Jedro

Za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, mora biti ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen. Zgolj dejstvo, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način samo po sebi ne more utemeljevati zaključka, da je podana njegova znatna begosumnost, in da bi ga bilo potrebno skladno z Uredbo Dublin III pridržati, da ne bi preprečil vračanja odgovorni državi članici.

Zgolj dejstvo, da je tožnik izpovedal, da je njegova ciljna država Francija, samo po sebi ne kaže, da bo s potjo nadaljeval pred dokončanjem postopka. Nenazadnje zgolj želja po ciljni državi, v primeru državljanov tretjih držav, ne pomeni nekega končnega cilja, ki bi ga želeli nujno uresničiti (tako izhaja tudi iz zaslišanja na glavni obravnavi), tako da je tožnik sodišče s svojo izjavo, da je v Sloveniji zadovoljen, prepričal, da pred dokončanjem postopka svoje želje po ciljni državi ne bo skušal uresničiti in pobegniti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-179/2018/4 (1312-09) z dne 2. 2. 2018 se odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločila, da prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., državljan Alžirije, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III); ter v 2. točki izreka, da se prosilca pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 31. 1. 2018 od 10.20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je utemeljil z razlogi, da se v izvorni državi Alžiriji ne more zaposliti, ker je po narodnosti Berber. Tam je v vsakodnevnem življenju občutil rasizem in slab odnos do pripadnikov berberov. Po preverjanju v bazi Eurodac je bilo ugotovljeno, da se je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo že nahajal na ozemlju Grčije, kjer je prebival približno leto in pol. Iz depeše PP Črnomelj pa je razvidno, da je vstopil na ozemlje Republike Hrvaške in preko krajev Johovo, Budačka Rijeka, Dubrovci, vstopil na ozemlje Republike Hrvaške. Razlog, da v Grčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito je, slaba kvaliteta življenja, v Republiki Hrvaški, ker je slišal, da Hrvaška nikomur ne prizna mednarodne zaščite. Ugotavlja, da je prosilec izrazito begosumen, nahajal se je v številnih državah, v Turčiji, Grčiji, Albaniji, Črni Gori, Bosni in Hercegovini in v Republiki Hrvaški ter ilegalno prehajal državne meje. Prosilec je zaprosil za mednarodno zaščito šele ob prijetju s strani policije, ob čemer sklepa, da bi, kolikor ga policija ne bi prijela, pot nadaljeval. To potrjuje prepričanje toženke, da bi prosilec, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku. Organ je v to prepričan toliko bolj, ker prosilec ve, da ga želi Republika Slovenija vrniti v pristojno državo, kamor pa ne želi. Okoliščine, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja, kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno prečkal meje ilegalno iz države v državo. Za nadaljevanje postopka je zato nujno prosilcu omejiti gibanje.

2. Tožnik s tožbo izpodbija sklep in navaja, da toženka pojem "nevarnost pobega" v izpodbijanem sklepu presoja v skladu z ustaljeno sodno prakso tako, da je odločitev oprla na ustrezno uporabo 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) kot ustreznega za uporabo Uredbe Dublin III ter presodila, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega pri tožniku. Tožnik se z oceno toženke ne strinja. Pri tožniku nikjer iz spisovne dokumentacije ni zaznati, da bi bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje; da bi posedoval tujo, ponarejeno ali drugače spremenjeno potno ali drugo listino; ali, da bi navajal lažne podatke oziroma nesodeloval v postopkih pred slovenskimi ali grškimi organi, kar bi ustrezalo 3., 4. ali 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Ne listine in ne obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebujeta dokazil za izpolnjevanje ustreznosti uporabe 68. člena ZTuj-2 in posledično Uredbe Dublin III. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve uredi stanje tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati sklep omejitve gibanja. Tožnik je v tožbi izkazal, da niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku lahko prizadelo nepopravljivo škodo. Sklicuje se na določbo četrtega odstavka 71. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1. Če bo sodišče samo ugotovilo dejansko stanje lahko omejitev gibanja traja nekaj mesecev. V zvezi s tem se sklicuje na sodno prakso tega in Vrhovnega sodišča. 4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis. Udeležila se tudi ni glavne obravnave.

K I. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je tožena stranka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce Postojna.

7. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

8. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

9. Vrhovno sodišče je v zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 sprejelo jasno stališče, da je tožena stranka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico “upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“. Vendar, čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici sicer mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve), po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, niso izpolnjeni in tožniku gibanja na območje in prostore Centra za tujce ni mogoče omejiti.

10. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

11. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu ZTuj-2. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

12. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja. Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

13. Tožena stranka svoj zaključek o tožnikovi znatni begosumnosti utemeljuje z navedbo dejanskih okoliščin: - tožnikovo nahajanje v številnih državah (Turčija, Grčija, Albanija, Črna Gora, Bosna in Hercegovina, Hrvaška); - ilegalno prehajanje državnih meja; - da je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito šele po prijetju strani policije.

14. Po mnenju sodišča na znatno begosumnost tožnika okoliščine navedene v prejšnjem odstavku ne kažejo. Nesporno dejstvo, da je tožnik meje držav prečkal na nedovoljen način, vendar je splošno znano, da tujci, ki v države članice EU prihajajo z namero zaprositi za azil, vstopajo večinoma nezakonito, nimajo dovoljenj za bivanje, za združitev z družino ali za kakršenkoli drug zakonit vstop na ozemlje EU. Uporaba kriterija nedovoljenega vstopa za zapolnitev standarda znatne nevarnosti, ki je pogoj za izrek ukrepa pridržanja, bi uporabo približala dejanskemu stanju, ki izhaja iz prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in prvega odstavka 26. člena Procesne direktive II (Direktiva 203/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 7. 2013 v skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite), ki pa je po tej določbi prepovedano. Po 1. alinei drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 je nedovoljen vstop zgolj milejša oblika okoliščine, ki kaže na begosumnost. Zgolj dejstvo, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način samo po sebi ne more utemeljevati zaključka, da je podana njegova znatna begosumnost, in da bi ga bilo potrebno skladno z Uredbo Dublin III pridržati, da ne bi preprečil vračanja odgovorni državi članici.

15. Toženka navaja, da na znatno nevarnost pobega kažejo tudi okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik takoj po vstopu v Republiko Slovenijo ni zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je to storil šele ob prijetju s strani policije. Sodišče toženki, da je s tem utemeljen zaključek, da bi bil tožnik begosumen, ne more slediti. Če pa sodišče ne sledi toženki, da okoliščine v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito izkazujejo begosumnost, ji toliko manj lahko sledi, da te iste okoliščine izkazujejo "znatno nevarnost pobega", kot je zahtevano v drugem odstavku 28. člen Uredbe Dublin III.

16. Sodišče glede na navedeno ne pritrjuje toženki, da vse navedeno izkazuje, da bi prosilec, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku. Namreč navedene dejanske okoliščine, ki jih je toženka navedla, ne izkazujejo, da tožnik v postopkih držav v katerih je bil, ni sodeloval. Namreč toženka ni ugotovila, da bi tožnik v kateri od evropskih držav že zaprosil za azil in s svojim odhodom preprečil končanje postopka. Da v Grčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito izhaja iz podatkov Eurodac. Sklicna št. 2 kaže na osebo, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države in ki je niso poslali nazaj, ali ki ostaja fizično prisotna na ozemlju držav članic in ni priprta, zaprta ali pridržana celo obdobje med prijetjem in odstranitvijo na podlagi odločitve, da se jo pošlje nazaj. Tudi, da bi v drugih državah navedenih v izpodbijanem sklepu (Turčija, Albanija, Črna Gora, Bosna in Hercegovina, Hrvaška) tožnik zaprosil za mednarodno zaščito in ne počakal na odločitev pristojnih organov, toženka ni ugotovila, v izpodbijanem sklepu tega ne navaja, niti ni razvidno iz upravnega spisa (podatkov Eurodac). Kolikor je toženka menila, da je v primeru tožnika podana objektivna okoliščina "nesodelovanje v postopku", ki lahko ob smiselni uporabi 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 predstavlja okoliščino, ki utemeljuje tožnikovo begosumnost, je že iz upravnega spisa razvidno, da podatki Eurodac ne kažejo, da bi tožnik že zaprosil za azil v katerikoli drugi državi niti tega ni izpovedal v postopku pri toženki niti na glavni obravnavi. Zaključek o nesodelovanju v postopku, saj v nobenem postopku v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito še ni bil udeležen, torej ne temelji na relevantnih dejstvih. Toženka glede na povzeto dejansko podlago zato ni mogla zaključiti, da je tožnik izrazito begosumen.

17. Tudi same prosilčeve navedbe, tako pri organu kot na glavni obravnavi, ne kažejo na to, da prosilec v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito ne bo sodeloval. Zaslišan na sodišču je povedal, da bo počakal na odločitev tudi v primeru milejšega ukrepa pridržanja. Zgolj dejstvo, da je izpovedal, da je njegova ciljna država Francija, pa samo po sebi ne kaže, da bo s potjo nadaljeval pred dokončanjem postopka. Nenazadnje zgolj želja po ciljni državi, v primeru državljanov tretjih držav, ne pomeni nekega končnega cilja, ki bi ga želeli nujno uresničiti (tako izhaja tudi iz zaslišanja na glavni obravnavi), tako da je tožnik sodišče s svojo izjavo, da je v Sloveniji zadovoljen, prepričal, da pred dokončanjem postopka svoje želje po ciljni državi ne bo skušal uresničiti in pobegniti.

18. Sodišče je glede na vse obrazloženo, predvsem ob upoštevanju okoliščin, da tožnik še ni zaprosil za mednarodno zaščito v nobeni državi, da tekom obravnavanega postopka ni izkazal, da ni pripravljen na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi, da je povedal, da bo na odločitev v odprtem oddelku počakal, da želje po ciljni državi ne izraža kot edine alternative ter ob dejstvu, da večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo meje nezakonito, ter zato ni mogoče trditi, da pri vsakemu obstaja znatna nevarnost pobega, presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. Kolikor bi sodišče ob upoštevanju okoliščin, ki izhajajo iz tožnikovega primera, obdržalo odločitev v veljavi, bi odločilo v nasprotju s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek določen po tej uredbi.

19. Tožena stranka je glede na dejansko stanje navedeno v izpodbijanem sklepu napačno uporabila določbe materialnega prava. Sodišče je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo.

K II. točki izreka:

20. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dopustna.

21. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 o sodnem varstvu namreč pritožba zoper sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, tožnik pa torej nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe (glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2018).