14. 5. 2024

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Verica Nikolić, Republika Hrvaška, ki jo zastopa mag. Igor Weindorfer, odvetnik v Murski Soboti, na seji 14. maja 2024

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 55994/2023 z dne 13. 12. 2023 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 55994/2023 z dne 1. 9. 2023 in sklepom Okrožnega sodišča v Krškem št. I Ks 55994/2023 z dne 9. 8. 2023 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Krškem je pritožnici na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče je njeno pritožbo zoper ta sklep zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njeno zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi, ki jo vlaga po zagovorniku, zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena v zvezi z 22. členom, 19. in 20. člena, prvega odstavka 23. člena ter 25., 28. in 29. člena Ustave, pa tudi 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Trdi, da so izpodbijani akti sodišč o tem, da je še vedno podan priporni razlog begosumnosti, že na prvi pogled napačni, samovoljni, arbitrarni in diskriminatorni, poleg tega pa tudi vsebinsko prazni in neobrazloženi, zaradi česar je podan dvom o nepristranskem in profesionalnem sojenju. Enako naj bi veljalo za oceno o obstoju ponovitvene nevarnosti. Sprejete odločitve naj bi bile pavšalne in brez konkretne vsebinske presoje, "po sistemu prepisovanja vsebine prejšnjih ugotovitvenih sklepov", zaradi česar naj bi bila podana kršitev načela zakonitosti. Po oceni pritožnice bi morala sodišča skladno s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice narediti vsebinsko presojo obstoja pripornega razloga v trenutku odločanja. Podlaga za sklepanje, da je podana resna in konkretna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, naj ne bi obstajala. Že na prvi pogled naj bi bilo očitno, da sodišča pri ugotavljanju obstoja ponovitvene nevarnosti niso upoštevala objektivnih in subjektivnih okoliščin skupaj, temveč zgolj objektivne, kar naj bi bilo nedopustno.

3.Pritožnica na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) predlaga izjemno odločanje o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. V utemeljitvi tega predloga navaja, da je v priporu že od 2. 8. 2023 ter da so ji bile z izpodbijanimi sklepi hudo in očitno kršene ustavne pravice, predvsem pravica do osebne svobode, s čimer ji je nastala nepopravljiva škoda.

B.

4.Predlog za izjemno obravnavo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev je nepotreben, saj je pritožnica v obravnavanem primeru izredno pravno sredstvo (zahtevo za varstvo zakonitosti) vložila, Vrhovno sodišče pa je o njem odločilo.

5.Navedbe ustavne pritožbe, ki se nanašajo na neobrazloženost, arbitrarnost in diskriminatornost izpodbijanih aktov, so tako splošne, da jih Ustavno sodišče ne more preizkusiti. Glede na to, da je iz izpodbijanih aktov že na prvi pogled razvidno, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do pogojev za odreditev pripora, pritožbeno in Vrhovno sodišče pa sta odgovarjala na očitke, ki so bili zatrjevani v pritožbi oziroma zahtevi za varstvo zakonitosti, bi morala pritožnica določno opredeliti vprašanja oziroma očitke, do katerih se po njeni oceni sodišča niso opredelila. Prav tako bi morala navesti, kateri konkretni zaključki sodišč naj bi bili samovoljni oziroma diskriminatorni, ter svoje stališče obrazložiti.

6.Del ustavne pritožbe, v katerem pritožnica izpodbija priporni razlog ponovitvene nevarnosti, z izpodbijanimi akti nima smiselne povezave, saj je bil v obravnavani zadevi pripor zoper pritožnico odrejen in podaljšan zgolj iz razloga begosumnosti, kar je v zvezi s podobnimi očitki v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarilo že Vrhovno sodišče. Nerazumljiva pa je tudi navedba pritožnice o prepisovanju prejšnjih ugotovitvenih sklepov, saj sodišče v obravnavani zadevi predhodno ni izdalo nobenega ugotovitvenega sklepa. Pripor zoper pritožnico je bil odrejen 3. 8. 2023, šest dni zatem pa je bil izdan izpodbijani prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice.

7.Glede na navedeno pogoji za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo niso izpolnjeni.

8.Sklep, s katerim Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, v skladu s četrtim odstavkom 55.c člena ZUstS vsebuje samo navedbo razloga za odločitev, razen če senat Ustavnega sodišča odloči drugače. V tej zadevi je senat sklenil svojo odločitev obrazložiti zaradi opozorila, da tovrstne ustavne pritožbe ne morejo biti uspešne. Ustavne pritožbe, ki vsebujejo tako pavšalne in očitno neutemeljene očitke kot obravnavana, lahko pomenijo celo zlorabo pravice do ustavne pritožbe iz 34.a člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS, zlasti če so vložene po odvetniku. Odvetnik je visoko pravno usposobljen pomočnik stranke, ki je pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike (drugi odstavek 11. člena Zakona o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/93, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14, 46/16, 36/19 in 130/22 – ZOdv). K takšnemu ravnanju ni zavezan le zaradi varstva interesov svoje stranke, temveč tudi zaradi varstva javnega interesa po povečanju kakovosti sojenja, razvoju prava v sodni praksi, razbremenitvi sodišč in pospešitvi postopkov.[1] Od odvetnika, ki sprejme pooblastilo za vložitev ustavne pritožbe, se zato zahteva najmanj, da pozna pogoje za vložitev ustavne pritožbe, da uveljavlja očitke, ki so smiselno povezani z izpodbijanimi akti, in da očitke ustrezno obrazloži. Ustavno sodišče poudarja, da lahko v skladu s 34.a členom ZUstS pooblaščenca zaradi zlorabe pravice kaznuje z denarno kaznijo od 100 do 2.000 EUR.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) ter člana Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.

Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) Predsednik senata

[1]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 (Uradni list RS, št. 35/09, in OdlUS XVIII, 20), 20. točka obrazložitve.