Jedro

Tudi če pravni status nepremičnine, ki je predmet vračanja po ZDen, ni urejen v skladu s predpisi, to še ne pomeni, da je tako nepremičnino, ki pa se dejansko uporablja za splošno rabo, mogoče vrniti v naravi.

Glede na dejanske ugotovitve v tej zadevi, da je obravnavani arkadni hodnik v naravi sestavni del javne površine – javne ceste in se uporablja kot pot za pešce, dejansko predstavlja sestavni del objektov s področja prometa, je zanj ne glede na to, da ni v skladu z ZJC oziroma ZGO-1 opredeljen kot javno dobro, tudi po presoji Vrhovnega sodišča podana ovira iz 2. točke drugega odstavka 19. člena ZDen, zaradi katere se v postopku denacionalizacije ne more vrniti v naravi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožečih strank (v nadaljevanju: revidentki) zoper dopolnilno odločbo tožene stranke z dne 27. 5. 2008, s katero je bilo med drugim odločeno, da se upravičencem do denacionalizacije A. in B. za del podržavljene stavbe ..., in sicer za 1/3 nekdanjega poslovnega prostora v pritličju, sedaj arkade, določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 20.085,33 DEM oziroma 10.269,46 EUR za vsakega.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka odločila pravilno in zakonito, da predmetne nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi. Gre za arkadni hodnik, ki je neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav s področja prometa, torej za javno površino, zato so izkazane ovire za vračilo v naravi iz 2. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen. Čeprav obravnavana nepremičnina nima statusa javnega dobra, določenega s konstitutivnim aktom, pa dejstvo, da je v splošni rabi in dostopna vsem, ni sporno.

3. Revidentki dovoljenost revizije uveljavljata iz razlogov po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navajata, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev, odločitev sodišča prve stopnje pa odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Revizijo vlagata zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Povzemata dosedanji potek postopka ter navajata, da je napačna navedba sodišča prve stopnje, da spada obravnavana nepremičnina v režim javnega dobra, torej ni podana ovira za vračanje v naravi iz 2. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Sodišče prve stopnje se tudi napačno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-176/94. Izpodbijana odločitev je tudi v nasprotju z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1730/2009, smiselno pa tudi s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 488/94. V dopolnitvi revizije pa revidentki opozarjata še na dejstvo, da sta po sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani IV D 183/2003 z dne 6. 9. 2004 podedovali 1/3 spornega arkadnega hodnika, na kar sta opozarjali tudi toženo stranko, ki pa je z opustitvijo pridobitve tega dokaza, enako sodišče prve stopnje, bistveno kršila pravila postopka. Opozarjata še na določbe Zakona o urejanju prostora – ZUreP-1 glede pridobitve statusa grajenega javnega dobra ter poudarjata, da sta bili po stališču Ustavnega sodišča v odločbi U-I-138/99 dejansko razlastninjeni.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Mestna občina... je v odgovoru na revizijo navedla le, da vztraja pri izpodbijani sodbi, iz katere je razvidno, da nepremičnine ni možno vrniti v naravi in da je arkadni hodnik javno dobro.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev. V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer glede vprašanja, kot sta ga zastavili revidentki, ali (v denacionalizacijskem postopku) lahko nepremičnina pridobi status javnega dobra na podlagi dejanskega stanja oziroma dejanske uporabe.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Vloži se lahko zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je arkadni hodnik, ki je predmet denacionalizacije, nastal po podržavljenju stavbe ... iz nekdanjega poslovnega prostora v pritličju te stavbe zato, da bi se pridobila površina za splošno rabo, to je za uporabo za pot za pešce, za kar se uporablja še zdaj. Niti ni sporno, da ta arkadni hodnik ni razglašen za javno dobro in da kot tak ni vpisan v uradnih evidencah. Sporno pa je, ali so za vračilo tega arkadnega hodnika v naravi v postopku denacionalizacije izkazane ovire iz 2. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Ta določa, da se (v postopku denacionalizacije) ne vračajo (v naravi, glej prvi odstavek 2. člena ZDen) nepremičnine, ki so neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij s področja energetike, komunale, prometa in zvez, ki so po zakonu izvzete iz privatizacije.

10. V 2. točki prvega odstavka 19. člena ZDen torej ni določeno, da so ovire za vračanje v naravi podane le za nepremičnine, ki so v skladu s predpisi opredeljene za javno dobro in kot take vpisane v zemljiški knjigi oziroma zemljiškem katastru. Navedena določba ZDen torej ne izhaja iz pravno opredeljenega statusa nepremičnine, temveč iz njene dejanske rabe in naknadnih opredelitev tovrstnih nepremičnin v predpisih, ki bodo (in tudi so bili) izdani po uveljavitvi ZDen, in realizaciji določb teh predpisov.

11. To problematiko urejajo različni predpisi, najprej je bil to Zakon o gospodarskih javnih službah, ki je iz lastninjenja med drugim izločil tudi javne ceste, kaj so javne ceste in kako se določijo, je določil Zakon o javnih cestah – ZJC. Glede grajenega javnega dobra je imel določbe Zakon o stavbnih zemljiščih – ZST, ki v tem delu ni bil uresničen, zdaj pa jih ima Zakon o graditvi objektov – ZGO-1, ki v tem delu tudi še ni uresničen v celoti. Tako je tudi po presoji Vrhovnega sodišča še vedno neskladje med stanjem in rabo v naravi ter pravno opredelitvijo nepremičnin.

12. Zato vprašanje ovir iz 2. točke prvega odstavka 19. člena ZDen ni pravno, temveč predvsem dejansko vprašanje. Tudi če pravni status nepremičnine, ki je predmet vračanja po ZDen, ni urejen v skladu s predpisi, to še ne pomeni, da je tako nepremičnino, ki pa se dejansko uporablja za splošno rabo, mogoče vrniti v naravi. Smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo (na primer sodba I Up 103/2007).

13. Glede na dejanske ugotovitve v tej zadevi, da je obravnavani arkadni hodnik v naravi sestavni del javne površine – javne ceste in se uporablja kot pot za pešce, dejansko predstavlja sestavni del objektov s področja prometa, je zanj ne glede na to, da ni v skladu z ZJC oziroma ZGO-1 opredeljen kot javno dobro, tudi po presoji Vrhovnega sodišča podana ovira iz 2. točke drugega odstavka 19. člena ZDen, zaradi katere se v postopku denacionalizacije ne more vrniti v naravi.

14. Revizijski ugovori, da je odločanje zgolj na podlagi mnenja izvedenca o namembnosti nepremičnine napačno oziroma nezadostno, in v tej zvezi s tem sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1730/2009, pa pomenijo ugovor glede ugotavljanja dejanskega stanja v upravnem postopku, in je nanje ustrezno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče. Zato se Vrhovno sodišče do teh ugovorov ne opredeljuje. Tovrstni ugovori so namreč v reviziji nedopustni (85. člen ZUS-1). Enako velja za revizijske ugovore glede neizvedbe predlaganega dokaza, to je pridobitve sklepa o dedovanju.

15. Glede sklicevanja revidentk na zapuščinski postopek in sklep o dedovanju pa Vrhovno sodišče pripominja, da presoja utemeljenost revizije, vložene zoper izpodbijano sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani, in se ne more opredeljevati do pravilnosti in zakonitosti sklepa o dedovanju z dne 6. 9. 2004. Z njim sta revidentki podedovali tudi 1/3 arkadnega hodnika, ki je bil v denacionalizacijskem postopku vrnjen zapustnici B. s sklepom Ministrstva za kulturo z dne 4. 7. 2002, slednji pa je bil odpravljen s sodbo Upravnega sodišča U 1390/2002-12 z dne 14. 5. 2003. 16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.