek za izgubo na zaslužku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče pravilno ukvarjalo s trditveno podlago tožeče stranke. Ta je bila, da bi se tožnik zaposlil pri A. A., s.p. in to 1. 2. 2009 in da je imel že sklenjen dogovor. Tega pisnega dogovora ni predložil, A. A., s.p. ni najemal drugega delavca potem, ko je bil tožnik poškodovan in ni na zavodu iskal zaposlenih. Sodišče ni sledilo priči A. A., s.p. in je objektiviziralo njegovo izpovedbo s pribavo ustreznih dokazov o zaposlovanju samostojnega podjetnika. Tožnik pa ni zatrjeval, da bi se zaposlil kje drugje v tem času, ampak je dokazovanje zastavil na tej priči. S tem, ko tega dokaza sodišče ni sprejelo, ni bilo več trditvene podlage za odločanje o tem zahtevku. Zmotno meni pritožba, da se je sodišče oprlo le na to, da A. A., s.p. ni iskal delavcev na zavodu. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, koliko je podjetje zaslužilo in da je nemogoče, da bi A. A., s.p. ob tem, da ni javil ali objavil prostih delovnih mest in da od leta 2006 dalje ni imel zaposlenega nobenega delavca, ravno tožniku plačeval 750,00 EUR mesečno neto, bruto pa seveda ustrezno več. Tožnik v času poškodbe ni bil zaposlen in ni uspel dokazati svoje trditvene podlage in sicer, da bi se zaposlil pri A. A., s.p. in da je imel že sklenjen dogovor za 750,00 EUR mesečno neto.

27. Prvotožena stranka graja odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenih kilometrov vožnje in sicer za znesek 900,37 EUR. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na obrazložitev tožnika v tožbi, ki je specificiral vožnje in znesek za kilometre na list. št. 7. Treba je tudi pojasniti, da toženca nista prerekala te navedbe tako, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, kako je tožnik prišel do kilometrine 0,37 EUR. Res je iz obračuna ZZZS bilo ugotovljeno, da je dobil povrnjenih 15,37 EUR za kilometrino. Tožena stranka je trdila, da je tožnik dobil vožnje plačane od zavoda. Sodišče je prejeti znesek odštelo in prisodilo tožniku še 900,37 EUR. V tožbi pa je pojasnil in to ni bilo prerekano, koliko voženj, kam in koliko kilometrov je moral opraviti zaradi svojega zdravljenja.

28. Pravilno tudi sodišče obrazloži strošek za M. in sicer za slikanja. Drugotoženec meni, da bi tožnik to moral opraviti preko ZZZDR, vendar sodišče pravilno ugotavlja, da je tožnik imel zaradi poškodb komolca težave tudi po zaključenem zdravljenju in je moral iskati dodatno zdravstveno pomoč, katero je moral plačati. Zato je priložil račun v skupnem znesku 425,00 EUR. Tožena stranka pa ni dokazala, da bi tožnik v lahko te storitve dobil v razumnem času opravljene preko ZZZDR. V tem delu tožena stranka ni opravila svojega dokaznega bremena.

29. Glede glavne stvari je bilo tako treba vse tri pritožbe zavrniti kot neutemeljene in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti niso v nasprotju in ima razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih.

30. Pač pa pritožniki utemeljeno izpodbijajo odločitev o stroških. Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, da je upoštevalo uspeh v pravdi. Pravilno je tudi štelo, da je po določbi 161. člena ZPP treba po tretjem odstavku ugotoviti, da sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki. Vendar je zmotno štelo, da je treba pri stroških ločiti temelj in višino in tako izračunati uspeh tožeče stranke. Po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP sodišče upošteva uspeh v pravdi. Sodna praksa je izjemoma dopuščala v preteklosti tako, kot se je opredelilo sodišče in sicer upoštevalo višino in temelj. Že nekaj časa pa je sodna praksa stabilna na stališču, da se upošteva uspeh v celem postopku. Stroški so nastali tako z višino kot s temeljem. Na ta način izračunani uspeh pokaže, da je tožeča stranka uspela z 59 %, toženca pa sta do 41 %. Pač pa ima tožnik prav, da je sodišče naredilo napako, ko ni v celoti upoštevalo izvedenine za izvedenca. Sodišče se je zmotilo za 9,29 EUR (upoštevalo je 588,47 EUR, odmera sodna pa je bila 579,18 EUR). Zato je bilo treba pritožbi tožeče stranke v tem delu ugoditi in stroške tožeče stranke povečati za ta znesek. Tako ima tožeča stranka za 4.992,80 EUR pravdnih stroškov. 59 % od tega zneska je 2.945,70 EUR. Toženca pa imata skupaj 5.708,00 EUR (prvotožena 3.129,04 EUR in drugotožena 2.250,00 EUR). 41 % od tega zneska je 2.340,20 EUR. Po opravljenem pobotanju mora tožena stranka plačati tožeči stranki še 605,50 EUR pravdnih stroškov. Zato je bilo treba sklep o stroških delno spremeniti tako, da se znesek v sodbi 2.911,05 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 605,50 EUR.

31. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Stranke so uspele z neznatnim delom pritožbe o stranski terjatvi, zato vsaka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj sodba VS RS II Ips 237/2017.