Jedro

Izvršilni naslov, ki je bil podlaga za opravo davčne izvršbe, je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi veljaven, zato je bil sklep izdan pravilno in skladno z zakonom. Pravilnost in zakonitost sklepa se namreč presoja po času in stanju izdaje sklepa, ne pa z upoštevanjem morebitnih spremenjenih okoliščin, ki nastanejo po njegovi izdaji. Če pa do takšnih spremenjenih okoliščin pride, davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, med drugim tudi iz razloga, če je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Novo mesto v ponovljenem postopku zoper tožnika uvedel izvršbo obveznosti, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe znašajo 22.224,06 EUR. Podlaga za izdajo sklepa je bil seznam izvršilnih naslovov, št. DT 42911-03965/2010-3 12032-16 z dne 5. 11. 2010. Pri izdaji sklepa se davčni organ sklicuje na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pojasnjuje dosedanji potek postopka ter dejstvo, da gre za ponovljen postopek. Tožniku pojasnjuje, da njegov dolg izhaja iz naslova davka od dohodka od premoženja po odločbi DT 42100-0121/2007-12021-00 z dne 27. 8. 2007 v znesku 1.539,80 EUR. Preostanek dolžnikovega dolga pa izhaja iz naslova odmere dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov v znesku 17.946,11 EUR za leto 2007. Navedena obveznost je bila odmerjena na podlagi podatkov iz napovedi z odločbo št. 08 00108 0 z dne 30. 4. 2008. Iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da zavezanec dolguje po stanju na dan 14. 6. 2010 že navedeni znesek. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na 143. in 145. člen ZDavP-2 ter njegov 166. člen. Navaja, da je način obračunavanja stroškov davčne izvršbe določen v 152. členu ZDavP-2. Sklicuje se tudi na Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s četrtim odstavkom 93. člena ZDavP-2 zavezanec za davek v postopku davčne izvršbe tudi ne more vplivati na vrstni red poplačila davka.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT-499-29-584/2010-2 z dne 6. 9. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da se, v skladu z določbo prvega odstavka 145. člena ZDavP-2, davčna izvršba lahko izvede na podlagi izvršilnega naslova. Pri tem ugotavlja, da ima omenjeni seznam izvršilnih naslovov vse sestavine, kot jih določa omenjeno določilo zakona. Iz njega je razvidno, za katero vrsto davka se pritožnika terja. Pri tem sta navedena izvršilna naslova (odmerni odločbi z dne 30. 4. 2008 in z dne 27. 8. 2007). Za vsak posamezni izvršilni naslov pa je naveden tudi datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti. Izpodbijani sklep ima tako vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. V postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov, ki se izvršujejo, kar določa peti odstavek 157. člena ZDavP-2. Zamudna sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. P ... z dne 22. 10. 2009, ki je priložena spisu zadeve, pa tudi ne odpravlja oziroma kakorkoli spreminja odločb, ki v omenjeni zadevi predstavljata izvršilni naslov. Nič takega namreč iz navedene sodbe ne izhaja. Prav tako pritožnik ne navaja, da bi bili njeni odločbi nadomeščeni oziroma odpravljeni s strani prvostopnega oziroma pritožbenega organa. Kaj takega tudi ne izhaja iz spisa zadeve. Če pa pritožnik meni, da bi moral prvostopni organ omenjeno sodbo upoštevati v zvezi z odmero, ima možnost vložiti katero izmed izrednih pravnih sredstev v omenjeni zadevi. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je izvršilni naslov dogovor z dne 8. 11. 2007. ZDavP-2 v drugem odstavku 145. člena taksativno določa, kaj predstavlja izvršilni naslov, k temu pa ne prišteva kakršnegakoli dogovora zavezanca za davek.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj meni, da je prišlo do nepravilne uporabe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zaradi nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nejasnosti in nasprotnosti dispozitiva izpodbijane odločbe z njeno obrazložitvijo. Poudarja, da je tožeča stranka med dosedanjim postopkom toženi stranki pojasnila in pravno utemeljila sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P .../. Iz nje je razvidno, da je izvršilni naslov v omenjeni zadevi odpravljen. Res je, da tožena stranka v sklepu o davčni izvršbi navaja kot izvršilni naslov odločbo DT 08 00108 0 z dne 30. 4. 2008, vendar je iz nje jasno razvidno, da gre za odsvojitev vrednostnih papirjev na podlagi dogovora z dne 8. 11. 2007. Omenjeni vrednostni papirji so bili na podlagi pravnomočne sodne odločbe tožeči stranki vrnjeni, zato do prometa z njimi ni prišlo. Tožena stranka v davčni odločbi argumentov iz omenjene pravnomočne sodne odločbe ni upoštevala, temveč se v odločbi sklicuje na izvršilni naslov, to je odmerno odločbo z dne 30. 4. 2008. Ta pa je bil v dosedanjem davčnem postopku odpravljen z odločbo tožene stranke z dne 7. 7. 2011. Tožena stranka v navedeni odločbi sama ugotavlja, da se tožeči stranki dohodnine od dobička iz kapitala od prodaje vrednosti papirjev za leto 2007 ne odmeri. To pomeni, da napadena odločba, s katero je tožena stranka začela postopek davčne izvršbe, nima pravne podlage oziroma je bila odpravljena.

Tožeča stranka glede na navedeno sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi ter v skladu z drugim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravi skupaj z odločbo organa druge stopnje, pri čemer naj sodišče toženi stranki naloži, da tožeči povrne vse stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega sklepa in odločbe. Hkrati dodaja, da je iz odločbe, št. DT 42153-22/2008-18-1205-00 z dne 7. 7. 2011 razvidno, da je bila odločba št. DT 08 00108 0 z dne 30. 4. 2008, ki predstavlja izvršilni naslov za izpodbijani sklep, nadomeščena. Ne glede na navedeno pa je bila odločba z dne 30. 4. 2008 v času izdaje izpodbijanega sklepa v letu 2010 izvršljiva in je bila tožeča stranka tedaj dolžna obveznost, glede na to, da izvršba ni bila zadržana, poravnati. Kolikor je bilo od tožeče stranke karkoli izterjano po izpodbijanem sklepu na podlagi odločbe z dne 30. 4. 2008, pa je tožeča stranka upravičena do vračila. K navedenemu davčni organ še dodaja, da se je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi presojala glede na čas izdaje sklepa in ne po stanju vročitve odločbe z dne 7. 7. 2011. V času izdaje pa je bil izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Tožeča stranka je sama povzročila njegovo izdajo, saj ni ravnala po odločbi z dne 30. 4. 2008. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je davčni organ glede na podane dejanske ugotovitve materialno pravo pravilno uporabil ter tudi izdal pravilno odločbo. Sodišče se zato z razlogi, ki jih v obrazložitvi navaja davčni organ, strinja in se nanje, v izogib ponavljanju, v svoji obrazložitvi v celoti sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Tožniku pa pojasnjuje, da je bil izvršilni naslov, ki je bil podlaga za opravo davčne izvršbe, odločba št. DT 0800108-0 z dne 30. 4. 2008. V času izdaje spornega sklepa o izvršbi z dne 24. 11. 2010 je bil veljaven, zato je bila tudi izdaja sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva po izpodbijani odločbi pravilna in zakonita. Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa se namreč presoja po času in po stanju izdaje omenjenega sklepa, ne pa z upoštevanjem morebitnih spremenjenih okoliščin, ki nastajajo po njegovi izdaji. Kolikor pa do takšnih spremenjenih okoliščin pride, pa lahko na podlagi 155. člena ZDavP-2 davčni organ prve stopnje po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, tudi iz razloga, če je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov, ali je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti (5. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2).

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.