Jedro

Dogovor za nižjo odpravnino, kot bi šla tožniku ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi določb ZDR, in o odpovedi sodnemu varstvu zoper odpoved je ničen. Tožnik lahko kljub takšnemu dogovoru uveljavlja sodno varstvo in zahteva razliko v odpravnini do zakonsko določene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku ter ugotovilo ničnost dogovora o prenehanju delovnega razmerja iz poslovnega razloga in plačilu odpravnine z dne 17. 12. 2010 v delu, ki je naveden v izreku sodbe (točke 1.2, 2.2, 4.1 do 4.3 dogovora), v katerem je določeno: - da bo delavec prejel odpravnino v znesku 5.500,00 EUR neto, ki jo je družba dolžna izplačati z izplačilom zadnje plače; - da se s podpisom sporazuma stranki strinjata, da bodo po izpolnitvi obveznosti medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nobena stranka ne bo uveljavljala morebitnih drugih denarnih ali drugih zahtevkov; - da se delavec s podpisom sporazuma odpoveduje pravici do uveljavljanja sodnega varstva zoper dogovor o izplačilu odpravnine; - da se ta sporazum, če bo delavec sodno varstvo zoper dogovor uveljavljal, v skladu z 79. členom ZDR šteje za dogovor o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2010, v tem primeru pa delavec ni upravičen do uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ter je dolžan delodajalcu na prvi poziv vrniti celotno izplačano odpravnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izplačila dalje; - da delavec izjavlja, da je sporazum prebral, da ga podpisuje po lastni volji, pri polni zavesti, brez prisile in ne v zmoti (I. točka izreka sodbe).

Toženi stranki je naložilo, da je tožeči stranki dolžna plačati znesek 4.721,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2010 do plačila (II. točka izreka sodbe) ter stroške postopka v znesku 674,98 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sklenjeni dogovor ni predstavljal le dogovora o znižanju odpravnine. V konkretnem primeru je šlo za navidezni pravni posel, ki je dejansko predstavljal sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Dogovor o načinu prenehanja delovnega razmerja iz poslovnega razloga je bil sklenjen na tožnikovo željo, ker je tožnik želel zaključiti z delom zaradi bojazni pred spremembo pokojninske zakonodaje. Zaradi navedenega ni mogoče uporabiti stališč Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki se nanašajo na izplačilo odpravnine v primeru odpovedi iz poslovnega razloga. Delavca, ki sklene takšen dogovor, ni mogoče nagraditi z izplačilom celotne odpravnine, kot bi mu pripadala v primeru odpovedi iz poslovnega razloga. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno napačno, pa tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Volja strank je bila drugačna kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar je mogoče ugotoviti ob skrbnem pregledu vseh predloženih dokazov in izpovedi prič in strank. Zato je podana kršitev 8. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP, pa tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba izpostavlja, da je nepojasnjeno tudi stališče prvostopenjskega sodišča glede razmerja med neodtujljivo pravico do odpravnine in denarnim zahtevkom, ki nastane ob zapadlosti odpravnine. Denarni zahtevek, ki nastane na podlagi pravice do odpravnine, ne predstavlja zahtevka, s katerim delavec ne bi mogel prosto razpolagati. Zato dogovor, podpisan 17. 12. 2010, ne more biti sporen niti ničen. Tudi do navedenega se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena, zaradi katere je izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, pa tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ni podana.

Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi ustrezno opredelilo do vseh vprašanj, ki so za odločitev bistvenega pomena, tudi do vprašanja, kakšna je bila resnična volja pogodbenih strank ob sklepanju dogovora s sporno vsebino, pa tudi do razmerja med neodtujljivo pravico do odpravnine in denarnim zahtevkom, ki nastane ob zapadlosti odpravnine (v obrazložitvi je izrecno navedlo, da se delavec ne more odpovedati niti pravici do odpravnine niti izplačilu odpravnine, kar povsem zadošča), čeprav pritožba meni nasprotno. Pritožba sodišču prve stopnje tudi povsem brez podlage očita kršitev določbe 8. člena ZPP oziroma relativno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP zaradi domnevne kršitve 8. člena ZPP. Po določbi 8. člena ZPP sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Pritožbeni očitek, da sodišče pri pregledu (pravilno: oceni) vseh predloženih dokazov in izpovedi prič ni bilo dovolj skrbno, so povsem neutemeljeni, saj potek postopka, kot je razviden iz podatkov v spisu, kaže na to, da je bil dokazni postopek izveden natančno in popolno, iz izpodbijane sodbe oz. iz njene obrazložitve pa izhaja, da vsebuje natančno in prepričljivo dokazno oceno.

Tožena stranka z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka po 1. točki 339. člena ter po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v bistvu uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ker se ne strinja niti z dejanskimi ugotovitvami niti s pravno presojo sodišča prve stopnje, vendar tudi ta dva pritožbena razloga uveljavlja neutemeljeno. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo namreč pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka dne 19. 7. 2010 podala tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po predhodnem obvestilu o nameravani odpovedi z dne 12. 7. 2010. Na dan izteka odpovednega roka oz. prenehanja delovnega razmerja je tožniku predložila v podpis sporni dogovor, ki ga je tožnik tudi podpisal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predložene listine ne potrjujejo resničnosti navedb tožene stranke, da naj bi bila odpoved spisana za nazaj. Utemeljeno je verjelo tožniku, da ni bila njegova volja skleniti dogovor o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi in pravilno presodilo, da ne gre za prikrit oz. navidezni pravni posel, ki naj bi dejansko predstavljal (oz. prikrival) sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi po 79. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR). Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je pravilna in prepričljiva, saj jo izvedeni dokazi potrjujejo, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Že iz samega teksta točke 4.3. dogovora izhaja, da je v njem sporazum po 79. členu ZDR naveden le kot „sankcija“ za tožnika, ki naj bi ga odvrnila od uveljavljanja zahtevka za plačilo višje pripadajoče odpravnine (po 109. členu ZDR), oz. kot kritje za to, da bi delodajalec od delavca lahko zahteval vračilo že izplačane (nižje) odpravnine.

Nobenega dvoma torej ni o tem, da je tožena stranka podala tožniku redno odpoved na dan, naveden v odpovedi, po poteku 150 dnevnega odpovednega roka pa jo je tudi realizirala in tožnika z dnem 17. 12. 2010 odjavila iz zavarovanja, v podpis pa mu je predložila dogovor s sporno vsebino zato, da bi tožnik privolil v plačilo nižje odpravnine, kot bi mu kot presežnemu delavcu pripadala po 109. členu ZDR.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dogovor v delu, v katerem je dogovorjena nižja odpravnina od pripadajoče po 109. členu ZDR, zlasti pa v delu, v katerem se tožnik odpoveduje sodnemu varstvu (za uveljavljanje odpravnine, ki mu pripada po zakonu!) oz. v katerem je določena „sankcija“ za primer, če bo višjo odpravnino kljub dogovoru uveljavljal, v besedilu, kot je razvidno iz točke 4.3 dogovora (vrnitev že izplačane nižje odpravnine z obrestmi, izguba pravic na Zavodu za zaposlovanje za primer brezposelnosti, ker se bo v tem primeru štelo, da je sklenjen sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi po 79. členu ZDR in da ne gre za redno odpoved iz poslovnega razloga), v nasprotju z zakonskimi predpisi in moralnimi načeli in zato ničen. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up 63/03, v kateri je zavzeto stališče, da je pravica do odpravnine neodtujljiva pravica, ki je določena v zakonu (ZDR), ki se ji delavec ne more odpovedati, ker bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom te zakonsko določene pravice. Zmotno je stališče pritožbe, da naj bi se navedena ustavna odločba nanašala le na odpoved pravici do odpravnine, ne pa tudi na denarni zahtevek oz. izplačilo odpravnine po zapadlosti v plačilo. V obeh primerih je izjava delavca o odpovedi, dana na pobudo oz. zahtevo delodajalca, nična, saj je v nasprotju s kogentno zakonsko določbo o višini odpravnine, ki delavcu pripada po 109. členu ZDR. To pa seveda ne pomeni, da gre za zahtevek, s katerim delavec ne bi smel prosto razpolagati – če delodajalec svoje (zapadle) obveznosti do delavca, ki izhaja iz zakona, ne izpolni, je od delavčeve volje odvisno, ali bo dolg izterjal ali ne, ne more pa se vnaprej s pisno izjavo odpovedati tej pravici, ker je takšna izjava nična. V nasprotju z moralnimi načeli pa je tudi zahteva delodajalca, da se delavec odpove pravici do sodnega varstva, zlasti pa grožnja, da bo v nasprotnem primeru izgubil vse pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

Upoštevajoč vse navedeno je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (154. , 165. člen ZPP).