Jedro

Če so ugotovljene ovire za vrnitev premoženja v naravi članom agrarne skupnosti, po določbi ZPVAS ni možno uveljavljati odškodnine v obliki nadomestnih zemljišč v smislu 27. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožnice za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota A., Oddelek za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (UE) zahtevek tožnice za vrnitev podržavljene nepremičnine parc. št. 2072/1, pašnik v izmeri 113.491 m2, vl. št. 245 k.o. B. zavrnila (1. točka) in odločila, da se člani Vaške skupnosti C. za vrnitev nepremičnin, ki predstavljajo podržavljeno nepremičnino iz 1. točke izreka, katerih vrnitev v naravi ni mogoča, zaradi morebitnega uveljavljanja odškodninskega zahtevka napotijo na pristojno sodišče v A. (2. točka) ter navedla, da stroškov postopka ni (3. točka). V obrazložitvi je navedla, da je tožnica dne 9. 6. 1999 vložila zahtevo za vrnitev nepremičnine parc. št. 2072/1 k.o. B., ki je bila nekdanjim članom Vaške skupnosti C. podržavljena na podlagi Zakona o upravljanju in gospodarjenju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti z odločbo Okrajnega ljudskega odbora št. ... z dne 7. 10. 1959. UE je v postopku ugotovila, da vračilo nepremičnin, ki so nastale iz podržavljene nepremičnine, zaradi obstoja pravnih ali stvarnih ovir ni mogoče, zaradi česar je zahtevo za vračilo zavrnila. Pri tem se je sklicevala na 3. odstavek 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 79/98-odl. US, 56/99 in 72/00, v nadaljevanju ZPVAS), po katerem se premoženje vrača, če za vračilo ne obstajajo pravne ali stvarne ovire, pri čemer se za ugotavljanje obstoja le-teh smiselno uporabljajo določbe od 16. do 33. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ta v 3. odstavku 16. člena določa, da se premoženje, ki je v lasti fizičnih oseb, ne vrača, prav tako se ne vračajo nepremičnine, ki so zazidana stavbna zemljišča in nepremičnine, izvzete iz pravnega prometa oz. na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice (javno dobro), kar določa 2. odstavek 32. člena oz. 3. točka 1. odstavka 19. člena ZDen. Navaja, da imajo člani vaške skupnosti za vračilo nepremičnin, glede katerih je upravni organ ugotovil obstoj pravnih ali stvarnih ovir vračanja, v skladu z določbo 10. člena ZPVAS pravico do uveljavljanja odškodnine po splošnih odškodninskih predpisih, zaradi česar jih je UE, zaradi morebitnega uveljavljanja odškodninskega zahtevka, napotila na pristojno sodišče. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS (ministrstvo) je z odločbo št. ... z dne 5. 4. 2007 zavrnilo pritožbo tožnice zoper odločbo UE (1. točka) in navedlo, da stroški pritožbenega postopka niso bili zaznamovani (2. točka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica s pritožbo neutemeljeno uveljavljala, da bi morala UE uporabiti 27. člen ZDen in v postopek pritegniti Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot zavezanca za vračilo nadomestnih zemljišč (parc. št. 4887, 4742 in 4744, vse k.o. B. v lasti RS). Tožnici pojasnjuje, da določba 3. odstavka 8. člena ZPVAS pomeni, da se v postopkih vračanja premoženja novoustanovljenim agrarnim skupnostim določbe členov od 16 do 33 ZDen uporabljajo le glede ugotavljanja ovir za vračanje, ne pa tudi glede drugih vprašanj. 10. člen ZPVAS pa izrecno določa, da če člani agrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nezmožnosti ne morejo uveljaviti istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic (torej v tem primeru vračilo podržavljenih zemljišč v naravi) in zato menijo, da so oškodovani, lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih. Ker je ministrstvo ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe določbe 3. odstavka 8. člena ZPVAS, ki določa, da se za stvarne in pravne ovire za vračanje premoženja smiselno uporabljajo določbe členov od 16 do 33 ZDen in predpisov, ki urejajo režime gospodarjenja z nepremičninami, ki so predmet vračila po tem zakonu, med slednje pa po mnenju tožnice sodi predvsem Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov v RS. Stališče UE in ministrstva, da se členi od 16 do 33 ZDen uporabljajo le glede vprašanja pravnih in stvarnih ovir za vračanje premoženja, ne pa tudi glede drugih vprašanj v tej zvezi, je preozko, saj citirani členi ne obravnavajo le ugotavljanja ovir, ampak določajo predvsem način njihovega reševanja. V širši okvir predpisov o gospodarjenju z nepremičninami sodijo tudi odločitve o tem, ali se izplača odškodnina iz državnega sklada SOD ali pa se sklene sporazum o nadomestnih zemljiščih po 27. členu ZDen, katerega uporaba je izrecno predvidena v 3. odstavku 8. člena ZPVAS in predvideva rešitev v primeru ugotovljenih ovir za vračilo. Zato bi bilo treba Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov v RS priznati status stranke v postopku in omogočiti strankama možnost za eventualno sklenitev sporazuma o nadomestnih zemljiščih. Sodišču predlaga, da odločbo UE odpravi in naloži toženki, da ji povrne stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o stroških dalje do plačila v roku 15 dni.

Ministrstvo v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno vprašanje, ali lahko člani agrarne skupnosti za podržavljeno zemljišče, za katero po določbah ZDen obstajajo ovire za vrnitev v naravi (kar med strankama ni sporno), zahtevajo od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč. Tožnica je namreč v zahtevi za vrnitev podržavljenega zemljišča z dne 7. 6. 1999 navedla, da zahteva vrnitev nadomestnih zemljišč, in sicer parc. št. 4742, 4744 ter del parc. št. 4887, ki jih člani agrarne skupnosti obdelujejo že od leta 1992 dalje.

Sodišče se strinja z odločitvijo UE in ministrstva, da v primeru, če so ugotovljene ovire za vrnitev podržavljenega premoženja članom agrarne skupnosti v naravi (3. odstavek 16. člena ZDen, 2. odstavek 32. člena ZDen in 3. točka 1. odstavka 19. člena ZDen) po določbah ZPVAS ni možno uveljavljati odškodnine v obliki nadomestnih zemljišč v smislu 27. člena ZDen, zaradi česar so tožbeni ugovori v tem smislu neutemeljeni. Po določbi 1. odstavka 8. člena ZPVAS se članom agrarnih skupnosti na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oz. njihovim pravnim prednikom odvzete po predpisih iz 1. člena tega zakona, člani pa lahko uveljavljajo le tisti obseg premoženjskih pravic, ki so jih imeli sami oz. njihovi pravni predniki ob podržavljenju (2. odstavek 8. člena ZPVAS). 3. odstavek 8. člena ZPVAS pa izrecno napotuje na smiselno uporabo določb od 16. do 33. člena ZDen in predpisov, ki urejajo režime gospodarjenja z nepremičninami, ki so predmet vračila po tem zakonu, le v primeru ugotavljanja stvarnih in pravnih ovir za vračanje premoženja. Da v postopkih po določbah ZPVAS ni možna odškodnina v obliki nadomestnih zemljišč na podlagi sporazuma, sklenjenega s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS, pa izhaja tudi iz 4. odstavka 8. člena ZPVAS, ki napotuje na smiselno uporabo določb ZDen v postopkih, uvedenih po ZPVAS, med katerimi ni navedena določba 42. člena ZDen. V 3. odstavku 42. člena ZDen je namreč podan pravni temelj za sklenitev sporazuma med upravičencem in zavezancem za nadomestno nepremičnino, če le-te v naravi ni mogoče vrniti v last in posest. Po določbi 10. člena ZPVAS v primeru, če člani agrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nemožnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljavljati istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da so oškodovani, lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih. Iz navedenega določila tako izhaja, da imajo člani agrarnih skupnosti pravico do odškodnine, če premoženja niso dobili vrnjenega v naravi, po splošnih odškodninskih predpisih.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

K 2. točki izreka: V posledici zavrnitve tožbe je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov postopka, ker tožnica s svojim zahtevkom ni uspela (4. odstavek 25. člena ZUS-1).