Jedro

Revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključkom sodišč prve in druge stopnje, da ne glede na to, da niso dokazane okoliščine na strani tožnice, ki bi kazale na oderuško pogodbo po 141.čl. ZOR, manjka odločilen subjektiven element na strani kupcev - tožencev, da bi s svojim ravnanjem zlorabila neugoden položaj tožnice kot prodajalke in se tako okoristila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka nosi sama stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnica je zahtevala, da se ugotovi ničnost kupoprodajne pogodbe, s katero je dne 3.5.1989 prodala toženki I. D. parc. št. 1003/40, vl.št. 492 k.o. B. in kupoprodajne pogodbe, s katero je dne 21.3.1989 prodala tožencu F. B. parc.št. 567/48 k.o. B. Zahtevala je tudi vzpostavitev prejšnjega stanja (proti vrnitvi kupnine izročitev posesti in listine za vpis v zemljiško knjigo). Sodišče prve stopnje je tožbena zahtevka proti obema tožencema zavrnilo. Tožničino pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri smiselno predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da zahtevkoma ugodi. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišče kljub velikim razlikam med tržno ceno in pogodbeno ceno ni izvedlo vrednotenja. Poudarja, da so pri tožnici zaradi popolnega nepoznavanja problemov v zvezi z gozdom in njene gmotne stiske podani vsi potrebni elementi za oderuško pogodbo po 141.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Oba kupca sta namreč vse okoliščine dobro poznala in jih zlorabila sebi v prid. Razen tega je podano tudi čezmerno prikrajšanje in ker je tožnica za prevaro glede cene izvedela šele, ko je dobila strokovno mnenje, ni zamudila roka po 2.odst. 139.čl. ZOR. Končno še navaja, da bi moralo sodišče tožnici in njenemu pooblaščencu, ki ni pravnik, nuditi posebno varstvo in možnost izpodbijanja navedb tožencev. Namesto tega je predsednik senata pooblaščencu vzel besedo in mu zagrozil, da bo izključen od obravnave. S takim ravnanjem so bile kršene številne določbe Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Podane pa so tudi kršitve določb ZOR, ki se nanašajo na temeljna načela in na izpodbijanje pogodb.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki sta nanjo odgovorili. V odgovoru izpodbijata revizijske navedbe in predlagata zavrnitev revizije. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. V zvezi s številnimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere se sklicuje tožeča stranka v reviziji, revizijsko sodišče ugotavlja, da v izpodbijani sodbi ni podana uveljavljena kršitev iz 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Ugotovilo pa tudi ni kakšnih drugih kršitev postopka, ki bi vplivale ali bi mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V zvezi z revizijskimi navedbami o sodelovanju tožničinega pooblaščenca pri izvajanju dokazov se pripominja, da je iz zapisnikov o glavni obravnavi, ki ju je pooblaščenec podpisal brez pripomb, razvidno, da je imel pooblaščenec možnost sodelovanja na glavni obravnavi in da je bil pri tem zelo aktiven.

Z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče je na dejanske ugotovitve obeh sodišč vezano.

Tudi uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da se je tožnica odločila za prodajo gozdnih zemljišč po premisleku, ker je bila pri poseku lesa vezana na tujo delovno silo in zato ni imela posebne materialne koristi od izkoriščanja gozdnih parcel. Tožnica, ki je dopolnila 74 let, živi ves čas na kmetih. Poznala je okoliščine v zvezi s prodajo gozda in cene, tako da ne gre za neizkušeno osebo. Toženca sta za tožničini ponudbi slučajno izvedela na občini v R., kjer sta bili obešeni v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih. Ponudbi sta vsebovali ceno, po kateri sta bili parceli prodani. Nobeden od tožencev ni sodeloval pri oblikovanju cene, ponudbo sta štela za primerno in sta jo sprejela, ker sta kot kmeta želela povečati obseg kmetijske površine. Cena, navedena v kupoprodajnih pogodbah, je bila tudi podlaga za odmero davka. Prejeto kupnino je tožnica položila na hranilno knjižico in je zase ni koristila. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključkom sodišč prve in druge stopnje, da ne glede na to, da niso dokazane okoliščine na strani tožnice, ki bi kazale na oderuško pogodbo po 141.čl. ZOR, manjka odločilen subjektiven element na strani kupcev - tožencev, da bi s svojim ravnanjem zlorabila neugoden položaj tožnice kot prodajalke in se tako okoristila. Pri takem položaju sta sodišči pravilno zavrnili tožničina tožbena zahtevka, s katerima je uveljavljala ničnost kupoprodajnih pogodb. Zahtevka in trditveno gradivo tožeče stranke, ki jo je pri sestavljanju tožbe zastopal odvetnik, vse do konca glavne obravnave niso nudili podlage za ugotavljanje razlogov za izpodbojnost pogodbe, ki jih omenja tožeča stranka v reviziji. Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, pa je ob vložitvi tožbe dne 9.4.1993 že zdavnaj potekel rok za izpodbijanje kupoprodajnih pogodb, sklenjenih v letu 1989. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1.odst. 155.čl. in 1.odst. 166.čl. ZPP. Tožena stranka nosi sama stroške v zvezi z odgovorom na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.