Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da nadomestilo plače za čas usposabljanja in izobraževanja ne predstavlja stroškov usposabljanja in izobraževanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti na novo glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 502,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2017 do plačila.

Višji zahtevek (za 84,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2017) se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,85 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

III. Tožena stranka je dolžna plačati 85 % sodne takse za postopek na prvi stopnji.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 85,07 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnici plača 168,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2017, višji zahtevek (še za 419,50 EUR s pp) pa je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 249,74 EUR (II. točka izreka), tožencu pa naložilo, da plača sodno takso za postopek v višini 28,64 % (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo po temelju, napačna pa je odločitev po višini. Napačno se sklicuje na 8. člen Pravilnika oziroma preozko. Tožnica je dokazala, da je vojaško izobraževanje in usposabljanje del izobraževanja in usposabljanja, kar je potrdila tudi A. A. Iz 8. člena Pravilnika izhaja, da se za stroške štejejo nadomestila plače za čas odsotnosti z dela in neposredni stroški izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja, da se zaračunavajo v bruto zneskih, vključno s prispevki delodajalca, ki se prevrednotijo v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi. Enako določa tudi 4. člen Pravilnika o pravicah in obveznostih vojaških oseb med vojaškim izobraževanjem in usposabljanjem. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da so tudi nadomestila plače in prispevki delodajalca stroški, oboje revalorizirano, ki nastanejo delodajalcu pri izvedbi izobraževanja in usposabljanja. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da je delavec, ki je na izobraževanju, dolžan vrniti bruto nadomestilo plače. Tako je odločilo tudi VDSS v sodbi Pdp 81/2021. Dokazala je, da toženec v času izobraževanja ni delal, to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Sama revalorizacija ni bila prerekana. Podlago zanjo predstavljajo Slovenski računovodski standardi, in sicer točka 4B. S tem, ko je sodišče odločilo, da nadomestilo plače ni strošek, je napačno uporabilo materialno pravo, zmotno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo relativno in absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi tožnice in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi relativna bistvena kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker iz dokaznega postopka naj ne bi izhajalo, da nadomestilo plače ne predstavlja stroška izobraževanja in usposabljanja. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo pravno relevantna dejstva, za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa gre le v primeru, kadar sodišče naredi napako pri tehničnem prenosu vsebine listin ali zapisnikov v obrazložitev sodbe, ne pa tudi, kadar se stranka ne strinja z zaključi sodišča. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da toženka ni upravičena do povrnitve nadomestila plače, ni storilo relativne bistvene kršitve pravil postopka, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec zaposlen pri tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas (od 21. 4. 2009 do 20. 4. 2019). Ker ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni imel ustreznega vojaškega znanja, je bilo dogovorjeno, da bo opravil temeljno in osnovno vojaško strokovno usposabljanje za vojaka. Tožnica se je s pogodbo o zaposlitvi zavezala, da bo tožencu omogočila in plačala usposabljanje, toženec pa se je zavezal, da bo usposabljanje uspešno opravil in ostal v delovnem razmerju pri tožnici 10 let. Toženec je osnovno vojaško strokovno usposabljanje opravil med 3. 11. 2010 in 24. 12. 2010 ter ga tudi uspešno zaključil. Dne 18. 7. 2017 je podal odpoved, delovno razmerje pa mu je prenehalo 31. 8. 2017, torej pred iztekom desetih let od sklenitve pogodbe o zaposlitvi.

8. V skladu z drugim odstavkom 93. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) mora pripadnik stalne sestave, ki enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi ministrstvu vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja, če je pogodbo odpovedal pred iztekom desetih let. Do prenehanja delovnega razmerja je bil toženec zaposlen pri tožnici 2.442 dni, v delovnem razmerju pa bi moral ostati 3.039 dni, kar pomeni, da ni oddelal 597 dni oziroma 19,64461994077 % dogovorjenega časa.

9. Tožnica se glede obsega povrnitve stroškov osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja neutemeljeno sklicuje na 8. člen Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo (Pravilnik), ki ureja dolžnost vrnitve prevrednotenega nadomestila plače in prispevkov delodajalca, skladno s Slovenskimi računovodskimi standardi. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da se dolžnost vrnitve sredstev za osnovno vojaško strokovno usposabljanje presoja na podlagi določbe drugega odstavka 93. člena ZObr in ne na podlagi določb Pravilnika, ki ureja druge oblike izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja.1 Na podlagi drugega odstavka 93. člena ZObr je tožnica upravičena le do povrnitve neposrednih stroškov izobraževanja, ne pa tudi do njihove revalorizacije, kakor tudi ne do prispevkov delodajalca.2 Za revalorizacijo bi se morala tožnica izrecno dogovoriti s tožencem (prvi odstavek 372. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), česar ni storila, zato se neutemeljeno sklicuje na uporabo pravil Slovenskih računovodskih standardov. Prav tako tožnica ni upravičena do povrnitve prispevkov delodajalca, saj je morala slednje plačati ne glede na to, ali je bil toženec na usposabljanju ali je delal oziroma bil drugače upravičeno odsoten z dela, zato ne gre za stroške v zvezi z usposabljanjem.

10. Tožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na 4. člen Pravilnika o pravicah in obveznostih vojaških oseb med vojaškim izobraževanjem ali usposabljanjem, (Pravilnik o VIU), ki je bil izdan na podlagi petega odstavka 57. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.). 57. člen ZSSloV, in s tem Pravilnik o VIU, se namreč nanaša na dopolnilne oblike vojaškega izobraževanja oziroma usposabljanja, na katera se napoti vojaško osebo z ukazom zaradi pridobivanja dodatne izobrazbe. Gre za izobraževanje in usposabljanje v interesu delodajalca in ne gre za izobraževanje oziroma usposabljanje, ki je pogoj za opravljanje dela. Toženec je moral opraviti osnovno vojaško strokovno usposabljanje, ker je to predpisano kot obvezni pogoj za poklicno opravljanje vojaške službe (drugi v povezavi s petim odstavkom 92. člena ZObr), in ni šlo za dodatno izobraževanje oziroma usposabljanje, zato določbe Pravilnika o VIU niso uporabljive.

11. Pritožba pa utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da nadomestilo plače za čas usposabljanja in izobraževanja ne predstavlja stroškov usposabljanja in izobraževanja. Skladno s sodno prakso je bruto nadomestilo plače, ki ga delodajalec plača delavcu v času izobraževanja, strošek izobraževanja,3 zato mora toženec tožnici povrniti tudi sorazmerni del nadomestila bruto plače za čas osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja.

12. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica tožencu v času usposabljanja, plačala bruto nadomestilo plače v višini 1.702,92 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora toženec tožnici povrniti 19,64461994007 % stroškov usposabljanja, kar pomeni, da ji mora povrniti tudi 334,53 EUR iz naslova bruto nadomestila plače, in sicer skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2017 dalje. Skupaj mora tako toženec tožnici povrniti znesek v višini 502,90 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo v I. točki izreka tako, da mora toženec tožnici povrniti 502,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2017 dalje, v presežku, to je za 84,97 EUR z zakonskimi zamudnimi 0bretsmi od 3. 10. 2017, pa se tožbeni zahtevek zavrne.

13. Ker se je spremenil uspeh tožnice, uspela je s 85 % svojega zahtevka in ne z 28,64 %, je pritožba utemeljena tudi glede višine stroškov postopka, takšna pa je tudi porazdelitev bremena plačila sodne takse.4 Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani del sodbe spremenilo tudi v II. in III. točki izreka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 428,40 EUR stroškov postopka. Upoštevajoč njen dejanski uspeh (85 %), ji iz naslova stroškov postopka pripada 364,14 EUR. Tožencu je sodišče prve stopnje priznalo 521,91 EUR stroškov postopka, kar pomeni, da mu (glede na 15 % uspeh), pripada 78,29 EUR stroškov postopka. Po medsebojnem pobotu stroškov postopka na prvi stopnji, mora toženec tožnici plačati 285,85 EUR in plačati 85 % sodne takse za postopek na prvi stopnji.

14. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 154. čelna ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela z 80 %, zato je v tem deležu upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, toženec pa do 20 %. Pritožbeno sodišče je tožnici skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo 250 točk za pritožbo in 5 točk za materialne stroške, skupaj 255 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 153,00 EUR. Tožencu pripada 250 točk za odgovor na pritožbo in 5 točk za materialne stroške, kar znese 153,00 EUR, povečano za 22 % DDV (33,66 EUR) pa 186,66 EUR. Glede na uspeh je tožnica upravičena do 122,40 EUR, toženec pa do 37,33 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov pritožbenega postopka mora toženec tožnici plačati 85,07 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Prim. VIII Ips 158/2016, VIII Ips 148/2018, Pdp 81/2021. 2 Prim. Pdp 81/2021, Pdp 653/2022 in Pdp 257/2023. 3 Prim. VIII Ips 61/2017, Pdp 81/2021, Pdp 653/2022, Pdp 257/2023. 4 Skladno z drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.) v individualnih delovnih sporih plača takso za postopek na prvi stopnji tisti, ki ga kot zavezanca za plačilo sodne takse s smiselno uporabo določb o povrniti stroškov zakona, ki ureja pravdni postopek, določi sodišče v odločbi o stroških postopka.