Jedro

Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da je v posledici nesreče pri njem podana 15% invalidnost zaradi omejene gibljivosti leve rame, to pa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo prerekala, zaradi česar so bila dejstva v zvezi z gibljivostjo rame že v času prvega naroka sporna, dokazi pa relevantni. Navedbe tožnika, da ni mogel vedeti, da bo izvedenec napačno ocenjeval gibljivost rame, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje: stranka se ne more zanašati, da bodo vsi z njene strani predlagani dokazi zanjo ugodni.

Za odgovor na vprašanje, ali in koliko so tožnikove težave z ramo posledica prejšnjih poškodb oziroma degenerativnih procesov, je potrebno posebno strokovno, zato lahko nanj odgovori le izvedenec medicinske stroke. Tožena stranka zato tega sama natančneje ni bila dolžna zatrjevati, tudi če je imela na voljo vso medicinsko dokumentacijo. Trditveno in dokazno breme za to, da je podana invalidnost, kolikšna in da je ta posledica zavarovalnega primera, je bila torej v celoti na strani tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. in 4. tč. izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 84,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2007 in zakonske zamudne obresti od zneska 4.336,00 EUR od dne 19. 12. 2007 do 21. 9. 2009, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek glede plačila 10.012,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 12. 2007 dalje. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 93,00 EUR.

2. Zoper zavrnilni del (3. in 4. tč. izreka sodbe) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje zadevo v tem delu v nov postopek. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Meni, da z naknadno predložitvijo obeh izvedenskih mnenj ni bil prekludiran, saj ni dolžan predložiti vseh dokazov, ki bi eventualno lahko prišli v poštev, temveč je to dolžan storiti šele, ko ti postanejo relevantni. To se je v konkretnem primeru zgodilo, ko je izvedenec dr. Z. podal svoje mnenje. Slednji je napačno izmeril gibljivost, kar je tožnik, ki je laik, lahko dokazoval le z predloženima izvedenskima mnenjema, in je tudi zahteval postavitev novega izvedenca. S tem, ko je sodišče odločilo, da je tožnik prekludiran in da ne bo postavilo novega izvedenca, je storilo bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka je v postopku pavšalno prerekala, da invalidnost tožnika ne znaša 20% in tudi ni navajala, da naj bi bila omejena gibljivost rame posledica prejšnjih poškodb in degenerativnih procesov. Ker je tožena stranka že pred pravdo imela medicinsko dokumentacijo, iz katere bi bila lahko seznanjena z domnevnimi degenerativnimi spremembami, ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Zaradi tega mora obveljati, da je ruptura rotatorne manšete nastala v obravnavani prometni nesreči 20. 6. 2010. Informativni dokaz ni dovoljen. S tem, ko je sodišče sâmo ugotavljalo predhodne poškodbe oziroma degenerativna obolenja, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, zaradi česar je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Če sodišče zaključkov izvedenca o degenerativnih obolenjih ne bi upoštevalo, bi tožniku moralo prisoditi zahtevan znesek odškodnine.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev določb postopka pa ni storilo.

6. Pravilna je presoja, da je tožnik v skladu z 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prepozno predložil izvedenski mnenji, s katerima je nasprotoval izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca dr. Z. Navedena določba od strank zahteva, da najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navedejo vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njihovih predlogov, in ponudijo dokaze za ugotovitev njihovih navedb, razen če tega brez svoje krivde niso mogle storiti. Res je sicer, da pogoj nekrivde iz 286. čl. ZPP zajema tudi položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze že vedela, predložila pa jih ni, ker ni mogla pričakovati, da bodo relevantna, vendar pa obravnavani primer ni takšen. Tožnik je namreč že v tožbi zatrjeval, da je v posledici nesreče pri njem podana 15% invalidnost zaradi omejene gibljivosti leve rame, to pa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo prerekala, zaradi česar so bila dejstva v zvezi z gibljivostjo rame že v času prvega naroka sporna, dokazi pa relevantni. Navedbe tožnika, da ni mogel vedeti, da bo izvedenec napačno ocenjeval gibljivost rame, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje: stranka se ne more zanašati, da bodo vsi z njene strani predlagani dokazi zanjo ugodni. Tožnik je torej sam kriv, da izvedenskih mnenj ni predložil že prej, kar pomeni, da opravičljivega razloga za njegovo zamudo v smislu 286. čl. ZPP ni.

7. Sicer pa je sodišče celo ne glede na to izvedenca Z. s tožnikovimi pripombami soočilo in jih je ta tudi po mnenju pritožbenega sodišča prepričljivo zavrnil, kar je natančneje obrazložilo že sodišče prve stopnje. Razloga za postavitev drugega izvedenca torej ni bilo, zato očitana kršitev določb postopka ni podana, dejansko stanje pa je v celoti pravilno ugotovljeno.

8. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi postopka zaradi prekoračitve trditvene podlage spora, češ da je toženka zgolj pavšalno prerekala tožnikovo zatrjevano 20% invalidnost in da tudi ni zatrjevala, da je omejena gibljivost rame posledica prejšnjih poškodb in degenerativnih procesov, kar naj bi sodišče prve stopnje ugotavljalo kar samo od sebe. Za odgovor na vprašanje, ali in koliko so tožnikove težave z ramo posledica prejšnjih poškodb oziroma degenerativnih procesov, je namreč potrebno posebno strokovno, zato lahko nanj odgovori le izvedenec medicinske stroke. Tožena stranka zato tega sama natančneje ni bila dolžna zatrjevati, tudi če je imela na voljo vso medicinsko dokumentacijo. Trditveno in dokazno breme za to, da je podana invalidnost, kolikšna in da je ta posledica zavarovalnega primera, je bila torej v celoti na strani tožnika.

9. Prvostopenjsko sodišče je izvedenca pravilno vprašalo, ali so po njegovem mnenju poškodbe iz obravnavane prometne nesreče pri tožniku povzročile trajno izgubo ali funkcionalno nezmožnost v smislu Splošnih pogojev. Dokaz z izvedencem tako ni bil informativne narave, potrdil pa je toženkine ugovore. Izvedenec je kot strokovnjak (natančneje) pojasnil, zakaj so utemeljeni. Napačno je torej pritožbeno stališče, da bi moralo zaradi pomanjkljive trditvene podlage (kot neprerekano) obveljati, da je tožnikovo stanje v celoti posledica nesreče. 10. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus izpodbijane sodbe pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrditi (353. čl. ZPP).

11. Tožeča stranka sama krije stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).