Jedro

Solastnik nepremičnine lahko s pogodbenim razpolaganjem (npr. z dednim dogovorom) omeji svojo pravico do neposredne posesti na solastnem premoženju v korist drugega solastnika.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo spremenjenemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora tožniku dopustiti prihajanje v solastno hišo in na celo posestvo ob vsakem času ter mu izročiti ključ vhodnih vrat hiše. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi in da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča o toženkinem nasprotovanju spremembi tožbe. Zanjo ni dala soglasja, zato sprememba tožbe ni bila dopustna, sploh pa se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Temelj odločitve v tej zadevi ne more biti 14. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), saj se je tožnik s sklenjenim dednim dogovorom tej pravici odrekel do toženkine smrti. Razlogi sodbe so si v medsebojnem nasprotju, saj sodišče toženki priznava pravico koristiti celo hišo, zato ne more istočasno priznati tožniku pravice do ključev vhodnih vrat. Nedotakljivost stanovanja je ustavna pravica in toženka bo v primeru, da dobi tožnik ključ vhodnih vrat, motena v pravici nedotakljivosti stanovanja in zasebnosti, kar je hujša motenost od tožnikove želje, imeti ključ od vhodnih vrat. Gre za čisto nagajanje in zlorabo posesti, saj tožnik nima nobene potrebe niti pravice do ključa. Sodna odločba solastniku ne more podeliti več pravic, kot jih ima. Tožnik bi moral zahtevati ključ ob sklepanju dednega dogovora, na kar pa toženka ne bi pristala. Revizija predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka ali razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v novo sojenje.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Revizijska trditev, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o spremembi tožbenega zahtevka in da ta ni dovoljena, ni utemeljena. S spremenjenim zahtevkom je tožnik zahteval manj kot s prvotno postavljenim, sodišče pa je smelo spremembo dovoliti glede na določilo 190. člena ZPP/77 iz razlogov smotrnosti. Tako svojo odločitev je ustrezno obrazložilo na drugi strani sodbe.

Utemeljen pa je očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ki se odraža tudi v nasprotujočih si razlogih glede pravice do posesti hiše in posesti ključa ter pravice do prihajanja na posestvo.

Dedni dogovor, ki sta ga sklenili pravdni stranki v zapuščinskem postopku po pokojnem možu oziroma očetu, je jasen glede tožnikovega razpolaganja s podedovanim premoženjem: dovolil je, da toženka v celoti uporablja in uživa (vsaj) solastno stanovanjsko hišo vse do svoje smrti. S sklenitvijo takega dednega dogovora, ki je po svoji vsebini pogodbeno razpolaganje z lastninsko pravico (v tem primeru solastninsko), je tožnik določil svoj način izvajanja solastninskih upravičenj na stvareh, ki so v solasti pravdnih strank. Ni se odpovedal izvrševanju posesti, ampak je prenesel izvajanje solastninskih upravičenj na toženko do njene smrti. To pomeni, da se je odrekel pravici do neposredne posesti in izbral izvajanje posesti preko toženke - torej posredno. S takim (pravno dopustnim) razpolaganjem je med drugim omejil svoje pravice do nemotenega prihajanja v solastno hišo ob vsakem času. Tako razpolaganje pomeni lahko celo odpoved pravici do posesti ključa vhodnih vrat stanovanjske hiše, saj bi mu ta omogočala nenapovedane in časovno neomejene prihode v stanovanjsko hišo, kot bo to razvidno iz nadaljevanja obrazložitve.

Toženka živi v hiši dolgo dobo in v njej uživa pravico do varstva nedotakljivosti stanovanja in zasebnosti, saj je ta hiša njen dom. S sklenitvijo dednega dogovora je tožnik sam sebi postavil omejitve glede izvajanja solastninskih upravičenj. Te omejitve so skladne z ustavno zajamčeno pravico toženke, da nihče ne posega neopravičeno v njeno domovanje, v katerem uživa varstvo zasebnosti. Tako tožnikovo razpolaganje sicer ne pomeni, da sploh ne sme priti v solastno hišo. Pomeni pa lahko, da sme to storiti le takrat in v takem obsegu, kot mu toženka dovoli. Tožnik se je z dednim dogovorom odpovedal izvajanju dejanske oblasti nad solastno hišo, in ob nespoštovanju toženkine nedotakljivosti stanovanja in pravice zasebnosti je ona tista, ki lahko terja pravno varstvo. Sodišče druge stopnje se je očitno zavedalo konkurence ustavno zagotovljene pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja na eni strani in tožnikovih lastninskopravnih upravičenj na drugi strani. Vendar je izrek sodbe tisti, ki pravdnim strankam daje določena upravičenja ali pa jih omejuje. Sodišče mora soditi v okviru tožbenega zahtevka, vendar mu sme ugoditi le v takem obsegu, kot to dovoljujejo materialnopravni predpisi ali/in v pogodbi dogovorjeno izvrševanje medsebojnih pravic in dolžnosti. Še tako obširna opozorila v obrazložitvi izpodbijane sodbe tožnika ne vežejo in ne morejo biti predmet izvršilnega postopka. Utemeljeno je sicer pričakovanje, da bo vsak državljan spoštoval ustavno zagotovljene pravice drugega državljana. Naš celotni pravni sistem je tako zasnovan, da so dolžni ustavno zagotovljene pravice spoštovati vsi, toliko bolj pomembno pa je, da njihovo spoštovanje zagotavljajo sodišča. Tega sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali. Zato so zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostala neraziskana odločilna dejstva, kar je po drugem odstavku 395. člena ZPP/77 narekovalo razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijsko sodišče je razveljavilo celotni izrek sodbe, saj je tožbeni zahtevek postavljen tako, da ni bilo mogoče o njem delno odločiti.

Tožnik je s sklenjenim dednim dogovorom prepustil toženki svoja upravičenja do uživanja "solastnega deleža, ki je s tem dedovanjem postal do 1/2 njegov". Ob ponovni presoji tožbenega zahtevka bo treba preveriti in upoštevati, da uživa določeno pravno varstvo tudi on in da varstvo toženkinih pravic do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja ni tako absolutnega značaja, da bi bil zaradi sklenjenega dednega dogovora tožnik povsem brez pravic glede prihajanja v solastno hišo (in tudi na posestvo). Omenjeno je že bilo, da sme v hišo vstopiti v soglasju s toženko. Pomembno pa je, da mu je toženka tudi dolžna omogočiti vstop v hišo, seveda v dogovoru in ob primernem času. Delno ima pritožbeno sodišče prav, da je solastnik upravičen do občasnega preverjanja, v kakšnem stanju je njegova solastna stvar, in kako se z njo upravlja. Pravilno je v zvezi s tem opozoriti na določila Zakona o nepravdnem postopku glede urejanja razmerij med solastniki. Tudi sicer pozna naša pravna ureditev lastninskih razmerij posebnost glede pravice do prihajanja v (so)lastno nepremičnino, ki je celo kogentne narave v razmerju do najemnika in sicer je taka pravica določena v Stanovanjskem zakonu (tretja alinea 44. člena SZ) glede pravice lastnika, ki je oddal v najem nepremičnino (hišo ali stanovanje), pa ima dvakrat letno pravico ogledati si stanovanje. V zvezi s tem kaže opozoriti na izpoved sodnice, ki je zapisala dedni dogovor: njegov namen je bil tudi tak, da si solastnika ne bi zaračunala uporabnine za uporabo cele hiše. Toženka je med postopkom večkrat poudarila, da je želela, naj ostanejo stvari tako, kot so bile pred smrtjo njenega moža. V tej smeri se lahko izkaže za pomembno tudi tožnikovo zatrjevanje, da ima v solastni hiši (in pomožnih prostorih) spravljene svoje stvari. Iz dosedanjih navedb je moč povzeti, da naj bi imel določene stvari shranjene v hiši še v času očetovega življenja. Manjka pa podatek, ali sta pravdni stranki tak dogovor o varovanju in hrambi stvari obnovili - molče ali izrečno. Če bo sodišče v novem sojenju ugotovilo tak dogovor o hrambi stvari, je toliko bolj razumljivo in nujno, da toženka omogoči tožniku prihajanje v hišo po te stvari (in njihovo vrnitev v nadaljnjo hrambo), vendar po vnaprejšnji napovedi in ob primernem času.

V dosedanjem postopku ni bilo jasno ugotovljeno, ali se dedni dogovor nanaša tudi na kmetijska (ali druga) zemljišča (imenovana posestvo) in pomožne prostore ali pa le na stanovanjsko hišo. Iz dosedanjih ugotovitev ostaja tudi nejasno, če je toženka prihajanje na posestvo tožniku sploh branila, ali pa gre le za vprašanje gospodarjenja s posestvom. Prihajanje na "celo posestvo ob vsakem času", kot zahteva tožnik, je lahko v takem primeru celo v nasprotju s sklenjenim dednim dogovorom, saj terja več, kot bi tožniku šlo glede na višino pridobljenega solastninskega deleža in način izvajanja solastninskih upravičenj. Izkaže se, da je bil v tem delu zmotno uporabljen 14. člen ZTLR, saj gredo tožniku le tolikšna upravičenja, kot znaša njegov solastniški delež in le v takem obsegu, kot jih je ohranil oziroma z njimi ni (že) veljavno razpolagal. Če se bo izkazalo, da je tudi glede posestva prenesel svoja upravičenja na toženko, bo moralo sodišče temu ustrezno razsoditi.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določilu 166. člena ZPP/77 in bodo odmerjeni v končni odločbi.