Jedro

Če novi predpis (ZZK-1) glede uporabe ZZK pri izbrisni tožbi »molči«, to pomeni, da učinkuje takoj in ga je tako mogoče, če to ne nasprotuje načelu varstva zaupanja v pravo, uporabiti za vse, tudi že prej nastale, vendar še nerazsojene primere oziroma pravna razmerja. Takojšna uporaba ZZK-1 za pravna razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, z vidika načela varstva zaupanja v pravo v konkretnem primeru ni problematična, saj je bil vknjiženi pridobitelj v slabi veri. Zaupanje slabovernih pridobiteljev knjižnih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža prav v njeni absolutnosti in nezastarljivosti.

V primeru, ko je z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ponovno vpisana pravica uporabe v korist osebe, ki ne obstaja več, obstaja pravni interes za izbrisno tožbo, če se bo tožeča stranka uspela vpisati v zemljiško knjigo kot imetnica pravice uporabe, ne da bi ji bilo potrebno vložiti novo tožbo ter da je bilo pri lastninjenju spornih zemljišč imetništvo pravice uporabe kakorkoli relevantno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Na spornih nepremičninah(1) je v zemljiški knjigi vpisano splošno ljudsko premoženje, kot imetnica pravice uporabe pa je vpisana tožena stranka. Pred toženo stranko je bila v zemljiški knjigi kot imetnica pravice uporabe vpisana Kmetijska zadruga B. Tožena stranka je v letu 1992 kot pravna naslednica Kmetijske zadruge predlagala spremembo naziva imetnika pravice uporabe (poočitev). Zemljiškoknjižna referentka je 1. 7. 2004 odločila o predlogu toženke in dovolila spremembo naziva imetnika pravice uporabe. Zoper to odločitev je tožeča stranka sicer vložila ugovor, vendar je sodišče prve stopnje 29. 6. 2006 ugovor zavrnilo in potrdilo sklep referentke. Presodilo je, da iz izpiskov sodnega registra izhaja, da je tožena stranka pravna naslednica Kmetijske zadruge. Tožeča stranka se je zoper odločitev pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo prvostopenjskega sodišče o pravnem nasledstvu Kmetijske zadruge.

2. V tej pravdi tožeča stranka z izbrisno tožbo izpodbija vpis (poočitev) tožene stranke kot imetnice pravice uporabe in zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Trdi, da je dejanska imetnica pravice uporabe na spornih nepremičninah. To pravico je pridobila na podlagi samoupravnega sporazuma o združevanju v P. z delilno bilanco (v nadaljevanju delilni sporazum), s katerim sta si pravna prednika pravdnih strank razdelila premoženje Kmetijske zadruge, ki je bila pravna prednica obeh pravdnih strank. Z vpisom tožene stranke je bila njena pravica kršena, saj bi se lahko na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) vpisala kot lastnica spornih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je izbrisni tožbi v celoti ugodilo in vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Ugotovilo je, da je bila tožena stranka v slabi veri, saj se je zavedala, da je dejanska imetnica pravice uporabe na spornih nepremičninah tožeča stranka. Presodilo je, da ima tožeča stranka pravni interes za vložitev izbrisne tožbe, saj je kršena njena pravica, da se kot dejanska imetnica pravice uporabe na spornih nepremičninah na podlagi določb ZLNDL vpiše v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin. Po oceni sodišča prve stopnje tožeča stranka prav tako ni zamudila roka za vložitev izbrisne tožbe, saj je glede na čas odločitve sodišča o vpisu tožene stranke potrebno uporabiti določbe Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), ki vložitve izbrisne tožbe zoper slabovernega pridobitelja časovno ne omejuje. Na podlagi izpiskov iz sodnega registra je tudi ocenilo, da je poleg tožene stranke tudi tožeča stranka pravna naslednica Kmetijske zadruge.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. K razlogom sodišča prve stopnje je glede na pritožbene navedbe še dodalo, da je pritožbeno utemeljevanje pravnega interesa s predpisi, na podlagi katerih bi tožeča stranka teoretično lahko pridobila lastninsko pravico, neutemeljeno. Nepremičnine so še vedno v družbeni lastnini in bodo na podlagi veljavne zakonodaje šele olastninjene. Ta zakonodaja je pravni naslov, na podlagi katerega bo lahko tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah.

4. Revizijo vlaga tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita in se izbrisna tožba zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da dejstvo, da se je tožena stranka uspela vpisati zemljiško knjigo kot imetnica pravice uporabe s poočitvijo, ne predstavlja ovire za vložitev izbrisne tožbe. Res je, da poočitve kot pomožnega vpisa ni mogoče izpodbijati z izbrisno tožbo, saj s to vrsto vpisa, ki ni namenjen vpisovanju pravic,(2) logično ne more biti prizadeta pravica na nepremičnini, kar je sicer pogoj za vložitev izbrisne tožbe.(3) Vendar je po oceni revizijskega sodišča treba upoštevati, da je poočitev tožene stranke v konkretni zadevi po vsebini vknjižba. S poočitivijo namreč ni prišlo le do spremembe imena že vpisanega imetnika pravice uporabe (npr. spremembe firme), temveč do vknjižbe pravice uporabe na nov (drug) pravni subjekt.(4) Zato dejstvo, da je sodišče s poočitvijo omogočilo toženi stranki vknjižbo imetništva pravice uporabe v zemljiško knjigo, tožeči stranki ne preprečuje izpodbijanja vpisa tožene stranke z izbrisno tožbo.(5) Glede pravočasnosti vložitve izbrisne tožbe (pravne podlage za odločanje o izbrisni tožbi)

8. V nadaljevanju se je revizijsko sodišče ukvarjalo z vprašanjem pravočasnosti vložitve izbrisne tožbe. Sodišči sta v zvezi z uporabo zakona presodili, da je treba uporabiti določbe tistega zakona, ki je veljal v času odločanja o vknjižbi. Ker je zemljiškoknjižno sodišče o vknjižbi tožene stranke odločilo po uveljavitvi ZZK-1, je po presoji sodišč za odločitev potrebno uporabiti določbe ZZK-1, ki izbrisne tožbe v primeru slabovernosti pridobitelja časovno ne omejuje. Tožena stranka v reviziji navaja, da je tožeča stranka zamudila prekluzivni triletni rok za vložitev izbrisne tožbe, ki ga je določal 102. člen ZZK (Ur. l. RS, št. 33/1995 in nasl.). Po njeni oceni bi moralo sodišče uporabiti določbe zemljiškoknjižnega zakona, ki je veljal v času vložitve predloga.

9. Stališče sodišč, da je treba za odločanje v tej zadevi uporabiti določbe ZZK-1, je sicer pravilno, vendar iz drugih razlogov. ZZK-1 ne vsebuje prehodne določbe, ki bi se nanašala na izbrisno tožbo in ki bi podaljšala uporabo ZZK v obdobje veljavnosti ZZK-1.(6) Če novi predpis (ZZK-1) glede uporabe ZZK pri izbrisni tožbi »molči«, to pomeni, da učinkuje takoj in ga je ob predpostavki, da so izpolnjeni v nadaljevanju navedeni pogoji, mogoče uporabiti za vse, tudi že prej nastale, vendar še nerazsojene primere oziroma pravna razmerja.(7) Takojšna uporaba novega zakona je namreč lahko problematična z vidika prvega odstavka 155. člena Ustave, ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj in z vidika načela varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Vendar pa načelo varstva zaupanja v pravo nima absolutne veljave. Gre namreč za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, katerim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in druge posege. Zato je, kot izhaja iz uveljavljene ustavnosodne prakse, v večji meri kot posamezne ustavne pravice dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli oziroma dobrinami treba v t.i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin je v posameznem spornem primeru treba dati prednost. 10. Dejstvo, da novi ZZK-1 ne vsebuje prehodne ureditve za izbrisno tožbo in torej učinkuje tudi na pravna razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, z vidika načela varstva zaupanja v pravo kot enega temeljnih načel pravne države po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi ni problematično. V tej zadevi sta sodišči presodili, da je bila tožena stranka v slabi veri. Tožena stranka sicer v reviziji navaja, da kot pravna naslednica Kmetijske zadruge, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe, ne more biti v slabi veri, vendar njenemu stališču ni mogoče pritrditi. Ob dejstvu, da je imela tožnica pred letom 1992, ko je tožena stranka predlagala vpis pravice uporabe na svoje ime, sporna zemljišča v posesti in da jih tožena stranka ni nikoli uporabljala, je pravilen materialnopravni zaključek sodišč o slabovernosti tožene stranke. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 1069/2008 z dne 21. 2. 2013 v zvezi s prej veljavno zemljiškoknjižno ureditvijo zavzelo stališče, da zaupanje slabovernih pridobiteljev knjižnih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža prav v njeni absolutnosti in nezastarljivosti.

Morebitna uporaba prej veljavne zakonodaje, ki je izbrisno tožbo časovno omejevala tudi zoper slabovernega pridobitelja, ki ni v položaju tretje osebe (drugi odstavek 102. člena ZZK), in za katero se zavzema tožena stranka v reviziji, bi bila glede na citirano stališče VS RS materialnopravno napačna. Trenutek vložitve predloga za vknjižbo, ki ga v reviziji izpostavlja tožena stranka, tako ni okoliščina, ki bi bila lahko v obravnavani zadevi relevantna za uporabo zemljiškoknjižnega zakona.

Glede pravnega interesa za vložitev izbrisne tožbe oziroma glede obstoja prizadete pravice tožeče stranke

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ima tožeča stranka pravni interes za vložitev izbrisne tožbe, saj je kršena njena pravica, da se kot dejanska imetnica pravice uporabe na spornih nepremičninah na podlagi določb ZLNDL vpiše v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin. Sodišče druge stopnje je v zvezi z obstojem pravnega interesa zavzelo stališče, da se tožeča stranka glede na trenutno stanje vpisov v zemljiški knjigi ne more vpisati na teh zemljiščih kot lastnica spornih nepremičnin. Vzpostavitev prejšnjega stanja je predpogoj, da se v morebitnih nadaljnjih postopkih ugotovi, kdo je dejanski pravni naslednik Kmetijske zadruge. Glede očitka, da tožeča stranka na podlagi obstoječe zakonodaje na spornih zemljiščih ne more pridobiti lastninske pravice, pa je zavzelo stališče, da je utemeljevanje pravnega interesa s predpisi, na podlagi katerih bi lahko tožnica pridobila lastninsko pravico, neutemeljeno. Predmetne nepremičnine so po presoji sodišča druge stopnje še vedno v družbeni lastnini in bodo olastninjenje na podlagi veljavne zakonodaje.

12. Tožena stranka v reviziji meni, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev izbrisne tožbe, saj bo na ta način dosegla le ponovni vpis Kmetijske zadruge kot imetnice pravice uporabe, kar pa tožeči stranki, po mnenju toženke, ne more v ničemer koristiti. Opozarja tudi, da tožeča stranka na podlagi zakonodaje ni mogla pridobiti lastninske pravice na spornih zemljiščih, ker za to ne izpolnjuje zakonskih pogojev.

13. Po presoji revizijskega sodišča je pri ugotavljanju pravnega interesa za vložitev izbrisne tožbe potrebno najprej upoštevati, da bo ponovno vpisana oseba, ki več ne obstaja – Kmetijska zadruga. Pravni interes (pravna korist) za vložitev izbrisne tožbe lahko v tem primeru obstaja samo, če se bo tožeča stranka uspela vpisati v zemljiško knjigo, ne da bi ji bilo potrebno vložiti novo tožbo. Če bi tožeča stranka za vpis potrebovala novo tožbo, ne more imeti interesa za izbrisno tožbo, s katero bo ponovno vpisana oseba, ki ne obstaja več in tako ne more biti tožena. S tega vidika po presoji revizijskega sodišča ni ovire, da se tožeči stranki prizna interes za vložitev izbrisne tožbe. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da je na spornih zemljiščih glede imetništva pravice uporabe pravna naslednica Kmetijske zadruge, kar pomeni, da se bo v zemljiško knjigo lahko vpisala v zemljiškoknjižnem postopku kot imetnica pravice uporabe na podlagi listin, ki izkazujejo nasledstvo do Kmetijske zadruge.(8)

14. Pri presoji pravnega interesa oziroma obstoja pravice, ki je bila z vknjižbo tožene stranke kršena, pa je potrebno še upoštevati, da so se sporna zemljišča že olastninila in da dejansko že obstaja lastnik teh zemljišč. Zmotno je tako stališče sodišča druge stopnje, da so sporne nepremičnine še vedno v družbeni lastnini. Na spornih nepremičninah že obstaja lastninska pravica, saj se lastninska pravica v postopkih lastninjenja pridobi na podlagi zakona in zato dejstvo, da je v zemljiški knjigi še vedno vpisana družbena lastnina, ne pomeni, da so te nepremičnine še vedno v družbeni lastnini. Zato je za ugotovitev obstoja pravnega interesa (obstoj prizadete pravice) ključnega pomena ugotovitev, ali je tožeča stranka na spornih zemljiščih pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona, ki kot kriterij oziroma kot okoliščino, pomembno za lastninjenje teh zemljišč, upošteva imetništvo pravice uporabe. Samo v takem primeru lahko konkretna pravda predstavlja korist za tožečo stranko.

15. Tožnica trdi, da je kot dejanska imetnica pravice uporabe postala lastnica spornih zemljišč na podlagi določb ZLNDL. Sodišče prve stopnje je trditvam sledilo in brez posebne obrazložitve presodilo, da so se sporna zemljišča lastninila na podlagi določb ZLNDL. Tožena stranka je v pritožbi v zvezi z obstojem pravnega interesa opozorila, da tožeča stranka na spornih zemljiščih ni pridobila lastninske pravice, ker za to ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Sodišče druge stopnje se z navedenim očitkom ni ukvarjalo oziroma ga je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da so sporna zemljišča še vedno v družbeni lastnini, ker je v zemljiški knjigi vpisano splošno ljudsko premoženje, ocenilo kot nepomembnega (prvi odstavek obrazložitve na str. 4). Vprašanje, ali je tožeča stranka na spornih zemljiščih pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona, pa je ključnega pomena, saj je od tega odvisno, ali ima tožeča stranka na nepremičnini sploh pravico, ki bi bila lahko prizadeta.(9) Za obstoj interesa za konkretno pravdo pa je pomembno tudi, da je pri lastninjenju spornih zemljišč imetništvo pravice uporabe kakorkoli relevantno – v nasprotnem primeru ni videti, kakšno korist bi lahko konkretna pravda glede imetništva pravice uporabe predstavljala za tožnico, še zlasti ob dejstvu, da so ta zemljišča že olastninjena.

16. Revizijsko sodišče v zvezi z obstojem pravnega interesa še poudarja, da tožnici zgolj za to, ker si je izbrala težavnejšo pot, še ni mogoče odreči pravnega interesa za konkretno pravdo. Tožnica, ki trdi, da je dejanska imetnica pravice uporabe na teh zemljiščih, bi sicer lahko v primeru, če je bil kriterij za lastninjenje spornih zemljišč imetništvo pravice uporabe, zahtevala ugotovitev lastninske pravice na teh zemljiščih in nato dosegla vpis v zemljiško knjigo na podlagi te sodbe. Vendar tožnici koristi tudi ta pravda, saj ji bo v primeru, če bo z izbrisno tožbo uspela, z izbrisno tožbo vzpostavljeno zemljiškoknjižno stanje omogočilo, da se bo sama vpisala kot imetnica pravice uporabe oziroma kot lastnica.

Glede pravnega nasledstva Kmetijske zadruge

17. Revizijsko sodišče se v nadaljevanju opredeljuje še do revizijskih očitkov v zvezi s pravnim nasledstvom, s čimer skuša tožena stranka izpodbiti zaključek sodišč, da je tožnica dejanska imetnica pravice uporabe na spornih zemljiščih. Če je očitek tožene stranke utemeljen, je treba namreč odločitev sodišč spremeniti in tožničin zahtevek zavrniti.

18. Po oceni tožene stranke sodišči v tem postopku o vprašanju pravnega nasledstva Kmetijske zadruge niti ne bi smeli odločati. Vprašanje je bilo po njenem mnenju že pravnomočno razrešeno z odločitvijo zemljiškoknjižnega sodišča, ki je dovolilo vpis spremembe naziva imetnika pravice uporabe. V zvezi s pravnim nasledstvom se tožena stranka sklicuje tudi na odločitvi Upravnega sodišča RS (U 1103/98 z dne 25. 10. 2000) in Vrhovnega sodišča (I Up 99/2001 z dne 13. 11. 2002), iz katerih izhaja, da je tožena stranka pravni naslednik Kmetijske zadruge. Podrejeno ocenjuje, da je zaključek sodišč, da je tožeča stranka pravna naslednica Kmetijske zadruge, materialnopravno zmoten. Po njenem mnenju listine, na katere sta se oprli sodišči, dokazujejo, da je edina pravna naslednica Kmetijske zadruge tožena stranka.

19. Sodišče je presojo, da je tožnica dejanska imetnica pravice uporabe na spornih nepremičninah, oprlo na številne listine, iz katerih izhaja, da se je kot udeleženka v (gradbenih) postopkih v zvezi z nepremičninami pojavljala ravno tožnica (oziroma njen pravni prednik TOZD A. o. sub. o), in na izpovedbe zaslišanih prič, da je imela tožnica sporna zemljišča ves čas v posesti in uporabi. Sodišče je glede na posestno stanje nepremičnin in navedene listine tudi sklepalo, da so pravni predniki pravdnih strank z delitvenim sporazumom uredili vsa premoženjskopravna razmerja, in sicer na način, da nepremičnine ostanejo v posesti in uporabi tožeče stranke. Glede na ugotovljena dejstva revizijsko sodišče ocenjuje, da je zaključek sodišč, da je bila tožeča stranka dejanska imetnica pravice uporabe na spornih zemljiščih, materialnopravno pravilen.

20. Za zaključek, da je tožnica dejanska imetnica pravice uporabe, tako niti ni bistvenega pomena, na kakšen način je pridobila pravico uporabe, torej, ali jo je pridobila kot univerzalna pravna naslednica Kmetijske zadruge ali na kakšen drugačen način. Zmotno pa je stališče tožene stranke, da bi tožnica lahko bila imetnica pravice uporabe le v primeru, če bi bila univerzalna pravna naslednica Kmetijske zadruge, ki je bila predhodna imetnica pravice uporabe na teh zemljiščih. Z revizijskimi očitki v zvezi s pravnim nasledstvom Kmetijske zadruge se tako revizijskemu sodišču niti ni bilo potrebno ukvarjati.

21. Glede na obrazloženo je treba sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in vrniti temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče se bo moralo pri ponovnem odločanju o pritožbi opredeliti do pritožbenega očitka, da tožnica na spornih zemljiščih ni pridobila lastninske pravice in da zato nima pravnega interesa za to pravdo. Pri tem bo moralo upoštevati, da so se sporna zemljišča že olastninila in da je ZLNDL, ki je sicer kot kriterij za lastninjenje zemljišč določil imetništvo pravice uporabe, izrazito subsidiarne narave in pride v poštev le, če se zemljišča niso lastninila že na podlagi drugih zakonov. Zato dejstvo, da je bila tožnica imetnica pravice uporabe na teh zemljiščih, še ne pomeni, da je tudi lastnica teh zemljišč.

22. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Gre za zemljišča parc. št. 261 (stanovanjska stavba, 980 m2), 262/1 (dvorišče, 388 m2), 262/2 (cesta, 322 m2), 262/3 (parkirišče 189 m2), parc. št. 264/2 (dvorišče, 116 m2) in parc. št. 732 (dvorišče -17020 m2, funkcionalni objekt-6371m2 in poslovna stavba-483 m2), vsa k.o. ....

Op. št. (2): Poočitev je vpis, namenjen usklajevanju podatkov, glede katerih zemljiška knjiga ni temeljna evidenca, ali pa se z njim označijo povezave med posameznimi vpisi v zemljiški knjigi (114. člen ZZK-1).

Op. št. (3): Stališče, da je mogoče z izbrisno tožbo izpodbijati le vknjižbo, je sicer mogoče zaslediti tudi v teoriji, ki opozarja, da lahko pride do kršitve pravice na nepremičnini samo z vknjižbo, medtem ko predznamba ali zaznamba pravice neposredno ne kršita. Prim. M. Tratnik in R. Vrenčur, Zemljiškoknjižno pravo v teoriji in praksi, Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2008, str. 48. Op. št. (4): Prim. tudi odločbo VSK Cp 790/2008 z dne 17. 2. 2009. Op. št. (5): Tožena stranka, ki trdi, da je (univerzalni) pravni naslednik Kmetijske zadruge, bi morala predlagati vknjižbo pravice uporabe na svoje ime in predlogu za vknjižbo priložiti še sklep o vpisu tega preoblikovanja v sodni register (45. člen ZZK-1). Drugače izhaja iz odločbe VSL II Cp 1720/2008 z dne 20. 8. 2008, kjer je bilo zavzeto stališče, da je na podlagi teleološke razlage 117. člena ZZK-1 mogoče zaključiti, da je namen poočitve dovoliti vpis spremembe imena lastnika v primerih nedvoumnega pravnega nasledstva.

Op. št. (6): Iz odločbe VS RS III Ips 120/2004 z dne 13. 9. 2005 sicer izhaja, da se določba prvega odstavka 246. člena ZZK-1 uporablja tudi za izbrisno tožbo. Takšna razlaga je po presoji revizijskega sodišča nesprejemljiva, saj podaljšuje protiustavno stanje, obrazloženo v 10. točki obrazložitve te odločbe. Prim. J. Hudej, Problem izbire pravne podlage pri odločanju o izbrisni tožbi zaradi sprememb zemljiškoknjižne zakonodaje, članek je sprejet v objavo za septembrsko številko revije Pravnik, 2013. Op. št. (7): Povzeto po J. Hudej, nav. delo. Takšno razumevanje pomena prehodne ureditve izhaja npr. iz 1060. člena Obligacijskega zakonika in odločbe US RS U-I-79/12-15 z dne 7. 2. 2013. Op. št. (8): V tej zadevi ne gre za situacijo, omenjeno v sklepnem delu obrazložitve odločbe VS RS II Ips 159/2006 z dne 12. 6. 2008, kjer je bilo (obiter dictum) zavzeto stališče, da posameznik ne bi mogel doseči pravnega varstva (torej ne bi imel pravnega interesa) z izbrisno tožbo v primeru, če bi z njo zasledoval izbris lastninske pravice v korist določene osebe, vpisane na podlagi določb ZLNDL, in bi izbris pomenil le vzpostavitev takšnega zemljiškoknjižnega stanja, da bi bila ponovno vpisana ista oseba, vendar le kot imetnica pravice uporabe.

Op. št. (9): Iz zadeve II Ips 38/2007 z dne 3. 12. 2009 izhaja, da je šele v primeru obstoja prizadete pravice mogoče govoriti o pravni koristi, ki se zasleduje z izbrisno tožbo.