Jedro

Pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje po 1. točki prvega odstavka 398. člena ZKP je možna le v primeru, ko sodišče druge stopnje izreče kazen zapora dvajsetih let za kazniva dejanja v steku, ki se obravnavajo v enotnem postopku sojenja in izrekanja kazni.

Izrek

Pritožbi obdolženega B.F. in njegovega zagovornika se zavržeta.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil obdolženi B.F. spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ. Po tretjem odstavku 213. člena KZ mu je bila izrečena kazen devet let zapora, nato pa po prvem odstavku 48. člena KZ v zvezi z 2. točko drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen dvajset let zapora, pri čemer se je kot določena upoštevala kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani (popravljeno s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 2.6.2005) z dne 24.3.2003 (izrek enotne kazni po sodbah ...) v trajanju enajst let in treh mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbe obdolženega B.F., njegovega zagovornika in pooblaščenca obdolženčeve matere zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S sklepom z dne 12.4.2007 je Višje sodišče v Mariboru po prvem odstavku 365. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) drugostopenjsko sodbo dopolnilo tako, da je dodalo pouk o pravici do pritožbe, ki glasi: "Zoper to sodbo je dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pismeno v dveh izvodih pri Okrožnem sodišču v Mariboru v roku 15 dni od vročitve overjenega prepisa tega sklepa. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno, velja dan oddaje na pošto za dan vročitve pritožbe sodišču. Za osebe, ki jim je odvzeta prostost velja dan oddaje pritožbe upravi zaporov, za dan vročitve sodišču".

Zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je obdolženec vložil pritožbo, pritožbo pa je vložila tudi odvetniška pisarna M.S. in odvetniki kot obdolženčev zagovornik.

Pritožbi nista dovoljeni.

Kljub temu, da je Višje sodišče v Mariboru izpodbijano sodbo dopolnilo s sklepom, v katerem je dodalo pouk o pravici do pritožbe, v obravnavani zadevi pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje ni dovoljena. Sodišče druge stopnje je v navedenem sklepu ocenilo, da je pri izpodbijani sodbi prišlo do očitne pisne pomote, ker je izostal pouk o pravici do pritožbe, zato jo je s pravnim poukom dopolnilo in se pri tem oprlo na določbo 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP. S to določbo je res določeno, da je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena pritožba na vrhovno sodišče, če je sodišče druge stopnje izreklo kazen zapora dvajset let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen. Z ozko jezikovno razlago bi sicer bilo možno stališče, kot ga je zavzelo Višje sodišče v Mariboru, vendar zgolj takšna razlaga ni prepričljiva. Kazen dvajsetih let zapora je potrebno opredeliti glede na genezo te kazni. Bivši kazenski zakon SFR Jugoslavije je po prvem odstavku 38. člena določal, da zapor ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od petnajstih let, v drugem odstavku istega člena pa je določal, da za kazniva dejanja, za katera je predpisana smrtna kazen, sme sodišče izreči tudi zapor dvajsetih let. V veljavnem kazenskem zakoniku je po 2. točki drugega odstavka 47. člena predvideno, da sodišče za kazniva dejanja v izteku določi kazen zapora z upoštevanjem, da mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni in ne preseči dvajsetih let zapora. Kazen dvajsetih let zapora je torej v novi kazenski zakonodaji dobila drug pomen, sodišče jo lahko izreče le v primeru steka kaznivih dejanj, iz česar pa logično sledi, da je pravica do pritožbe omejena le na tiste primere, ko do takšnega steka in izreka dvajsetletne zaporne kazni pride v enotnem postopku za kazniva dejanja v steku. Sojenje na tretji stopnji pride v poštev le izjemoma, namen zakonodajalca pa je bil, da razlog iz 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP pomeni preizkus vrhovnega sodišča, če je sodba zakonita in pravilna, hkrati pa s tem zagotovi izenačenost pri sojenju in izrekanju kazni. Ob takšnih predpostavkah je jezikovni razlagi potrebno dodati tudi logično razlago, zgodovinsko razlago in teleološki način razlage. Metode dodatne razlage pokažejo, da je le v primeru, ko je nekdo obtožen več kaznivih dejanj in se izvede enoten postopek ter mu je za kazniva dejanja v steku izrečena enotna kazen dvajset let zapora, podana pravna podlaga za pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje. V primeru, ko se po prvem odstavku 48. člena KZ izreka enotna kazen z izrečeno in prej izrečeno kaznijo z drugo sodbo, ni mogoče ustvariti pravne fikcije, ki bi opravičevala pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki je na tak način izreklo enotno kazen zapora dvajsetih let. V takšnem primeru bi namreč obtoženec lahko uveljavil vse pritožbene razloge tudi glede pravnomočno končanega kazenskega postopka, ki je bil upoštevan s kaznijo pri izreku enotne kazni. Isto velja za tako imenovano nepravo obnovo, ko se po 1. točki prvega odstavka 407. člena brez obnove kazenskega postopka lahko spremeni pravnomočna sodba, če je bilo v dveh ali več sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku. Tudi v tem primeru lahko pride do izreka kazni zapora dvajsetih let ter bi po jezikovni razlagi tudi v takšnem primeru lahko prišlo do pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje.

Na podlagi vseh omenjenih izhodišč sledi jasna razlaga, da je pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje možna le v primeru, ko sodišče druge stopnje izreče kazen zapora dvajsetih let za kazniva dejanja v steku, ki se obravnavajo v enotnem postopku sojenja in izrekanja kazni. Takšna možnost je izključena, če gre za izrek enotne kazni, pri čemer je upoštevana izrečena kazen v drugem pravnomočno končanem kazenskem postopku, ali če je bila kazen zapora dvajsetih let izrečena v postopku neprave obnove.

V obravnavani zadevi je torej Višje sodišče v Mariboru z dopolnilnim sklepom nepravilno dodalo pravni pouk, ker je bila kazen zapora dvajsetih let izrečena na podlagi steka kaznivih dejanj, pri katerem je bil za eno kaznivo dejanje kazenski postopek pravnomočno končan z drugo sodbo. Vrhovno sodišče je iz tega razloga obe pritožbi kot nedovoljeni zavrglo.

Vrhovno sodišče je odločitev o zavrženju pritožb sprejelo ob spremembi stališča glede drugačne odločitve v sodbi, s katero sta bili v podobnem primeru meritorno obravnavani pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika.

Odločitev o zavrženju pritožb ne more vplivati na pravice obtoženca, saj je bil zaveden z nepravilnim dopolnilnim sklepom sodišča druge stopnje z dodanim pravnim poukom. Iz tega razloga je obtožencu še vedno odprt rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in sicer rok iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, ki se šteje v tem primeru od vročitve tega sklepa naprej.