Jedro

Za nakup osebnih motornih vozil, vključno s kombiniranimi vozili, ni mogoče uveljavljati investicijske olajšave, določene v prvem odstavku 48. člena ZDoh.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 12. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada N.m. z dne 13. 6. 2001, s katero je prvostopni organ zavezancu ugotovil davčno osnovo za davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 2000. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da tožnik ni upravičen do znižanja davčne osnove v skladu s prvim odstavkom 48. člena Zakona o dohodnini – ZDoh, saj kombinirano vozilo, za katero je tožnik uveljavljal olajšavo, spada med osebna motorna vozila, za katera v skladu z navedeno določbo ZDoh olajšave ni mogoče uveljavljati.

3. Tožnik je zoper prvostopenjsko sodbo vložil pritožbo – sedaj revizijo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Navaja, da so sodišče in davčna organa napačno uporabili materialno pravo s tem, ko so pojem „osebno motorno vozilo“ razlagali z uporabo določb kombinirane carinske nomenklature in Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost. Pri uveljavitvi investicijskih olajšav je bil namen zakonodajalca, da vzpodbudi davčne zavezance v dodatna vlaganja. V sodbi prvostopnega sodišča je podana tudi bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, določena v 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, saj se sodišče ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi, zato se Vrhovno sodišče o tožnikovih navedbah, ki se nanašajo na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, ne opredeljuje.

8. Kot izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, na katerega je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 vezano, je tožnik v letu 2000 uveljavljal znižanje davčne osnove v višini 40% investiranega zneska v nakup kombiniranega vozila R.K. Med strankama je sporno, ali navedeno kombinirano vozilo spada med osebna motorna vozila, za katera v skladu s prvim odstavkom 48. člena ZDoh ni mogoče uveljavljati znižanja davčne osnove za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča so sodišče prve stopnje in davčna organa pravilno uporabili materialno pravo, ko tožniku v obravnavani zadevi znižanja davčne osnove niso priznali. ZDoh opredeljuje investicijsko davčno olajšavo v prvem odstavku 48. člena, ki določa, da lahko zavezanec v letni davčni napovedi uveljavlja znižanje davčne osnove v višini 20% investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva, razen v osebna motorna vozila. V ZDoh pojem osebnega motornega vozila ni posebej definiran. Po presoji Vrhovnega sodišča davčni organ pri določanju pomena tega izraza ni napačno uporabil materialnega prava, ko se je oprl na določbo 79.a člena Pravilnika o izvajanju ZDDV, ki motorna vozila, konstruirana predvsem za prevoz ljudi, vključno z motornimi vozili za kombiniran prevoz ljudi in blaga (npr. tip »karavan«, »kombi«) uvršča med osebne avtomobile, ter na Uredbo o kombinirani nomenklaturi carinske tarife, ki takšna vozila uvršča pod tarifno oznako 8703, torej med osebne avtomobile. Po presoji Vrhovnega sodišča je zakonodajalec tako pri izrecni izključitvi pravice do uveljavljanja davčne olajšave za osebna motorna vozila (smiselno enako določbo vsebuje tudi prvi odstavek 39. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb - ZDDPO) kot tudi pri izključitvi pravice do odbitka vstopnega DDV od nakupa osebnih motornih vozil zasledoval enak cilj, to je manj ugodna davčna obravnava osebnih avtomobilov. Glede na navedeno je pravilna razlaga davčnih organov in sodišča prve stopnje, ki analogno z 79.a členom Pravilnika o izvajanju ZDDV v obravnavani zadevi tožniku niso priznali znižanja davčne osnove od nakupa kombiniranega vozila, ki s strani proizvajalca ni bilo homologirano kot tovorno vozilo. Tožnikovo stališče, da je bil namen zakonodajalca pri uveljavitvi instituta investicijske olajšave vzpodbuditi davčne zavezance v dodatna vlaganja, je sicer pravilno, vendar pa je zakonodajalec uveljavljanje olajšave za osebna motorna vozila izrecno izključil, zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri ugotavljanju, za katera vozila se lahko uveljavlja investicijska olajšava, treba ravnati restriktivno in razlagati določbo prvega odstavka 48. člena ZDoh tako, da znižanja davčne osnove za kombinirana vozila, ki so namenjena tako prevozu oseb kot blaga, ni mogoče uveljavljati.

10. Tožnik tudi zatrjuje, da se je sodišče le pavšalno opredelilo do njegovih navedb o bistvenih kršitvah določb upravnega postopka, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev postopka, določena v 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, torej da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Po presoji Vrhovnega sodišča se je prvostopno sodišče zadostno opredelilo do tožnikovih navedb glede postopkovnih kršitev v upravnem postopku, in mu pojasnilo, zakaj niso take narave, da bi vplivale na pravilnost in zakonitost odločb upravnih organov, zato je sodbo mogoče preizkusiti in kršitev postopka v upravnem sporu, ki jo zatrjuje tožnik, ni podana.

11. Ker niso podani razlogi za utemeljenost revizije, ki jih navaja tožnik, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.