Jedro

V zaključkih sodišča je več kot dovolj podlage za nadaljnji obstoj utemeljenega suma, ki jih ne morejo ovreči nasprotna stališča obrambe. V bistvu gre za različno dokazno oceno, ki pa bo morala biti prepuščena končni odločitvi prvega sodišča po izvedeni kontradiktorni glavni obravnavi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je okrajna sodnica posameznica Okrajnega sodišča v Žalcu, ob preverjanju pripornih razlogov po uradni dolžnosti, na podlagi določb tretjega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega D. K., ki je priprt od 20. 1. 2020 od 18.50 ure dalje zaradi kaznivih dejanj nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ugotovila, da je zoper obdolženca še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Sklep o priporu pravočasno pritožbeno izpodbija obdolženčeva zagovornica in uveljavlja pritožbene razloge nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava (kršitev kazenskega zakona) in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka postopka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitani mu kaznivi dejanji, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Uvodni del pritožbe zagovornica namenja izpodbijanju obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji. Pri tem se sklicuje na izpovedbo oškodovanke T. F. na glavni obravnavi 19. 2. 2020, kjer naj bi se sodišče prve stopnje samo prepričalo o njeni verodostojnosti. Oškodovanka naj bi tudi poudarila, da obdolženec v treznem stanju oziroma brez vpliva tablet do nje ni bil nasilen, da je bolnik, ki potrebuje pomoč ter da v času storitve obravnavanih dejanj ni bil trezen. Pritožnica ponovno problematizira obstoj zunajzakonske skupnosti med obdolžencem in oškodovanko, ter se ponovno sklicuje na zagovor obdolženca, da do matere ni bil nasilen. V nasprotju s pritožnico sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče pod točkami 6 do 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa izčrpno in s tehtnimi razlogi utemeljilo nadaljnji obstoj utemeljenega suma kot temeljne predpostavke za pripor zoper obdolženca. Pri tem je treba poudariti, da je bil v predmetni kazenski zadevi zahtevani dokazni standard ob vložitvi obtožnega predloga že pravnomočno dognan in bi lahko bil ovržen le, če bi se na glavni obravnavi 19. 2. 2020 pojavila povsem drugačna dejstva, okoliščine oziroma dokazi od tistih, na katerih je bil grajen v predhodnih odločbah. Kaj takega se tudi po stališču pritožbenega sodišča ni zgodilo. Pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa se je sodišče prve stopnje povsem jasno opredelilo do izpovedb oškodovanke T. F. na glavni obravnavi, v nadaljevanju pa tudi do inkriminiranega ravnanja obdolženca z materjo D. Z. V zaključkih sodišča je več kot dovolj podlage za nadaljnji obstoj utemeljenega suma, ki jih ne morejo ovreči nasprotna stališča obrambe. V bistvu gre za različno dokazno oceno, ki pa bo morala biti prepuščena končni odločitvi prvega sodišča po izvedeni kontradiktorni glavni obravnavi. Do obstoja zunajzakonske skupnosti, ki jo pritožnica znova izpodbija v aktualni pritožbi, pa se je drugo sodišče opredelilo že v sklepu z dne 5. 2. 2020, opr. št. I Kp 4112/2020. 6. Obdolženčevo ponovitveno nevarnost skuša pritožnica relativizirati s sklicevanjem na obdolženčev, po prepričanju obrambe iskren zagovor ter zdravstveno stanje. Nasproti tem trditvam pa je sodišče prve stopnje pod točkami 17 do 20 postavilo jasne in trdne razloge, ki potrjujejo obdolženčevo objektivno in subjektivno izkazano ponovitveno nevarnost. Pri tem ni mogoče spregledati, da se obdolženec nahaja še v enem kazenskem postopku zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, da naj bi kaznivo dejanje 20. 1. 2020 storil v času trajanja ukrepa prepovedi približanja, da tudi iz izvedenskega mnenja psihiatrične stroke izhaja njegova nevarnost za okolico v smislu ponavljanja hujših kaznivih dejanj, če bo še dalje užival psihoaktivne snovi.

7. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je ugotovljena in sprejemljivo obrazložena tudi neogibnost pripora za varnost ljudi (oškodovank), ki jo sodišče presoja skladno z ustavnim načelom sorazmernosti in ki zagotavlja, da poseg v človekove pravice (obdolženčevo prostost) ne bo hujši kot je nujno potrebno za zavarovanje dobrine, ki naj se s posegom zavaruje. Iz obrazložitve sklepa določno izhaja, da je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnim milejšim ukrepom. Po točko 22 obrazložitve je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo zakaj šteje, da je pripor neogibno potreben za odpravo ponovitvene nevarnosti oziroma da hišni pripor kot milejši ukrep ne bi preprečil obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Na pravilnost odločitve zato, ob ugotovljeni visoki stopnji ponovitvene nevarnosti, ne more vplivati niti okoliščina razglasitve epidemije.

8. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.