Jedro

Tožnik je v pravno relevantnem obdobju na državnem tekmovanju v judu dvakrat dosegel 3. mesto, zato je v obravnavani zadevi izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 47. člena v zvezi s 24. členom ZŠtip za nadaljnje izplačevanje Zoisove štipendije. Izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta je zato sodišče prve stopnje kot nezakonita utemeljeno odpravilo, tožniku priznalo pravico do nadaljnjega prejemanja Zoisove štipendije v študijskem letu 2012/2013 ter toženi stranki naložilo izdajo odločbe o odmeri Zoisove štipendije in izplačilo zneskov Zoisove štipendije za leto 2012/2013.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 1. 2014 in odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 27. 3. 2013 (I. točka izreka). Tožniku je priznalo pravico do nadaljnjega prejemanja Zoisove štipendije na višji stopnji v šolskem oziroma študijskem letu 2012/2013 (II. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo, da tožniku v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri Zoisove štipendije in izplača zneske Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 (III. točka izreka).

Navedeno sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Poudarja, da je že v odgovoru na tožbo ugovarjala nepopolnost tožbe, saj tožnik v tožbi sploh ni navedel tožene stranke. Kljub takšnemu ugovoru tožene stranke, tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo ni popravil tožbe, zaradi česar, tožba sploh ni bila sposobna za obravnavo.

Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik izpolnil pogoje za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije ni pravilno. Vztraja, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 16. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij, ker tožnikovi dosežki v študijskem letu 2012/2013 na državni ravni ne izpolnjujejo pogoja stopnjevitosti. Za tožnikovo tekmovanje ni izkazano, da je organizirano na dveh ali več stopnjah na ravni izobraževalne ustanove, občinsko ali regionalno. Navedeno dejstvo je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 9. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilnik ne določa, da se upošteva kakršnakoli drugačna ali smiselno enaka stopnjevitost. Glede uporabe 6. alinee 15. člena Pravilnika pa meni, da se tudi v tem primeru enakovrednost izjemnega dosežka veže na dosežke iz 1. do 5. alinee 15. člena Pravilnika. Glede na namen Pravilnika je namreč pri udeležbi na tekmovanjih bistvenega pomena dejstvo, da udeleženec pridobi možnost udeležbe na tekmovanju po predhodnem izboru. Iz 5. člena Pravilnika tekmovanj športne zveze A. (v nadaljevanju: A.) izhaja, da imajo na državnih prvenstvih pravico do nastopa vsi državljani Republike Slovenije, ki so registrirani pri A. za tekoče koledarsko leto, imajo veljaven zdravniški pregled, ki ne sme biti starejši od 12 mesecev ter urejeno nezgodno zavarovanje. Pod enakimi pogoji imajo tekmovalci pravico do nastopa na uradnih tekmovanjih A., ki štejejo za Slovenski pokal. Pogoj za nastop na državnem prvenstvu torej ni udeležba na regionalnem tekmovanju in dosežen rezultat, temveč registracija pri A., opravljen zdravniški pregled in urejeno nezgodno zavarovanje. Uvrstitve tožnika tako ne izpolnjujejo pogojev iz 16. člena Pravilnika, zato jih ni mogoče opredeliti kot izjemne dosežke. Do navedenega pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo.

Glede na vse navedeno je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikove dosežke mogoče šteti kot izjemni dosežek po 20. členu Pravilnika v zvezi s 6. alineo 15. člena Pravilnika ter 6. alineo 24. člena ZŠtip, zaradi česar naj bi izpolnjeval pogoje za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V izpodbijani sodbi ni prišlo do kršitve 80. člena ZPP, ki med drugim določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Četudi tožnik v tožbi ni izrecno navedel Republike Slovenije kot tožene stranke, temveč zgolj Ministrstvo za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti, je jasno, da je tožena stranka v predmetnem socialnem sporu Republika Slovenija. Tožnik je namreč v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) vložil izpodbojno tožbo zoper dokončni upravni akt, ki ga je izdala Republika Slovenija, Ministrstvo za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi kot toženo stranko pravilno navedlo Republiko Slovenijo.

Ob bistveno pravilni in prepričljivi dejanski ugotovitvi, da je tožnik v pravno relevantnem obdobju na državnem tekmovanju v judu dvakrat dosegel 3. mesto, je v obravnavani zadevi izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 47. člena v zvezi s 24. členom Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami; v nadaljevanju: ZŠtip) za nadaljnje izplačevanje Zoisove štipendije. Izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta je zato sodišče prve stopnje kot nezakonita utemeljeno odpravilo, tožniku priznalo pravico do nadaljnjega prejemanja Zoisove štipendije v študijskem letu 2012/2013 ter toženi stranki naložilo izdajo odločbe o odmeri Zoisove štipendije in izplačilo zneskov Zoisove štipendije za leto 2012/2013. Povsem zmotno je materialnopravno naziranje tožene stranke, da zgolj zaradi drugačne organiziranosti tekmovanja v judu, kot je določeno v 16. členu Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami; v nadaljevanju: Pravilnik), ki sicer dejansko predpisuje organiziranost tekmovanj na dveh ali več stopnjah na ravni izobraževalne ustanove, občinsko ali regionalno, rezultatov v judu ne bi bilo mogoče šteti za izjemen dosežek. Iz potrdila A. z dne 29. 11. 2012 izhaja, da domača tekmovanja služijo kot kvalifikacije za državno prvenstvo mladincev, na katere se uvrsti na podlagi odločitve trenerja. Na državno prvenstvo pa se tekmovalec uvrsti le, če je uvrščen med prvih 9 tekmovalcev, kar je na glavni obravnavi potrdil tudi tožnik.

Iz navedenega torej izhaja, da se judo tekmovanja odvijajo na turnirjih, in da se državnega tekmovanja ne more udeležiti tekmovalec, ki ni dosegel določene uvrstitve na predtekmovanju, v konkretnem primeru vsaj 9. mesta na t.i. domačem Pokalu. To pa pomeni, da so tudi izjemni dosežki na takih tekmovanjih glede na vsebino, nagrajenost ali drugo merilo iz 16. do 19. člena Pravilnika, enakovredni izjemnim dosežkom iz 1. do 5. alinee 15. člena Pravilnika. Gre torej za izjemni dosežek iz 6. alinee 15. člena v zvezi z 20. členom Pravilnika, ki ju je potrebno uporabiti prav zaradi drugačne organiziranosti in izvedbe tekmovanj na državni ravni, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje.

Vsakršna drugačna razlaga in uporaba 6. alinee 15. člena v zvezi z 20. členom Pravilnika, še zlasti na način, za katerega se zavzema tožena stranka, ko vztraja na stališču stopenjske organiziranosti tekmovanj v judu na ravni izobraževalne ustanove, občine ali regionalno, bi bila v nasprotju z namenom Pravilnika. Še več, bila bi v nasprotju z namenom ZŠtip in to brez razumne podlage po izenačevanju organiziranosti tekmovanj v vseh športnih zvrsteh, čeprav je celo splošno znano, da se tekmovanja v borilnih športih odvijajo na turnirjih in izjemni dosežki izkazujejo z razvrščanjem na državnih ali mednarodnih jakostnih lestvicah. Hkrati bi pomenila neenako obravnavo izjemnih dosežkov na obravnavanem športnem področju zgolj iz razloga, ker se tekmovanja in uvrščanja na lestvico ter posledično na državno in mednarodno raven odvijajo na turnirjih in ne na način, kot nekateri drugi športi na vzgojno-izobraževalni stopnji, občinsko ali regionalno. Takšen način razlage 6. alinee 15. člena v zvezi z 20. členom Pravilnika je pritožbeno sodišče že uporabilo v istovrstni zadevi.(1) Pritožba tožene stranke v tej smeri je tako morala ostati brezuspešna.

Ker je glede na obrazloženo izpodbijana ugoditvena sodba ob pravilno uporabljenem materialnem pravu ter popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilna in zakonita, je bilo potrebno pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in razsoditi, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

(1) Sodba VDSS opr. št. Psp 436/2014 z dne 6. 11. 2014.