Jedro

Ker tožniku gibanje ni več omejeno, ampak mu je določen 30-dnevni rok za prostovoljno zapustitev države, tožnik nima več pravnega interesa za vztrajanje pri tožbi, s katero zahteva odpravo izpodbijane odločbe in torej ne izkazuje pravnega interesa za nadaljnje vodenje tega sodnega postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku odredila nastanitev v Centru za tujce v Postojni, ker ga ni bilo mogoče takoj odstraniti iz države in ker obstaja nevarnost pobega, saj je tožnik v postopku odstranitve. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot očitno neutemeljena in je bila odločba potrjena tudi s sodbo Upravnega sodišča RS ter je bil postopek pravnomočno končan. V obrazložitvi odločbe je med drugim tudi navedeno, da nastanitev tožnika v centru preneha, ko prenehajo razlogi zanjo oziroma ko je dosežen njen namen.

2. Tožnik v tožbi navaja, da mu ni mogoče očitati, da države ni zapustil v določenem roku, saj mu rok v odločbi o vračanju sploh ni bil postavljen. Razen tega mu tudi ni mogoče očitati, da je begosumen. Pri njem ne obstajajo okoliščine, ki bi kazale na nevarnost pobega. Nikoli ni bil nezakonito v Republiki Sloveniji, saj je bival kot prosilec za mednarodno zaščito. Takoj po vložitvi prošnje za azil je čakal na pravnomočno odločitev v državi do konca in ni zapustil Slovenije. Tudi ko je dobil zavrnilno odločbo, Azilnega doma ni zapustil. Poleg tega mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih, ki jih je tožena stranka štela kot relevantna za odvzem prostosti. Razen tega je postopek potekal v angleškem namesto v slovenskem jeziku. Zgolj zaključen postopek za priznanje mednarodne zaščite ne more biti razlog za to, da se posameznika pridrži v Centru za tujce. Policija bi morala tudi presojati, ali naj se ga pridrži v Centru za tujce ali pa naj se mu izreče milejši ukrep na podlagi 81. člena ZTuj-2. Tožnik predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi, podrejeno pa, naj se odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3. Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj se izvršitev izpodbijane odločbe zadrži do pravnomočne odločitve o zadevi. Po prejemu sodne odločbe naj se preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, saj mu izvrševanje ukrepa povzroča nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se zelo slabo počuti, z odločbo mu je kršena pravica do osebne svobode.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odpravila odločbo o vrnitvi ter izdala novo odločbo o vrnitvi z rokom za prostovoljno vrnitev. Skupaj z odpravo odločbe o vrnitvi bo odpravljena tudi odločba o nastanitvi, ki jo tožnik izpodbija. Tožnik tako ne bo več imel pravnega interesa za tožbo. Predlaga, naj sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne. Za zahtevo za izdajo začasne odredbe tožnik tudi ni izkazal težko popravljive škode.

5. Tožena stranka je naknadno sodišču poslala še dopolnitev odgovora na tožbo, kjer navaja, da je tožniku odpravila odločbo o vrnitvi in mu izdala novo odločbo, kjer mu je določen 30-dnevni rok za prostovoljno vrnitev. Takoj po vročitvi te odločbe je bil dne 13. 7. 2020 ob 14.50 uri izpuščen iz Centra za tujce.

K točki I izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravo varstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj.

7. Tožnik je v tožbenem zahtevku predlagal, naj se odpravi odločba o omejitvi gibanja v Centru za tujce. Kot izhaja iz sporočila v dopolnitvi odgovora na tožbo z dne 14. 7. 2020, je bil tožnik že dan pred tem (13. 7. 2020 ob 14.50) izpuščen iz Centra za tujce, torej se omejitev gibanja ne izvaja več. Namen tožbenega zahtevka je torej dosežen, saj tožniku gibanje ni več omejeno, ampak mu je določen 30-dnevni rok za prostovoljno zapustitev države. Iz navedenega razloga sodišče ugotavlja, da tožnik nima več pravnega interesa za vztrajanje pri tožbi, s katero zahteva odpravo izpodbijane odločbe in torej ne izkazuje pravnega interesa za nadaljnje vodenje tega sodnega postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja, sodišče ne presoja o utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo. Iz istih razlogov tudi ni opravilo glavne obravnave, saj niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe. Če pa procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe niso podane, to pomeni, da noben dokaz, ki bi se izvedel na obravnavi, ne bi mogel vplivati na odločitev. Torej je podan razlog za opustitev obravnave po drugi alineji drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. Glede na zgoraj navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker izpodbijani akt ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

K točki II izreka:

9. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki se veže na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.